Tekma za prvo banko regije v polnem zagonu

Apetiti bank po osvajanju regije Adria so vse večji. Madžarska OTP je prevzela Novo KBM (NKBM), Nova Ljubljanska banka (NLB) je prevzela srbsko Komercijalno banko, srbska AIK banka je prevzela Eurobank Direktno, pred tem pa še Gorenjsko banko. Lastnik AIK banke Miodrag Kostić vstopa tudi v avstrijsko Addiko Bank. Kako se je in se še bo konsolidiral bančni trg v regiji?  

"Poteka proces konsolidacije, ki je bil neizogiben, saj je bil trg precej razdrobljen," komentira zadnje prevzemne aktivnosti predsednik uprave Addiko Bank Srbija Vojislav Lazarević. "Mislim, da je to naravni razvoj panoge," se strinja Balazs Balogh, član izvršnega odbora OTP Srbija, odgovoren za upravljanje tveganj. Madžarska OTP je nedavno prevzela NKBM in albansko Alpha Bank, vstopili so celo na uzbekistanski trg. "OTP je kot skupina odprta za to, da na vseh trgih preuči morebitne prevzemne tarče," sogovornik odgovarja na vprašanje, kakšni so njihovi prevzemni načrti. Konkretno sicer ne more govoriti, a spomni, da želijo na večini trgov, na katerih poslujejo, doseči vodilni položaj. Na vseh trgih, kjer so prisotni, pa se to še ni zgodilo. 

"Na trgih srednje in vzhodne Evrope, ki so po številu prebivalcev, vrednosti bruto domačega proizvoda (BDP) in tako naprej primerljivi s tistim v Srbiji, je zdravo število udeležencev na trgu pet ali šest," je prepričan Balogh. Mnenja o primernem številu bank so precej različna. Lazarević na trgu dolgoročno vidi od deset do 15 bank. Spomnimo tudi, da je bilo na srbskem trgu pred leti več kot 70 bank, zdaj jih je 21. Podobno je bilo tudi v drugih državah regije Adria.  

"Konsolidacija bančnega sistema se bo nadaljevala," so prepričani tudi v slovenskem združenju bank. Medtem ko banke o prevzemih zgolj na glas govorijo, so v Gorenjski banki, ki je v lasti srbske AIK banke, kar konkretni – doseči želijo desetodstotni tržni delež. Trenutno je 4,9-odstoten.  

Depositphotos

Tržni delež medtem s prevzemi povečuje njihova materinska družba AIK banka, ki je nedavno v Srbiji prevzela Eurobank Direktno. Lastnik AIK banke, srbski poslovnež Miodrag Kostić, pa je medtem vstopil v lastniško strukturo avstrijske Addiko Bank. "Nisem imel priložnosti o tem govoriti z njim," komentira Lazarević iz Addiko Bank Srbija. Delnice Addiko Bank je Kostić kupil na borzi in s 5,88 odstotka postal sedmi največji lastnik te banke. Kostić naj trenutno ne bi imel namena povečevati deleža v banki, smo že pisali na portalu Bloomberg Adria. Addiko Bank naj vsaj v Srbiji po LAzarevićevih besedah ne bi imela prevzemnih ambicij. "Organska rast je prava pot za nas."

To je predsednik uprave Blaž Brodnjak večkrat poudaril. Ambicije po ponovnem vstopu na hrvaški trg ne skrivajo. Ta je namreč edini v regiji, na katerem še ne poslujejo. "NLB na Hrvaško že dalj časa pošilja pozitivne signale. Prepričani smo, da bi bil vstop na ta trg koristen za hrvaško gospodarstvo in državljane," je komentiral Brodnjak. Osvežimo si spomin, zakaj bi lahko NLB imela težave na Hrvaškem. Profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete Bogomir Kovač izpostavlja primer "bančnega" spora med Slovenijo in Hrvaško ob propadu nekdanje jugoslovanske Ljubljanske banke. Ob osamosvojitvi je Slovenija želela presekati vse povezave s preteklostjo in Jugoslavijo, je nedavno pojasnil Kovač. »Primer Nove Ljubljanske banke dobro ponazarja slovensko politično, nacionalno, ekonomsko in poslovno ideologijo. Stara Ljubljanska banka bi lahko poslovala tudi v novih razmerah, a je Slovenija z ustavnim zakonom postavila nov ekonomski subjekt – Novo Ljubljansko banko. S staro ni hotela imeti nikakršne zveze. Pozneje je bil to tudi velik meddržavni spor, ki je šel tudi do mednarodnih sodišč in še danes ni povsem rešen,« navaja Kovač.    

