Cene sirotkinih beljakovin (whey proteinov) so v zadnjih mesecih dosegle rekordne ravni, k čemur je prispevala eksplozivna rast povpraševanja po izdelkih z visoko vsebnostjo beljakovin. Vendar vlagatelji, ki želijo izkoristiti ta trend, morda iščejo priložnosti na napačnem koncu. Največji zmagovalci namreč niso proizvajalci beljakovinskih praškov in napitkov, temveč velike mlekarne, ki proizvajajo sir, pri čemer sirotka nastaja kot stranski proizvod.
Trend povečanega vnosa beljakovin je prisoten že več let, spodbujata pa ga rast fitnes industrije in vse večje zanimanje za zdravo prehrano. V zadnjem letu je dodaten zagon prinesla hitra rast uporabe zdravil za hujšanje iz skupine GLP-1, kot je Ozempic. Ker želijo uporabniki teh zdravil med hujšanjem ohraniti mišično maso, nutricionisti priporočajo povečan vnos beljakovin, kar je dodatno okrepilo povpraševanje po sirotkinih beljakovinah.
Posledica je močna rast cen. V Evropi se je cena 100 kilogramov sirotkinih beljakovin zvišala s približno 100 evrov na začetku leta na okoli 160 evrov, kar pomeni več kot 60-odstotno rast. Nasprotno pa cena belega sladkorja na blagovnih borzah upada že od sredine leta 2023 in se trenutno giblje okoli 440 ameriških dolarjev za tono, medtem ko je pred tremi leti znašala skoraj 700 dolarjev. Gre za dve povsem različni surovini, vendar njuna nasprotna cenovna gibanja dobro ponazarjajo spremembe prehranskih navad potrošnikov.
Povpraševanje po beljakovinah danes močno presega klasične beljakovinske napitke. Sirotkine beljakovine dodajajo jogurtom, kavam, sladoledom in številnim drugim prehrambenim izdelkom. V prvih petih mesecih letos je prodaja izdelkov, ki na embalaži poudarjajo vsebnost sirotkinih beljakovin, v ZDA dosegla približno 2,5 milijarde dolarjev.
Sirotka je stranski proizvod pri proizvodnji sira. Iz enega litra mleka nastane majhna količina sira in bistveno večja količina sirotke, ki se po dodatni predelavi pretvori v koncentrate in izolate sirotkinih beljakovin. Z drugimi besedami, največji proizvajalci sirotkinih beljakovin na svetu niso proizvajalci prehranskih dopolnil, temveč velike mlekarne.
To pomeni, da rast cen sirotkinih beljakovin povečuje vrednost stranskega proizvoda, ki je imel še do nedavnega razmeroma omejeno ekonomsko vrednost. Ker je gradnja novih predelovalnih obratov velika naložba, se ponudba ne more hitro prilagoditi rasti povpraševanja, kar dodatno podpira visoke cene. Med največjimi borznimi proizvajalci izstopajo novozelandska Fonterra, kanadski Saputo in irska Glanbia.
Fonterra ustvarja letne prihodke v višini približno 12 milijard evrov, z njenimi delnicami pa se trguje pri razmerju med ceno in dobičkom (P/E) okoli 13. Delnica je spomladi upadla predvsem zaradi razdelitve dela sredstev delničarjem po korporativnih aktivnostih, ne pa zaradi poslabšanja poslovanja.
Saputo ustvarja približno 10 milijard evrov prihodkov, z delnico pa se trguje pri P/E okoli 26. Delnica je letos oslabela po slabših prodajnih rezultatih od pričakovanj. Glanbia je med navedenimi najmanjša, s približno 3,5 milijarde evrov prihodkov, hkrati pa je družba z največjo neposredno izpostavljenostjo trgu beljakovinskih sestavin. Njena delnica se je v zadnjem letu skoraj podvojila, kar odraža pričakovanja vlagateljev, da bo prav ta družba ena največjih zmagovalk aktualnega proteinskega trenda. Hkrati se z njo trguje pri P/E okoli 38, kar nakazuje, da je del pričakovane rasti že vračunan v ceno.
Za primerjavo: MSCI World se trenutno trguje pri P/E približno 23. To pomeni, da trg že pripisuje precejšnjo premijo podjetjem, za katera pričakuje največ koristi od dolgoročne rasti povpraševanja po beljakovinah.
Pomembno je poudariti, da rast cen sirotkinih beljakovin ne pomeni samodejno tudi rasti dobička vseh akterjev v industriji. Proizvajalci beljakovinskih napitkov in prehranskih dopolnil sirotko večinoma kupujejo kot surovino, zato lahko višje cene pritiskajo na njihove marže, če povečanih stroškov ne uspejo prenesti na potrošnike. Po drugi strani pa podjetja, ki sama proizvajajo sir in predelujejo sirotko, neposredno ustvarjajo koristi od višjih cen.
Na trgu regije Adria za zdaj ni borzno uvrščenega proizvajalca mlečnih izdelkov, ki bi vlagateljem omogočal neposredno izpostavljenost temu trendu. Občasno se je omenjala možnost uvrstitve hrvaškega Pollea na borzo, vendar bi šlo za maloprodajno podjetje, ki prodaja beljakovinske izdelke, ne pa za proizvajalca sirotkinih beljakovin. Za vlagatelje, ki želijo izkoristiti globalno rast povpraševanja po beljakovinah, so zato zanimivejše velike mednarodne mlekarne, ki nadzorujejo proizvodnjo sirotke in njeno predelavo.
