.webp){kind=icon}
Leta 2023 bo 3,6 milijona Američanov dopolnilo 40 let, in če še niso popolnoma iz sebe, pa še bodo. To je že tretja skupina milenijcev, ki bo dosegla ta mejnik. Vendar je malo verjetno, da se bodo uprli, kot so se njihovi starši v svojih štiridesetih in petdesetih, ki so kupili modne čolne ali rezervirali polete na Bali, potem ko so opustili plezanje po karierni lestvici. Ne bodo se ločili od zakonca (nikoli ga niso imeli) ali si omislili tetovaže (jo že imajo).
Ne, ta generacija se bo krize srednjih let lotila drugače. Drugega si ne morejo privoščiti.
Poročilo o nastajajoči premoženjski vrzeli med milenijci iz leta 2019 (angl. The Emerging Millennial Wealth Gap), ki ga je pripravil neodvisni možganski trust New America, kaže, da osebe, rojene med letoma 1981 in 1996, zaslužijo 20 odstotkov manj kot pripadniki generacije baby boom v njihovi starosti. Po podatkih iz postave ameriške centralne banke iz St. Louisa (angl. Federal Reserve Bank of St. Louis) njihova sredstva v povprečju znašajo 162 tisoč dolarjev (152.500 evrov) v primerjavi s 198 tisoč dolarji (186.500 evri) premoženja pripradnikov generacije X pri isti starosti.
Med vzroki za to, da so milenijci srednjih let veliko revnejši od svojih predhodnikov, je več dejavnikov. Pok pikakomovskega balona in finančna kriza leta 2008, ki je sledila, sta najbolj zaznamovala njihovo zgodnje poklicno življenje. Po podatkih ameriškega nacionalnega urada za ekonomske raziskave (angl. National Bureau of Economic Research) skupna rast plače posameznika v prvih desetih letih delovne dobe obsega 70 odstotkov, ob morebitni recesiji v tem obdobju pa obstaja verjetnost dolgoročnega devetodstotnega upada. V poročilu centra za pokojninske študije bostonske univerze (angl. Center for Retirement Research) za leto 2021 je navedeno, da so milenijci med 28. in 38. letom generacija z najslabšim razmerjem med neto premoženjem in dohodkom.
Čeprav zaslužijo in tudi varčujejo manj, se jim ves čas sporoča, naj bodo drznejši.
Vse več strokovnjakov pravi, da je treba službo zamenjati vsakih 12 let, med obdobjem "velike odpovedi" leta 2021 pa so mesečne stopnje odpovedi v Združenih državah Amerike dosegle zgodovinske rekorde. Industrija dobrega počutja in osebne nege na svetovni ravni obrne več kot štiri bilijone dolarjev (3,7 bilijona evrov) na leto. Kljub večji dostopnosti vadbene opreme in tehnologije v primerjavi s prejšnjimi generacijami je raziskava družbe Technogym med pet tisoč milenijci pokazala nizko vrednotenje lastnega dobrega počutja. Le 52 odstotkov vprašanih je svoje počutje ocenilo kot "dobro" ali »odlično«.
"Nesrečni so, ker se počutijo ujete, vendar v resnici nimajo veliko možnosti," pravi Steven Mintz, zgodovinar na teksaški univerzi v Austinu in avtor knjige The Prime of Life: A History of Modern Adulthood. "Ne morejo samo napisati čeka in oditi."
"Kriza srednjih let" je že prešla svoja leta – letos bo dopolnila 58 let. S tem pojavom, pogosto zasmehovano mešanico vedno večje teže in vedno hujše panike, je ameriški javnosti leta 1965 predstavil psiholog Elliott Jaques v članku z depresivnim naslovom Smrt in kriza srednjih let (angl. Death and the Mid-Life Crisis). Raziskava takrat 48-letnega Jaquesa je pokazala, da ustvarjalci, kot so skladatelji in umetniki, okoli 35. leta starosti doživijo nenadne spremembe ali upad. Takrat po Jaquesovem mnenju ljudje zamenjajo optimistično merjenje časa s pesimističnim pristopom – čas se ne šteje več "od rojstva", temveč "do smrti".