Pokukajmo v zgodovino bančnih konsolidacij v regiji. 

S privatizacijo vstop tujih bančnih skupin

Bančni sektor v regiji Zahodnega Balkana je šel skozi nekaj obdobij razvoja in konsolidacije. Za izhodišče verjetno lahko označimo začetek privatizacij v posamezni državi. Šele na tej točki se je tujim bankam bolj odprl prostor za vstop v regijo. Ta je namreč pomenila precejšen potencial, saj je BDP na prebivalca močno zaostajal za zahodnoevropskimi državami, postopno približevanje pa bi se izrazilo tudi v hitri rasti bančnega sektorja. Na podlagi statistik je namreč jasna povezava med ravnijo BDP na prebivalca in obsegom sredstev bank na prebivalca, je pa seveda ta trend odvisen od gospodarskega razvoja. 

Prav na potencial rasti regije si je predvsem ob prelomu tisočletja upalo staviti kar nekaj večjih bančnih skupin, ki so vstopile na trge Hrvaške, Severne Makedonije, Slovenije in Srbije ter po držav vzhodne Evrope. Tujim bančnim skupinam so države prepustile bančni sistem v različnih obdobjih, kar je bilo povezano tudi s čiščenjem bilanc slabih kreditov po osamosvajanju in tranziciji.  

V prevzemnih aktivnostih so pri prevzemih aktivno sodelovale predvsem bančne skupine sosednjih držav. Na severu regije sta bili v ospredju Italija in Avstrija, na jugu so se v prevzeme vpletle grške banke, štrene pa so seveda mešale tudi nekatere druge evropske bančne skupine, na primer iz Nemčije, Francije in Belgije. 

Razmah združevanja in prevzemov bank po Evropi

Za boljše razumevanje konsolidacije bančnega sistema v regiji je treba pogledati v zgodovino. Do leta 2008 v regiji ni bilo jasnega zmagovalca, je pa kar nekaj bančnih skupin poleg organske rasti, predvsem s prevzemi, prišlo do pomembnih tržnih deležev. Tuje bančne skupine so bile sicer različno uspešne z vidika števila držav in višine tržnih deležev, kljub temu pa so bile do konca omenjenega leta na splošno najprodornejše bančne skupine avstrijski Hypo Alpe-Adria in Raiffeisen ter italijanski UniCredit in Intesa, med najuspešnejšimi pa je bila tudi NLB. Precej razvejeno prisotnost sta imeli tudi francoska Société Générale in avstrijska Volksbank, vendar so bili njuni tržni deleži manjši – od štiri do sedem odstotkov pri Francozih oziroma od dva do štiri odstotke pri avstrijski bančni skupini.

Nekoliko posebno vlogo je imela tudi nemška ProCredit, v lastništvu katere sta na primer tudi Mednarodna finančna korporacija (angl. International Finance Corporation – IFC) in nemška razvojna banka KfW, v preteklosti pa tudi nemška Commerzbank. Banka se osredotoča predvsem na mala in srednja podjetja, sledi načelom družbeno odgovornega bančništva, prisotna pa je v Bosni in Hercegovini, Severni Makedoniji in Srbiji ter na Kosovu. Druge tuje banke v regiji so imele precej bolj omejeno prisotnost oziroma majhne tržne deleže. V to skupino lahko uvrstimo predvsem grške banke, v preteklosti pa tudi madžarsko OTP. Kot konsolidator se je v regiji pogosto omenjala tudi belgijska KBC, ki je vlogo prevzemnika z izjemo Srbije igrala posredno prek NLB. Neuspešen prevzem NLB, ki je KBC omejevala tudi pri prevzemih na Hrvaškem in v kateri so imeli pomemben delež takoj za slovensko državo, je tako pomenil konec belgijskih sanj o prisotnosti v regiji.  

