Propad več regionalnih bank čez lužo in težave švicarskega bančnega velikana Credit Suisse kažejo, kako krhko je lahko zaupanje v bančni sistem. Deponenti lahko čez noč zbežijo. Gre za tako imenovani "bank run" oziroma beg depozitov. To je na lastni koži doživel tudi Slovenec Anton Jukić, ki je leta 2012 živel in delal na Cipru, ko se je ta država spopadala z bančno krizo in ni mogel do svojega denarja. Se lahko kaj takega ponovi?
Sredi marca je treščilo. Ameriška banka Silicon Valley Bank (SVB) se je znašla v težavah. In to le nekaj dni po tem, ko jo je ameriška poslovna revija Forbes uvrstila na 20. mesto lestvice najuspešnejših bank v Združenih državah Amerike (ZDA). V času pisanja tega članka je matična družba banke SVB Financial Group vložila predlog za začetek insolvenčnega postopka (tako imenovani Chapter 11), še pred tem pa so ameriške oblasti sprejele odločitev, da bodo zagotovile nadzorovano likvidacijo tako SVB kot newyorške banke Signature, pri čemer bodo vsi komitenti v celoti prejeli denarna sredstva, deponirana na računu omenjenih bank.
Prve težave SVB z odlivi depozitov so se začele že v drugem četrtletju lani, stopnjevale pa so se, ko so komitenti banke, med katerimi so prevladovala startup in scaleup podjetja, ob vse težjem dostopu do svežega kapitala poslovanje financirali iz denarnih rezerv na bančnih računih. Položaj je dodatno zapletlo strmo dvigovanje obrestnih mer na finančnem trgu zaradi zaostrovanja denarne politike ameriške centralne banke (Fed), ki je po eni strani zvišalo stroške financiranja banke, po drugi strani pa negativno vplivalo na tečaje obvezniških naložb v njenem portfelju. Zato je bila banka prisiljena prodati za 21 milijard dolarjev vrednostnih papirjev, da bi pokrila odlive, pri čemer je ustvarila 1,8 milijarde dolarjev izgube. Napovedala je tudi izdajo novih delnic v vrednosti 2,25 milijarde dolarjev, da bi se kapitalsko okrepila. Načrt je spodletel, vse to pa je prestrašilo komitente, ki so v naglici začeli dvigovati denar s svojih računov. Dan pred ustavitvijo poslovanja banke so stranke oddale naročila za dvig kar 42 milijard dolarjev.
Preberi še
Tekma za prvo banko regije v polnem zagonu
Apetiti bank po osvajanju regije Adria so vse večji.
31.03.2023
Propad SVB je bil razmeroma hiter, zato se je veliko vlagateljev po vsem svetu spraševalo, kaj sledi. Nekateri so že obujali spomine na propadlo ameriško banko Lehman Brothers, ki je bila povod za eno najhujših finančno-gospodarskih kriz sodobnega časa.
V strahu, da bi se težave z odlivi denarja iz SVB in banke Signature prelile na druge banke, so ameriški finančni regulatorji hitro ukrepali, da bi zavarovali vloge komitentov in okrepili zaupanje v bančni sistem.
Olja na ogenj je prilila bonitetna hiša Moody's, ki je napovedala morebitno znižanja bonitetne ocene šestih manjših bank v ZDA – First Republic, Western Alliance, Intrust Financial, UMB, Zions Bancorp in Comerica. Kmalu zatem je First Republic, ki je usmerjena na premožne stranke, prejela likvidnostno linijo petih velikih ameriških bank – JPMorgan Chase, Bank of America, Wells Fargo, Citigroup in Truist.
