Agentska umetna inteligenca (AI) predstavlja naslednjo fazo digitalne transformacije v poslovanju in razvoju programske opreme. Za razliko od klasičnih orodij umetne inteligence lahko agentski sistemi samostojno načrtujejo naloge, jih razčlenjujejo na podnaloge in jih izvajajo ob stalnem preverjanju rezultatov. V praksi to pomeni, da sistem ne le generira predloge, temveč tudi upravlja zaporedje aktivnosti in se med delom sproti prilagaja.
Kljub močnemu zanimanju trga pa se njihova širša uporaba odvija počasneje, kot se pogosto predstavlja. Glavna ovira ni pomanjkanje naprednih modelov ali infrastrukture, temveč zanesljivost v realnih produkcijskih pogojih.
Kaj kažejo globalne raziskave
Študija MAP (angl. MAP – Measuring Agents in Production study – študija merjenja agentov v produkciji) je najobsežnejša raziskava, ki obravnava različne vidike in razumevanja uporabnosti AI agentov. Izvedena je bila v sodelovanju več ameriških univerz, med njimi Stanforda in Berkeleyja.
Ena izmed zanimivih ugotovitev je, da se največ AI agentov uporablja na področjih bančništva, tehnologije in korporativnih storitev.
Po anketi PwC iz leta 2025 79 odstotkov podjetij uporablja agentske sisteme v neki obliki, medtem ko jih 66 odstotkov navaja merljive učinke na produktivnosti. Hkrati Gartner ocenjuje, da le 15 odstotkov IT vodij razmišlja o popolnoma avtonomnih agentskih sistemih brez človeškega nadzora ali jih tudi uporablja, zaradi skrbi glede varnosti, nadzora in upravljanja tveganj.
Gartner pričakuje, da bo do konca leta 2026 približno 40 odstotkov poslovnih aplikacij vključevalo agentske funkcije, v primerjavi z manj kot 5 odstotki v letu 2025. Do leta 2028 bi lahko tretjina programske opreme za podjetja vključevala agente, ki samostojno sprejemajo del vsakodnevnih poslovnih odločitev. To nakazuje močan strateški zagon, a hkrati postopno in nadzorovano uporabo.
Adria regija: previdna in selektivna implementacija
Čeprav PwC navaja visok delež podjetij, 79 odstotkov, ki uporabljajo AI agente, so te številke v regiji Adria bistveno nižje in so večinoma omejene na pilotne projekte in testiranja.
Outsourcing podjetja in razvojni centri uporabljajo agente za rutinska in ponavljajoča se opravila, kot so pisanje testov, refaktoriranje kode, tehnična dokumentacija in podpora strankam.
V teh primerih agentski sistemi povečujejo hitrost in konsistentnost dela, medtem ko ljudje ohranjajo nadzorno in odločujočo vlogo. Višja stopnja avtonomije, kot je samostojno upravljanje poslovnih procesov ali razvoj aplikacij brez nadzora, je še vedno redka zaradi regulativnih zahtev in tveganja napak.
Kljub temu regija skriva velik potencial za implementacijo agentskih sistemov, kar potrjujeta dva zanimiva startupa: Wonderful.ai in PolyAI.
Britansko-srbski startup PolyAI razvija agenta za podporo strankam in je v sedmih letih pridobil več kot 200 milijonov dolarjev investicij. S strankami, kot so Marriott, PGE in Unicredit, njihovi agenti omogočajo velik donos na investicije in prihranijo milijone dolarjev v podpori strankam.
Podobno deluje izraelski startup Wonderful.ai, ki integrira agente v poslovne procese velikih korporacij. Njihov interes za regijo je viden tudi skozi zaposlitev nekdanjega direktorja Microsofta na Hrvaškem, Vedrana Bajerja, kot vodje celotne Adria regije za širitev poslovanja.
Meje avtonomije in vpliv na delo
Globalno in v regiji so organizacije še vedno med eksperimentiranjem in širjenjem. Po McKinseyjevem poročilu State of AI 2025 62 odstotkov organizacij testira agentske sisteme, 23 odstotkov pa jih skuša razširiti vsaj na eno poslovno funkcijo, največkrat na IT in upravljanje znanja.
Akademske raziskave kažejo, da v produkcijskih okoljih večina agentov zahteva človeško intervencijo po kratkih zaporedjih nalog, saj zanesljivost in evalvacija odločitev ostajata ključna izziva. Zato agentska umetna inteligenca trenutno dosega največji učinek v asistenčnih in polavtonomnih vlogah, ne pa kot popolnoma samostojni izvršilec.
Agentska umetna inteligenca ne briše delovnih mest, ampak jih spreminja. Rutinska opravila se avtomatizirajo, medtem ko se vloga ljudi premika proti nadzoru, upravljanju in strateškemu odločanju. Organizacije, ki pravočasno zgradijo tehnične in organizacijske kapacitete za upravljanje teh sistemov, lahko dosežejo pomembno konkurenčno prednost – popolna avtonomija pa ostaja dolgoročen cilj, ne trenutna realnost.
.webp){kind=icon}