NLB Komercijalna banka

Konsolidacija se ni dogajala le na ravni regije, ampak tudi širše. Leta 2007 sta se v današnjo Intesa Sanpaolo združili Banca Intesa in Sanpaolo IMI. Podobno tudi današnji regijski UniCredit ni samo rezultat aktivnosti italijanske banke, ampak izhaja tudi iz prisotnosti avstrijske Bank Austria in od leta 2002 njenega lastnika, nemške HypoVereinsbank. Zadnjo je leta 2005 prevzela UniCredit. Ta prevzem je pomenil tudi odprodajo Splitske banke, ki jo je leta 2006 kupila Société Générale. Leta 2007 je novega lastnika dobila tudi Hypo Alpe-Adria, kjer je kontrolni delež prevzela nemška banka BayernLB. 

Vrednotenja finančnega sektorja do finančne krize in velik interes za nakupe bank v regiji so se izrazili tudi v vrednotenju prevzetih bank. Do leta 2005 so prevzemniki v večini primerov za banke plačali v razponu med enkratnikom in dvakratnikom vrednosti celotnega kapitala, med letoma 2005 in 2007 pa so se vrednotenja povzpela na dva- do štirikratnik, pa tudi višje. 

Kriza prekinila rast – pa tudi konsolidacijo bank

Z letom 2008 so se v regiji prevzemne aktivnosti predvsem večjih bančnih skupin počasi umirile. Finančna kriza je postopno prizadela vse banke, v začetku pa sta največjo ranljivost pokazali BayernLB in KBC Group, ki sta imeli tudi izpostavljenost do ameriških nepremičninskih obveznic. Obe banki sta podobno sklenili poglavje svoje prisotnosti v regiji. BayernLB je Hypo Alpe-Adria za en evro že konec leta 2009 prodal avstrijski državi, KBC pa je leta 2013 svoj delež v NLB za simboličnih 2,8 milijona evrov prodala Republiki Sloveniji. Avstrija je leta 2012 reševala tudi Volksbank, Slovenija pa je leto pozneje podržavila NLB, NKBM in Abanko, h kateri je bila priključena Banka Celje.  

Posegi držav so v obdobju, ki je sledilo, pripeljali do novega vala privatizacij in odpiranja vrat za nove igralce. Ruska Sberbank je prevzela Volksbank, regijsko mrežo bank Hypo Alpe-Adria, ki je postala današnja Addiko Bank, sta kupila Advent International in Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), slovensko NKBM pa je prav tako s pomočjo EBRD prevzel Apollo Global Management. Ta je v nadaljevanju izkoristil tudi umik Raiffeisen banke s slovenskega trga.  

Podobno kot omenjeni Raiffeisen so tudi druge tuje bančne skupine v regiji postopno začele ponovno ocenjevati strategijo prisotnosti v posameznih državah. Najočitnejši obrat je pri tem naredila Société Générale, ki je kot del umika iz vzhodne Evrope prodala tudi regijske banke. Od leta 2016 so tako šle na trg banke Société Générale na Hrvaškem (Splitska banka), v Srbiji, Črni gori, Severni Makedoniji (Ohridska banka) in Sloveniji (SKB). Z izjemo makedonske banke, ki jo je prevzel Erste (Steiermärkische Sparkasse), je vse druge banke prevzela madžarska bančna skupina OTP. Ta je leta 2017 izkoristila tudi trend umika grških bank in od National Bank of Greece (ne gre za centralno banko, temveč za poslovno banko) prevzela srbsko Vojvođansko banko.  

Bloomberg Mercury

Poleg OTP se je regijsko gledano med bolj aktivnimi pojavil še srbski holding MK Group v lasti Miodraga Kostića, ki je poleg bančništva prisoten še v kmetijstvu in turizmu. Tudi Kostić je v obdobju po letu 2014 izkoristil umik grških bank iz Srbije. Svoj pohod v bančni sektor je začel s ponudbo za nakup delnic srbske AIK banke, katere delež je pozneje prodala tudi grška Piraeus Bank, temu pa sta sledili še Jubanka grške banke Alpha Bank, letos pa še Direktna banka, ki jo je prodala Eurobank Ergasias. 