Prispevek je imel takojšen odmev, saj je sprožil nastanek knjig, televizijskih prispevkov in celo vladne delovne skupine za preiskavo samomorov moških v srednjih letih. Tipična populacija tega pojava se je pokazala že na samem začetku – šlo je za problematiko, značilno za belopolte moške srednjega razreda. Približno v istem času je zaradi vsesplošnih družbenih pretresov, ločitev od žene zaradi poroke z mlajšo žensko, postala manj obsojanja vredna (med letoma 1960 in 1969 se je stopnja ločitev z 2,2 odstotka povzpela na 3,2 odstotka, in dosegla vrh leta 1980, ko je znašala 22,6 odstotka), neomejena komercializacija pa še v nobeni generaciji ni bila bolj sprejeta. Nakup hitrega avtomobila je bil v enaki meri izraz patriotizma in poziranja. Chevroletov Camaro je bil, kakšno lepo naključje, predstavljen leta 1966.
Prva demografska skupina, ki je doživela krizo srednjih let, kot jo je opredelil Jaques, je bila tiha generacija oziroma ljudje, rojeni približno deset let pred drugo svetovno vojno; njihovi potomci, pripadniki babyboom generacije, pa so po tem, ko so v 80. letih dopolnili 40 let, sprejeli številne enake vedenjske vzorce. Generacija X je ta naziv prevzela v prvih letih 21. stoletja. Ta druščina pod vplivom Nirvane je v mešanico vnesla odmerek svojega značilnega uporništva – če bi Ben Affleck v 60. letih dopolnil 40 let, se verjetno ne bi odločil za tetovažo čez celoten hrbet.
To nas pripelje do sedanjosti in milenijcev srednjih let. "Zemljevid življenja je razpadel," pravi Mintz. "Vodnik s smernicami za življenje pri 25., 35. ali 50. letu? Popolnoma je zbledel."
Kako torej novopečeni štiridesetletniki preizprašujejo svoje življenje? V okviru manjše porabe, seveda. Namesto novega avtomobila kupijo kolo in se odpravijo na pot, pri tem pa skrbijo za svoje zdravje in si podaljšujejo življenjsko dobo. Namesto plastične operacije si omislijo pustolovski hobi.
Bloomberg
"Danes prevladuje mnenje, da nisi nujno star, če si srednjih let, ter da s telovadbo in potovanji lahko ostaneš mlad," razlaga
Mark Jackson, avtor knjige Broken Dreams: An Intimate History of the Midlife Crisis. Ta razvedrila pa imajo svojo ceno, "a stanejo precej manj kot Porsche, Ducati ali ljubica".
Zaradi prilagodljivih oblik in urnikov dela, ki jih je spodbudila pandemija, se je stari vedenjski vzorec, da je treba zapustiti družino, spremenil v to, da je treba izseliti celoten klan in se preseliti nekam, kjer je kakovost življenja z vidika življenjskih stroškov višja. "Selitev na Aljasko ni več le fantazija," trdi Mintz. "To lahko storite takoj z delom na daljavo."
Številni pari namesto o ločitvi ponovno razmišljajo o monogamiji in o tem, kako si delijo prostor. Francis Sultana, notranji oblikovalec iz Londona, pojasnjuje, da je tako imenovana soba za smrčanje ali drugi prostor za spanje zdaj stalnica v domovih, ki jih načrtuje za stranke v dolgotrajnih razmerjih. S partnerjem imata že vsaj desetletje vsak svojo spalnico. "S tako ureditvijo so vsi zadovoljni, še posebej, če imajo različne cikle dela ali spanja," zatrjuje. "V starih časih so bile ločene spalnice nekaj povsem običajnega."
Pri večini pa sploh ne gre za korenite spremembe. Lucia Knight, ki vodi podjetje Midlife Unstuck, ki se po njenih besedah ukvarja s "svetovanjem za načrtovanje kariere v srednjih letih", pojasnjuje takole: "Trenutno žonglirate s preveč krožniki, da bi jih kar spustili", ko želite ubrati novo pot. "Zato se posvetite vsakemu od teh desetih krožnikov življenja, da dosežete cilj."