Padel je tudi Credit Suisse
Kako bančne težave čez lužo vplivajo na evropske banke? Evropski komisar za gospodarstvo Paolo Gentiloni je poskušal prebivalce pomiriti, da propad SVB ne pomeni resne grožnje za Evropo. Toda kmalu zatem so bili mediji polni novic o težavah švicarske banke Credit Suisse, ki jo, zanimivo, vodi človek s priimkom propadle ameriške banke – Axel Lehmann. Imela je več kot sedem milijard evrov izgube, spoprijema pa se tudi s številnimi škandali in odkupi "odpustkov" za svoje grehe. Da ta je ta banka prevelika, da bi propadla, je pokazala poteza švicarske centralne banke, ki je za likvidnostno podporo finančnemu velikanu namenila 50 milijard švicarskih frankov. Reševanje bančne krize je bilo hitro. Praktično čez konec tedna je švicarska banka UBS za dobre tri milijarde evrov oziroma 3,3 milijarde dolarjev prevzela Credit Suisse. Hitri prevzem je tlakovala nagla sprememba švicarske zakonodaje.
Ali se lahko ponovi zgodba s Cipra, ko so se banke znašle v težavah, kjer se je najprej zgodil "bank run", nato pa "bank in" (konverzija prihrankov v delnice)?
Spomin na Ciper je še živ
Težave v bančnem sistemu obujajo neprijetne spomine na finančno krizo in evrsko dolžniško krizo. Takrat so se v krizi znašle tudi ciprske banke, strah in negotovost glede svojega premoženja pa je pred več kot desetimi leti občutil tudi Anton Jukić. Leta 2012 se je zaradi službenih obveznosti iz Danske preselil na Ciper in si začel ustvarjati novo življenje.
Osebni arhiv
"Ko smo s sodelavci odprli bančne račune v drugi največji ciprski banki Laiki, so nas presenetile nelogično visoke obrestne mere na bančne vloge," se spominja Jukić, ki je skoraj celo desetletje delal na različnih vodstvenih položajih v danski investicijski banki Saxo Bank. Dve leti so na te bančne račune prejemali plačo, na njegovem se je nabralo nekaj deset tisoč evrov.
Ciper je bil zaradi privlačne davčne zakonodaje priljubljeno zatočišče za denar iz Evrope in Rusije. Banke, katerih skupna bilančna vsota je bila takrat večja od osemletnega bruto domačega proizvoda (BDP), so na veliko posojale denar. Največ so ga posodile bratom Grkom, skupaj kar 60 odstotkov več od letnega BDP Cipra.
Po finančni krizi leta 2008 se je zlomila Grčija, ciprske banke pa so morale v okviru reševanja Grčije odpisati približno polovico svojih terjatev. Usodo Cipra sta zapečatili bonitetni agenciji Moody's in Fitch, ki sta ciprske državne obveznice razglasili za špekulativne s podpovprečno bonitetno oceno (angl. junk). Na dan, ko je agencija Fitch Ratings sklestila bonitetno oceno Cipra, je ciprska vlada zaprosila Evropsko unijo (EU= za pomoč.
"To je nemogoče"
"Ko se je bančni sistem sesul, je bila moja banka Laiki največja banka, ki je potonila," se spominja Jukić. Začetek javnega priznanja težkega položaja ciprskih bank se je sicer časovno ujemal z obiskom lastnika Saxo Bank, za katero je delal Jukić. "Imeli smo sestanke z nekaterimi lokalnimi ciprskimi bankami, na katerih je bila prvič omenjena možnost delnega rezanja depozitov prebivalstva v okviru reševanja bank," se prvih opozorilnih znamenj spominja Jukić.
Osebni arhiv
A se niso pretirano vznemirili, celo takratni direktor Saxo Bank je dejal, da kaj takega ni mogoče. "Nekaj dni pozneje je prišla informacija, da naj bi vsem depozitom gospodinjstev pobrali devet odstotkov od zneska nad sto tisoč evrov," pravi sogovornik.
"Potem se je na glavnem letališču na Cipru zvrstila vrsta zasebnih letal iz Rusije, ker so imeli ruski oligarhi v ciprskih bankah naložen ruski kapital po visokih obrestnih merah," razlaga Jukić in ob tem ugiba, kakšne pritiske so izvajali. Čeprav so bile banke na Cipru zaprte več kot teden dni, so bile podružnice banke Laiki v Latviji in Moskvi tisti konec tedna odprte in so ruskim strankam izplačale velikanske vsote denarja.