Eurobank je omenjeno srbsko banko sicer kupila šele leta 2021 ter svoje srbske operacije priključila Direktni banki, ki je nastala s konsolidacijo Credy banke slovenske NKBM, srbskih aktivnosti grške Piraeus Bank in Findomestic banke francoske BNP Paribas. MK Group je izkoristil tudi priložnost za vstop v Gorenjsko banko in njen poznejši prevzem. Po izgubljeni bitki za omenjeno slovensko banko se je Apollo osredotočil na prevzem in združitev Abanke z NKBM, združena banka pa je letos končala v objemu madžarske OTP. Med drugimi razmeroma svežimi transakcijami izstopata predvsem prevzem srbske Komercijalne banke, ki je precej povečal tržni delež NLB, ter umik francoske banke Credit Agricole, srbske aktivnosti katere je prevzel avstrijski Raiffeisen. 

Omenjeno konsolidacijo so lani dodatno popestrile še sankcije proti ruski banki Sberbank. Zaradi izključitve iz sistema SWIFT so morali državni regulatorji prodati banke iz omenjene bančne skupine. Slovenska je pristala v skupini NLB, srbski del je prevzela AIK banka (MK Group), hrvaškega Hrvatska poštanska banka, Nova banka in ASA Bank pa sta si razdelili ruske bančne aktivnosti v Bosni in Hercegovini. 

Pestro dogajanje in predvsem omejen nabor prevzemnikov sta se izrazila tudi v vrednotenju bank, ki so se prodale v letih po finančni krizi. V nasprotju z zlatimi časi, ko so se vrednosti računale v večkratnikih kapitala, je bilo povprečno vrednotenje v desetletnem obdobju po krizi le okoli polovice knjigovodske vrednosti. Številni "naravni prevzemniki" regijskih bank so se namreč posvečali lastnemu čiščenju bilanc po krizah PIIGS (gre za kratico, sestavljeno iz začetnic držav v težavah – Portugalska, Italija, Irska, Grčija in Španija). Dodaten razlog za zadržanost kupcev je bila tudi kakovost posojilnih portfeljev, primere najdemo predvsem v slovenskih bankah in banki Hypo Alpe-Adria. V zadnjih letih so se razmere izboljšale, portfelji so se očistili, potencial regije se je popravil, regulacija in nizke obrestne mere pa banke silijo v združevanje. Ta trend se kaže tudi na trgu. Če izvzamemo lansko prodajo mreže Sberbank, so se vrednotenja z letom 2019 začela izboljševati, v povprečju pa so se v zadnjih treh letih transakcije sklepale v razponu od 0,7- do 0,9-kratnika knjigovodske vrednosti. 

In katera banka je največja na Balkanu?  

Omenjeni prevzemi in umiki nekaterih bančnih skupin iz regije so premešali karte tudi pri tržnih deležih. Pri tem se običajno gleda predvsem na delež sredstev, ki jih posamezna banka v bančnem sistemu posamezne države obvladuje. Alternativa je lahko tudi delež kreditov glede na vsoto vsega nebančnega kreditiranja, manj pomemben pa je pogled z vidika depozitov. Predvsem tuje bančne skupine so v preteklosti z dokapitalizacijo lahko bolj izkoriščale depozitni potencial, pogosto pa so dodajale tudi druge vire financiranja, ki so bili na voljo v okviru bančnih skupin.  

Najočitnejši je vzpon banke OTP, okrepile pa so se tudi nekatere druge bančne skupine, kot sta NLB in Erste, omeniti je treba še MK Group, predvsem v okviru konsolidacije srbskega bančnega trga. Po drugi strani so se določene banke umaknile – nekatere zaradi spremembe strategije (Société Générale in grške banke), druge pa so bile v to prisiljene zaradi mednarodnih sankcij (Sberbank oziroma nekdanji Volksbank). V določenem obsegu so se deleži spremenili tudi zaradi velikih odpisov, prenosov sredstev na slabe banke, odprodaje portfeljev in podržavljenja. 

