Po raziskavi IBM kar 93 odstotkov podjetniških vodij meni, da bo nadzor nad umetno inteligenco (AI) ključna strateška prioriteta v letu 2026. Gre za sposobnost podjetja, da samostojno upravlja svoje AI sisteme, podatke in modele, brez popolne odvisnosti od infrastrukture velikih tehnoloških platform.
Preprosto povedano, vprašanje ni več le uporaba umetne inteligence, ampak kdo ima nadzor nad podatki in infrastrukturo, na kateri AI deluje.
Če podjetja danes ne določijo, kje se hranijo njihovi podatki in kateri modeli jih obdelujejo, se lahko jutri znajdejo pod vplivom pravil, ki jih postavi nekdo drug.
Odvisnost od oblačne infrastrukture kot nov strateški izziv
Vsakič, ko podjetja uporabljajo orodja, kot so ChatGPT za analizo pogodb ali Claude Code za pisanje kode, del njihovih poslovnih podatkov prehaja skozi strežnike, ki jih podjetje ne nadzoruje.
Ti podatki so lahko pod pravno oblastjo druge države, uporabljeni za treniranje prihodnjih modelov ali pa postanejo nedostopni, če regulatorji uvedejo nova omejevanja.
Po raziskavi IBM skoraj polovica direktorjev navaja odvisnost od računalniških virov v drugih delih sveta kot glavni razlog za preučitev strategije oblaka.
Na to potrebo se odziva tudi trg. IBM je v začetku leta 2026 predstavil platformo Sovereign Core, ki nadzor nad podatki in modeli vgradi neposredno v arhitekturo sistema.
Gartner ocenjuje, da bo trg "suverenih platform" narasel s sedemintrideset milijard dolarjev v letu 2023 na sto devetdeset milijard dolarjev do leta 2028, kar kaže na veliko povpraševanje.
Novi akterji v AI želijo prekiniti to odvisnost
Odvisnost od peščice tehnoloških platform poskušajo razbremeniti tudi novi igralci.
Mira Murati, nekdanja tehnična direktorica OpenAI, je leta 2025 ustanovila start-up Thinking Machines Lab, ki je v prvem investicijskem krogu zbral dve milijardi dolarjev zgolj na podlagi predstavitve in znanstvenih raziskav.
Njihov prvi izdelek Tinker podjetjem omogoča, da prilagodijo odprte AI modele lastnim podatkom brez kompleksne infrastrukture, pri čemer je zagotovljeno, da ti podatki ne bodo služili za treniranje tujih sistemov.
Podoben koncept razvijajo tudi evropski projekti. Francoski Mistral omogoča poganjanje odprtih modelov na lastnih strežnikih, medtem ko Metina Llama serija omogoča lokalno uporabo brez pošiljanja podatkov iz podjetja.
V regiji Adria se na področju AI suverenosti uveljavlja tudi hrvaški start-up Daytona, ki je februarja prejel 24 milijonov dolarjev investicije in tekmuje na globalnem trgu.
Ivan Burazin je v novem start-upu združil prvotno ekipo podjetja Codeanywhere, pionirja na področju razvojnih okolij v oblaku.
Daytona je platforma, ki podjetjem omogoča zagon izoliranih razvojnih okolij v oblaku ali na lastni infrastrukturi.
Preprosto povedano, Daytona zagotavlja vsakemu razvijalcu ali AI agentu svoj začasni strežnik, kjer lahko:
-
poganja kodo
-
namešča odvisnosti
-
trenira ali preizkuša modele
-
izvaja AI eksperimente
-
uporablja razvojna orodja
-
vse to brez vpliva na preostali sistem.
Skupna ideja teh projektov je jasna: zmanjšati odvisnost od enega ponudnika in ohraniti nadzor nad podatki.
Evropa gradi infrastrukturo, vendar ne za vse
Evropska unija želi zmanjšati svojo tehnološko odvisnost od ZDA. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je leta 2025 predstavila pobudo InvestAI, s katero namerava Evropa zbrati 200 milijard evrov za razvoj umetne inteligence.
Del naložb bo šel v vzpostavitev štirih velikih centrov za umetno inteligenco, vsak opremljen z okoli 100.000 čipi. Namen je evropskim podjetjem omogočiti dostop do zmogljive računalniške infrastrukture brez odvisnosti od ameriških platform, kot je Claude.
Hkrati EU ustvarja sklad EU Sovereign Tech Fund v vrednosti 350 milijonov evrov za razvoj odprtokodnih rešitev ter Scaleup Europe Fund, doslej največji sklad za vlaganja v evropska podjetja v fazi rasti.
A prav tu se pokaže izziv za države izven Unije.
Srbija sicer sodeluje v programu Horizon Europe in ima dostop do raziskovalnih projektov, vendar ključni infrastrukturni projekti, kot so AI gigatovarne ali kohezijski skladi, ostajajo rezervirani za članice EU.
Podjetja iz regije sicer morajo slediti evropskim pravilom na področju umetne inteligence, nimajo pa dostopa do infrastrukture, ki jo EU vzpostavlja. V praksi to pomeni, da morajo podjetja iz Srbije za računalniške zmogljivosti še naprej plačevati tržne cene ponudnikom, kot sta Amazon ali Microsoft. Na kratko: pravila veljajo za vse, dostop do infrastrukture pa ostaja omejen.
Suverenost se začne pri strategiji podjetja
Digitalna suverenost ni nujno rezervirana za države, temveč jo lahko gradijo tudi podjetja sama. Pri tem lahko kombinirajo lastno infrastrukturo, odprte modele in storitve v oblaku.
Hibridni model, pri katerem se občutljivi podatki obdelujejo na lastni infrastrukturi, manj pomembni procesi pa potekajo v oblaku, je danes že praktična rešitev tudi za srednje velika podjetja.
V praksi se suverenost redko vzpostavi z eno samo veliko odločitvijo. Pogosteje nastaja postopoma, skozi vrsto manjših odločitev: pogodbe brez jasnih določil o prenosljivosti podatkov, ekipe, ki obvladajo le eno orodje, ali modeli, vezani na eno samo platformo.
Razlika med tistimi, ki bodo ukrepali pravočasno, in tistimi, ki bodo reagirali šele, ko odvisnost postane problem, ne bo tehnološka, temveč strateška.
.webp){kind=icon}