S strankami dela tako, da njihova življenja izboljšuje s postopnimi spremembami, in ne tako, da vse postavi na glavo. Generalna direktorica banke je na primer začela kvačkati, da bi zmanjšala svojo tesnobo, nato pa je svoj hobi spremenila v dobičkonosen postranski posel. Medicinska sestra je začela delati s polovičnim delovnim časom, da je lahko obiskovala tečaj tapetništva, in je razmišljala o tem, da bi se preusmerila v izdelavo pohištva. Knight pravi, da je 40 odstotkov njenih strank žensk. Meni, da "to ni več večinoma moški pojav".
"Mislim, da se v 60. letih prejšnjega stoletja nihče ni obremenjeval s krizo srednjih let pri ženskah," pojasnjuje Annabel Rivkin, soustanoviteljica spletne strani Midult, ki je namenjena ženskam srednjih let. "Preprosto so jih zapustili; tako so samo reagirale na razmere in niso bile aktivne."
Rivkin raje uporablja izraz »razpotje srednjih let« upanju, da se pogovor o tem življenjskem obdobju ne bo omejil na teme o seksu, ločitvi ali kupni moči.
Milenijcem ob vstopu v srednja leta ni treba zganjati panike. Po mnenju nekaterih svetovalcev je pomanjkanje denarja,
ki bi vam lahko uničil življenje, lahko pravzaprav osvobajajoče. Če je kriza posledica tega, da želite ponovno prevzeti nadzor nad svojimi življenjskimi okoliščinami in usodo, vedno obstaja ena valuta, ki jo lahko nadzorujete: vaš čas.
Sarah Knight, avtorica knjižnih uspešnic New York Timesa, kot je The Life-Changing Magic of Not Giving a F*ck, predlaga, da svoj čas, energijo in denar obravnavamo kot čustveni denar in okoli tega oblikujemo "jeb--- proračun". "Svoj 'jeb--- proračun' porabite za stvari in ljudi, ki vas osrečujejo – ali vsaj za tiste, od katerih imate kaj koristi. Ne porabite pa ga za stvari, ki vas ne osrečujejo," razlaga.
"Ja, zagotovo!" zamenjajte z "Razmislil bom in se ti oglasil!". Nehajte se obremenjevati z izgovori za zavrnitev povabila, zmenka ali ponudbe za delo. Recite samo "Ne, hvala", ker nikomur niste dolžni razlagati. Naj vas ne skrbi, ali se boste drugim zdeli prijazni: "Dokler ste pošteni in vljudni, niste storili ničesar narobe," pravi Knight.
Rivkin srednja leta označuje kot obdobje, ko se "jeb--- stvari" uredijo in se ženske odrečejo spoštljivosti. "Moji žepi niso
globoki, moje življenje pa je zelo lačno," pravi. "Mislim, da zdaj lahko rečeš 'jebiga'."
Bloomberg/T.J. Kirkpatrick
Ko se je prvič pojavil koncept krize srednjih let, "so jo večinoma razumeli kot obdobje depresije", pojasnjuje Jackson, avtor knjige Broken Dreams. Toda naša pričakovanja so se močno spremenila. "Navajeni smo menjavati službe. Kasneje se odločamo za poroko in otroke in teh imamo manj, kot so jih imeli v preteklosti. Živimo dlje, zato se je srednja življenjska doba podaljšala."
Podaljšana obdobja bodo spremenila tudi ritem krize srednjih let v prihodnosti. Po mnenju Marka Jacksona nova normalnost ni trenutek, v katerem nam tako prekipi, da se odločimo spremeniti svoje življenje do temeljev, temveč stalnica in čas nenehnega tihega preizpraševanja in ponavljanja, ki bo milenijcem in tistim, ki prihajajo za njimi, omogočil, da se prilagodijo, ne da bi se njihovo življenje obrnilo na glavo.
Prvi pripadniki generacije Z bodo 40 let dopolnili leta 2037. Morda tega takrat sploh ne bomo opazili, pravi Rivkin. "Generacija Z vsakih 30 sekund doživi krizo identitete," pojasnjuje. "Zato ni več toliko pravil o tem, kdaj naj bi ponastavili svoje življenje.