Prihodnost

Tudi v prihodnje se bo trend konsolidacije nadaljeval, saj imajo določene bančne skupine na nekaterih trgih še vedno majhne tržne deleže, ki ne omogočajo optimalnega obsega poslovanja. Tudi z vidika ponudbe bi se lahko na prevzemnem trgu pojavile manjše banke, iz regije pa bi se lahko umaknil tudi kateri od nestrateških, finančnih lastnikov bank. V okviru te zgodbe bi se lahko v določeni točki pojavil tudi interes za prevzem Addiko Bank. Po umiku Adventa in EBRD, ki sta banko kupila od Republike Avstrije, sta se omenjena lastnika 2019 iz naložbe umaknila prek prve javne ponudbe delnic na dunajski borzi. Avstrijska banka ima sicer majhne tržne deleže, vendar pa bi morebitni prevzemnik pri trenutnih vrednotenjih dosegel tudi precejšne pozitivne učinke negativnega dobrega imena. 

Svetovna finančna in evropska dolžniška kriza sta bili precej jasni prelomnici pri ravnanju tujih bančnih skupin tudi v regiji Adria. V trenutnih razmerah bi lahko določene banke ponovno tehtale svoj strateški položaj in prisotnost v regiji. Tako prostora kot tudi razlogov za nadaljevanje konsolidacije bančnega sistema v regiji je torej precej. 

Konsolidacija bančne panoge do konca leta 2008: Pogled v preteklost 

Hrvaška: Hitra privatizacija največjih bank 

Na Hrvaškem sta bili v prvem koraku do leta 2007 najbolj aktivni italijanski bančni skupini UniCredit (Zagrebačka banka) in Intesa (Privredna banka), nekoliko manjše prevzeme pa sta izvedli še BayernLB (Riječka banka) in HypoVereinsbank (Splitska banka). Po visokih izgubah in državnem posredovanju je Riječka banka pristala v rokah avstrijske skupine Erste, UniCreditov prevzem banke HypoVereinsbank pa je zaradi prevelikega tržnega deleža pomenil prisiljeno prodajo Splitske banke, na trg je vstopila francoska bančna skupina Société Générale. Hrvaški bančni trg so tako ob začetku finančne krize obvladovale štiri omenjene bančne skupine (UniCredit, Intesa, Société Générale in Erste), ki so do tržnega deleža prišle s prevzemi, ter Raiffeisen, ki je svojo prisotnost gradil na organski rasti. Ob omenjenih igralcih je treba omeniti še banko Hypo Alpe-Adria (današnja Addiko Bank). Ta je svojo prisotnost na Hrvaškem okrepila s prevzemom Slavonske banke. Madžarska OTP pa je leta 2005 prevzela Novo banko. 

Bosna in Hercegovina: Trg v začetku zasedle avstrijske banke 

Z vidika hitrosti prodora tujega kapitala v bančni sektor je Hrvaški sledila BiH, kjer so tuje bančne skupine do leta 2004 obvladovale več kot 80 odstotkov vseh bančnih sredstev. Pri tem je bila najbolj aktivna UniCredit, ki je do tržnih deležev prišla predvsem z vstopom v Zagrebačko banko (lastnica Zagrebačke banke BH in Universal banke Sarajevo), pa tudi nakupom HypoVereinsbank. Zadnja je namreč že imela v lasti Central profit banko in Novo Banjalučko banko. Aktivne so bile tudi druge italijanske in avstrijske bančne skupine. Raiffeisen je sploh kot prvi leta 2000 prevzel Market banko, Intesa je kupila UPI banko in se potegovala za ABS banko, ta pa je leta 2006 pristala v lasti Steiermärkische Bank und Sparkassen (Erste). Krepila se je tudi NLB, in sicer s prevzemi Commercebank, Tuzlanske banke, CBS Bank, Razvojne banke Jugoistočne Evrope in tako naprej. S konsolidacijo se je širila tudi Hypo Alpe-Adria, in sicer s prevzemoma Auro banke in pozneje še Kristal banke. 