"Potem so malce obrnili ploščo, tako da smo tudi fizične osebe brez odbitkov lahko prišle do sredstev pod sto tisoč evri," olajšano opisuje Jukić. A na kakšen način! "Vsak dan si lahko na bankomatu dvignil največ 330 evrov, tako da si lahko predstavljate, koliko časa sva z nekdanjo ženo hodila na bankomat, da sva ta sredstva dobila nazaj," z nelagodjem pojasnjuje Jukić. A s tem se težave niso končale, saj se je pojavilo vprašanje, kaj s temi sredstvi narediti. "Uporabljali smo jih namreč lahko le za nakupe znotraj Cipra. Vodilni so se bali, da bi ves kapital takoj odtekel iz države, kar bi povzročilo gospodarski zlom," ocenjuje Jukić.
Kako so se znašli? Kot opisuje sogovornik, so se z delodajalcem najprej hitro dogovorili, da začne nakazovati plače na drug bančni račun. Gotovino so nato počasi pošiljali iz države.
"Sodelavcem in družinskim prijateljem sem pošiljal po tisočaka – toliko, kolikor je bilo dovoljeno naenkrat imeti na letališču," pojasnjuje Jukić.
Ciprske banke so zaprli po odločitvi EU o pomoči, da bi preprečili zlom bančnega sistema in državnih financ na otoku. Druga največja ciprska banka Laiki oziroma Popular Bank je šla v stečaj, njene zdrave dele in tudi dolgove je prevzela prestrukturirana Bank of Cyprus. Zavarovane vloge, med katere se štejejo vloge do sto tisoč evrov, so prenesli v Bank of Cyprus, delničarji, imetniki obveznic in nezavarovani vlagatelji v banki Laiki pa so imeli velike izgube.
Osebni arhiv
Preverite kreditno tveganje banke!
"Zaradi te izkušnje sem spremenil pogled na monetarno politiko in se vprašal, ali je tiskani denar sploh hranilec vrednosti, zlasti v obdobjih visoke inflacije," pravi Jukić. Dodaja, da je zadnje čase precej nervozen zaradi dogajanja v bančni panogi. "Ko se zgodi kakšna sistemska okužba, ni pomembno, ali si v ZDA ali Evropi, saj se domine lahko hitro začnejo podirati," meni Jukić. Ker ima poleg bančnega še druge račune, se vedno vpraša, kakšno je kreditno tveganje finančne ustanove, s katero posluje. "Treba je pogledati, kakšna je banka, kako visoka so jamstva, za kakšne zneske gre," svetuje Jukić. Meni, da je bil med vzroki za propad SVB tudi tako imenovani bank run, le da so tokrat vloge dvigovala podjetja.
Krhanje zaupanja
"Bank run ni nič novega, banke so se namreč že od vsega začetka prav zaradi tega večkrat znašle v resnih likvidnostnih težavah," poudarja redni profesor Alen Stojanović z zagrebške Ekonomske fakultete. Nobena banka namreč ne more izplačati večjega zneska depozitov v krajšem časovnem obdobju. "Zato je tako pomembno zaupanje v banke in finančni sistem kot celoto. Takoj ko se zaupanje začne krhati, imamo težavo," je jasen Stojanović.
"SVB je bila banka z izjemno hitro rastjo, kar je sicer alarmantno samo po sebi, izrazito koncentracijo pa je imela v delu kreditnih terjatev, kar povečuje tveganje koncentracije in kreditno tveganje," meni Stojanović. Dodaja, da je bila tudi odvisnost banke od "grosističnih" depozitov prevelika, kar povečuje likvidnostno tveganje. "Stroka jih z razlogom imenuje 'hot money', saj je to v večini primerov žal zanesljiva pot v propad," je slikovit Stojanović.
Kljub temu tudi on zatrjuje, da nevarnosti za preostali sistem ni. "Ustrezna raven kapitala ne reši vseh težav. Pomembna je tudi likvidnost, še bolj pa zaupanje v banke," je jasen Stojanović.
Aljoša Valentinčič, profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti, se sprašuje, kako je mogoče, da se nihče v verigi vodstvenih položajev v banki do lastnikov ni vprašal, ali je tak poslovni model ob naraščajočih obrestnih merah vzdržen. "Obrestne mere naraščajo že nekaj časa in jasno je bilo, da bo to načelo vrednost obveznic, ki jih je SVB držala v svojem portfelju," opozarja Valentinčič.
Regulator se je tako odločil rešiti vse depozitarje, ne samo zavarovanih, ki so takoj pristali na drugi, posebej za to ustanovljeni banki. "Tako je nastala situacija, ki nas bo preganjala v prihodnje: Udeleženci na trgu kapitala vedo, da obstaja verjetnost, da bo država še kdaj vskočila, in se bodo temu primerno obnašali," opozarja Valentinčič.
Izkušnja bančnika, ki je bil sredi viharja bančne sanacije
O tem, kaj se dogaja v banki, ki ima težave v poslovanju, smo se neuradno pogovarjali z bančnikom, ki je to doživel na lastni koži, njegova identiteta pa je znana uredništvu. Bil je na položaju najvišjega menedžmenta lokalne banke v okviru večje bančne skupine.
Poudarja, da so vse banke izpostavljene bančnemu nadzoru na ravni posameznih držav članic evrskega sistema in da so dolžne redno – tudi dnevno – poročati o svojem poslovanju, v okviru katerega so predpisani tudi regulatorni limiti in kriteriji. Gre za specifičen nabor računskih količnikov in vrednostnih ravni kategorij, povezanih s poslovanjem banke, ki jih mora dosegati ali presegati.
Če banka zaide v težave, mora o tem nemudoma poročati centralni banki, ki jo nadzoruje. Regulator nato zahteva dodatne informacije in poročila o poslovanju. V skrajnem primeru je treba dnevno poročati o spremembah ravni depozitov komitentov, neizkoriščenih, a odobrenih kreditnih aranžmajih ter stanju in spremembah vrednosti vrednostnih papirjev v lasti banke. Glede na poslovni model so banke oblikovale načine izvajanja stresnih testov, ki se v tem primeru pogosto izvajajo. Tako se testirajo različni stresni dogodki, na primer kaj se zgodi ob morebitnem večjem odlivu depozitov v kratkem času. Preverja se tudi razpoložljivost gotovine za poravnavo dvigov komitentov.
Ukrepanje regulatorja je odvisno od tega, katere vnaprej določene limite je banka presegla oziroma katerih kriterijev poslovanja ne dosega. Obstaja namreč več ravni limitov – od povsem internih in tistih, ki jih predpisuje regulator, do zakonodajnih. Če na primer banka preseže zgolj interno sprejete limite na nekaj ravneh kritičnosti, o tem praviloma obvesti le regulatorja. Če preseže limite, ki jih je poslovodstvo sprejelo kot merodajne za začetek izvajanja aktivnosti po vnaprej opredeljenem internem načrtu za odpravljanje težav, mora regulatorju predstaviti ukrepe za odpravo stanja.
Če se težave nadaljujejo in so regulatorni limiti kršeni ter banka ne more samostojno stabilizirati poslovanja, je naslednja raven izvedba sanacijskega načrta.
Regulator ima diskrecijsko pravico, da pred izvedbo sanacije v banko pošlje svoje ljudi, predvsem v vlogi opazovalcev. Običajno je, da regulatorni organ občasno za določeno obdobje imenuje svojega opazovalca, še posebej, če se banka sooča s težavami v posameznem proizvodnem procesu, na primer z nestabilnostjo depozitov. Če se težave poglobijo, regulator pogosto razpusti upravo in imenuje novo poslovodstvo. V tem primeru se novo poslovodstvo banke ukvarja s tako imenovanim sanacijskim načrtom, ki naj bi poskrbel za ohranitev zdravih jeder. S kar najmanj negativnimi učinki se potem ukinejo problematični segmenti poslovanja.
Sogovornik izpostavlja še, da bi regulator lahko postal bolj pozoren in zaskrbljen ob morebitnih težavah z eno od bank ali povečanju globalnih tveganj. V tem primeru zahteva pogostejše poročanje bank, tudi tistih, ki nimajo težav. Ob težavah specifičnih finančnih institucij, kot sta Silicon Valley Bank ali Credit Suisse, lahko regulator od bank zahteva poročilo o morebitni izpostavljenosti do njih in informacije o tem, kako povezana nihajnost trga dnevno vpliva na portfelj vrednostnih papirjev.
Beg depozitov ali "bank run" – kaj moramo vedeti
"Bank run" pomeni, da se množica ljudi oziroma podjetij zgrne na banko ali drugo finančno institucijo in poskuša dvigniti svoja sredstva v strahu, da bodo izgubili ves denar. K takim dejanjem jih motivira predvsem morebitna nevarnost bankrota banke.
"Banke hranijo razmeroma majhen delež svojih depozitov v obliki gotovine, saj v običajnih razmerah – ko depozitarji zaupajo bankam – ti dvigajo depozite na predvidljiv način," pojasnjuje profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Sašo Polanec. Da bi preprečili odliv vlog, v ZDA in tudi EU vlagateljem zagotavljajo jamstva za vloge do določene meje – v Evropi je ta zakoličena pri sto tisoč evrov, v ZDA pa pri 250 tisoč dolarjih.
The Economist je poročal, da je imelo denimo ameriško podjetje Roku kar 500 milijonov dolarjev depozitov. Ker je SVB z več kot 200 milijardami dolarjev sredstev prevelika, da bi propadla, se je ameriška vlada odzvala z jamstvom za vse depozite. Ameriški bančni sistem je varen in lastniki depozitov bodo lahko prišli do svojega denarja, je dejal ameriški predsednik Joe Biden.
Odziv vlade je bil hiter in odločen. "Posledica bega depozitov je tako imenovana okužba (angl. contagion) – ko zaradi medsebojne povezanosti bank prek medbančnih posojil ali zaradi nezaupanja pride do dvigov tudi v drugih bankah in s tem do destabilizacije večjega dela bančnega sistema," morebitne posledice opisuje Polanec. To bi vodilo v nelikvidnost drugih bank in s tem dodatno nezaupanje ter še večji beg depozitov. Da bi se temu izognili, bo Fed bankam, ki bodo izpostavljene dvigom gotovine, odobril posojila in tako preprečil širše težave.
"Trenutno stanje v bankah je sicer dobro, visoki dobički pa izvirajo iz obdobja pred dvigi obrestnih mer Feda in ECB," meni Polanec. Opozarja pa, da se razmere zaradi zaostrovanja monetarne politike postopoma poslabšujejo. "Čeprav banke modelirajo obrestna tveganja, so običajne predpostavke o spremenjenih obrestnih merah do dveh odstotnih točk, kar je v primerjavi s trenutno zaostritvijo monetarne politike malo," pravi Polanec.
Fed je efektivno obrestno mero dvignil za približno 4,5 odstotne točke, ECB pa za tri odstotne točke. "Banke so do začetka zviševanja osnovnih obrestnih mer centralnih bank odobravale posojila z izjemno nizkimi fiksnimi obrestnimi merami, zdaj pa morajo vire pridobivati po višjih povprečnih stroških," pojasnjuje profesor, a je kljub vsemu prepričan, da so trenutno dovolj kapitalizirane, da ne bi smelo prihajati do nelikvidnosti ali nesolventnosti.
.webp){kind=icon}