Severna Makedonija: Dve od treh največjih bank v roke Slovencev in Grkov 

Pri odpiranju bančnega trga tujcem je bila aktivna tudi Severna Makedonija, kjer je delež bančnih sredstev v bankah s tujimi lastniki zrasel z 11 odstotkov na več kot polovico. Pri tem je prevladoval grški kapital – Kreditno banko je prevzela Alpha Bank, Stopansko banko National Bank of Greece, večinski delež v Tutunski banki pa je pridobila NLB. Do prve polovice 2008 so na trg s prevzemi vstopile še druge tuje banke: Société Générale je prevzela Ohridsko banko, bolgarska Central Cooperative Bank je prevzela manjši makedonski banki, za tiste čase nekoliko večji prevzem je izvedla še Steiermärkische Bank und Sparkassen (Erste) – prevzela je Investbanko AD Skopje in s tem pridobila okoli triodstotni tržni delež. 

Srbija: Razdrobljen trg brez jasnega zmagovalca 

Odpiranje srbskega bančnega trga tujcem je nekoliko zaostajalo, kar lahko pripišemo predvsem mednarodnim sankcijam. Tuje banke so sicer vstopile na trg, konsolidacija z vstopom tujega kapitala pa se je zgodila šele po letu 2004. Pri tem so bile najbolj aktivne italijanske, avstrijske in grške banke. Med letom 2005 so Grki postali lastniki štirih bank, po dve pa sta šli v roke Avstrijcev in Italijanov. Med večjimi transakcijami so bile Delta Bank, ki jo je prevzela Intesa, Jubanka, v katero je vstopila Alpha Bank, Novosadska banka, ki jo je kupil Erste, in Continental Bank, ki jo je prevzela NLB.

Tudi v naslednjih letih so tuje banke konsolidirale trg. NLB je portfelju dodala kosovski banki BRK in Kasabank, OTP je Niški banki pozneje priključila Kulsko banko in Zepter banko, do tržnih deležev pa so s prevzemi prišle tako rekoč vse večje grške banke: National Bank of Greece, Eurobank Ergasias, Piraeus Bank in že omenjena Alpha Bank. V konsolidacijo se je v manjši meri vključil tudi BNP Paribas, ki je do srbske Findomestic banke prišel, potem ko je italijanska Findomestic banka leta 2005 prevzela srbsko Nova banko, Francozi pa so italijansko banko skupaj s srbsko hčerinsko banko od leta 2009 po korakih prevzeli od italijanske Intese. Če temu dodamo še Credit Agricole, UniCredit in KBC, ki so vstopile s prevzemom, ter Raiffeisen, Société Générale in Hypo Alpe-Adria, ki so zrasle organsko, je jasno, da je bil trg ob začetku finančne krize zelo nekonsolidiran in brez jasnega zmagovalca. 

Slovenija: Obrat pri odpiranju tujemu kapitalu ustavil privatizacijo bank 

Od držav v regiji je Slovenija najdlje ohranjala banke v domači, državni lasti, tujim bankam pa dolgo ni uspelo pridobiti večjega tržnega deleža. To je bila predvsem posledica domačega obvladovanja večjih bank, kot so NLB, NKBM, Abanka in Gorenjska banka. Podobno kot v drugih državah so se tujemu "prevzemnemu" kapitalu vrata odprla po letu 2001, ko so na slovenski trg vstopile Société Générale s prevzemom SKB, Sanpaolo IMI (od leta 2006 Intesa) je kupila Banko Koper, Raiffeisen pa Krekovo banko.

Nekaj več kot tretjinski delež v največji NLB je v tistem obdobju pridobila belgijska skupina KBC, na tej točki pa se je odprtost do prodaje bank in tudi drugega državnega premoženja tujcem ustavilo. Medtem ko so v preostalih državah regije tuje bančne skupine zelo hitro prišle do pomembnih deležev bančnega trga, je pri nas ob začetku finančne krize tržni delež bank, ki so jih obvladovali tujci, obsegal manj kot tretjino celotne bančne aktive. Poleg omenjenih treh bančnih skupin sta bili na trgu še UniCredit in Hypo Alpe-Adria, ki sta zrasli organsko. 

Kaj se dogaja po tem, ko se dve banki ali dve podjetji združita pod eno streho? Aprila letos bo NLB praznovala obletnico združitve NLB banke Beograd s Komercijalno banko v Srbiji. O zakulisju integracije smo se pogovarjali s predsednikom uprave NLB Komercijalna banka Vlastimirjem Vukovićem. "Sinergije se ustvarjajo tako rekoč vsak dan," nam je povedal v pogovoru, ki smo ga posneli na poslovnem dogodku Kopaonik Business Forum. Obletnico bodo praznovali delovno, pravi. Posledica optimizacije in reorganizacije pa je tudi zmanjševanje števila zaposlenih.  

Osebni arhiv

 

Kakšni so bili izzivi te integracije? Kakšna je bila zgodba v zakulisju?  

Predvsem smo se zelo dobro organizirali. Integracijo smo izvedli v kovidnem letu, ekipe iz različnih bank so bile dnevno v stiku na daljavo, ne da bi se kdaj fizično videle. To se je prvič zgodilo na naši zabavi po integraciji in to je bilo izjemno ganljivo srečanje. Imeli smo različne scenarije, da bi bili kar najbolje pripravljeni na veliki dan integracije. Ko se kaj ni izšlo, smo iskali rešitve za izboljšanje procesov. Ampak če vam iskreno povem, bili smo zelo dobro organizirani. Preigravali smo veliko scenarijev. Zato smo bili težave ob integraciji sposobni odpraviti razmeroma hitro. Ob tem procesu smo se veliko naučili in vsi skupaj rasli kot ekipa. Zelo dobro smo vključili zaposlene iz NLB banke Beograd v Komercijalno banko. Če povzamem, v zakulisju smo imeli veliko dela, predano ekipo in nenormalno veliko energije. 

Kaj vse se je dogajalo v zakulisju? Verjetno ni šlo vse kot po maslu?  

Naredili smo tudi nekaj edinstvenih stvari. Recimo, štiri mesece prej smo prenesli prodajne ekipe na banko, tako da ni bilo dualizma v prodaji. Zaposlene v oddelkih za mala, srednja in velika podjetja ter področje kmetijstva smo že prej prenesli na Komercijalno banko. To se je zgodilo januarja, ki je prodajno najmirnejši mesec, in ne maja, ki je za prodajo najmočnejši mesec. To je bila ena od stvari, ki smo jo naredili drugače kot drugi. 

V regiji se dogaja veliko prevzemov. Kaj bi svetovali predsedniku uprave banke, ki je bila ali še bo prevzeta? 

Na začetku je treba določiti jasna pravila delovanja in področja odgovornosti. Če imate tako imenovano enotočkovno odgovornost (angl. single point responsibility), torej da je nekdo odgovoren za določene operacije, in če ljudje, vključeni v ta proces, razumejo aktivnosti v procesu integracije, potem je lahko ekipa predana in ve, kaj dela. Če vsi delajo parcialno v enem delu procesa, je to recept za neuspeh. Svetoval bi, da se jasno razdelijo vloge v ekipi ter da velja odprta, transparentna in pravočasna komunikacija. Če tega ni in se pojavljajo strah, negotovost, govorice in improvizacija, integracijo zelo težko izvedeš na najboljši način. 

Že lani so bila ob integraciji napovedana odpuščanja. Za koliko se je zmanjšalo število ljudi v tem času? 

Število ljudi se je od začetka integracije zmanjšalo za približno 500. Kot odgovoren delodajalec smo ob integraciji ljudem zelo jasno predlagali prihodnje načrte in perspektivo dela v banki. Omogočili smo jim tudi prekvalifikacijo in zamenjavo delovnega mesta. Tistim, ki so kljub vsem možnostim, ki smo jim jih ponudili, še vedno želeli kariero graditi drugje, smo zagotovili posebne programe prostovoljnega odhoda s konkurenčnimi odpravninami in celovito podporo, ki je obsegala od strokovnih nasvetov do pomoči v procesu zapuščanja banke. Od začetka integracije do danes je racionalizacija potekala samo prostovoljno in na pobudo zaposlenih. 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar