Evropa brez dovolj raket tvega zaostanek v vesoljski obrambi

Na severozahodni obali goratega arktičnega otoka, obrnjenega proti Norveškemu morju, leži eno najbolj spektakularnih raketnih izstrelišč na svetu.

Pogosti obiski političnih voditeljev v vesoljskem centru Andøya na severu Norveške kažejo na njegov strateški pomen. Izstrelišče bi lahko bilo ena najboljših evropskih priložnosti, da v tekmi za militarizacijo vesolja dohiti tekmece in se hkrati zmanjša odvisnost od podjetja SpaceX Elona Muska.

"Sposobnost izstreljevanja satelitov v orbito je pomembna za Norveško, Evropsko unijo in Evropo kot celoto," je v intervjuju dejal Ketil Olsen, izvršni direktor družbe Andøya Space in nekdanji norveški viceadmiral. "Gre za strateško avtonomijo, suverenost in evropsko neodvisnost."

Toda ta cilj še zdaleč ni dosežen.

Sateliti za opazovanje, komunikacijo in natančno določanje položaja so že dolgo nepogrešljivi del vojaških zmogljivosti, zdaj pa se razvijajo tudi nova orožja, kot so sistemi za prestrezanje satelitov v orbiti in naprave za njihov nadzor. Kitajska, Rusija in ZDA v te zmogljivosti vlagajo več kot 200 milijard dolarjev. V zadnjih petih letih so v orbito poslale na stotine satelitov ter preizkušale orožje tako na Zemlji kot v vesolju.

V vse ostrejši vesoljski tekmi pa manjka Evropa. Zaostaja zaradi neusklajenih interesov med državami, omejenih nacionalnih proračunov in pomanjkanja ključne tehnologije: dovolj zmogljivih raket, ki bi omogočile več deset izstrelitev v orbito na leto.

Kitajska raketa Long March 5 ter ruski Proton-M in Angara A5 lahko v orbito ponesejo približno 25.000 kilogramov tovora. SpaceX-ova Falcon Heavy ima zmogljivost skoraj 64.000 kilogramov.

Ariane 6, ki jo upravlja francosko podjetje Arianespace, lahko v orbito ponese okoli 22.000 kilogramov tovora, vendar proizvodnja pospeševalnikov in omejitve infrastrukture pomenijo, da je število izstrelitev omejeno na približno 10 na leto.

Leta 2025 so ZDA v povprečju izvedle več kot 15 izstrelitev na mesec, pri čemer je bil glavni nosilec teh aktivnosti SpaceX. Zapolnitev te vrzeli ob hkratnem izogibanju odvisnosti od tujega podjetja je največja ovira za Evropo, če želi preprečiti, da bi v orbitalni oboroževalni tekmi zaostala. To bi obenem zahtevalo več milijard evrov naložb.

"Če želi biti Evropa resna suverena vesoljska sila, mora biti sposobna sama zagotoviti izstrelitve in satelitske zmogljivosti, ki jih potrebuje," je dejal Bleddyn Bowen, avtor knjige Original Sin: Power, Technology and War in Outer Space in izredni profesor astropolitike na univerzi Durham v Veliki Britaniji. "To je temeljni pogoj za to, da se lahko katera koli država ali regija šteje za vesoljsko silo."

Evropska zagonska podjetja hitijo razviti alternativo ameriškim zmogljivostim, vendar so doslej izvedla le nekaj izstrelitev. Njihov poudarek je na hitrosti razvoja, ponovni uporabljivosti raket in lastnih varnostnih zmogljivostih, manj pa na nosilnosti, kar omejuje njihovo uporabnost za vojaške potrebe.

Eden največjih evropskih upov, nemško podjetje Isar Aerospace SE, je svojo načrtovano misijo "Onward and Upward" že večkrat preložilo in novega datuma izstrelitve še ni določilo. Njegov prvi poskus izstrelitve pred letom dni, ki je bil doslej edini poskus orbitalne izstrelitve iz celinske Evrope, je trajal približno 30 sekund, preden je raketa strmoglavila. Raketa Spectrum naj bi lahko v orbito ponesla le okoli 1000 kilogramov tovora.

Daniel Metzler, izvršni direktor in soustanovitelj podjetja, je dejal, da so odpovedane izstrelitve "del raketne industrije" in da vsak poskus prinaša dragocene izkušnje.

"Ni nobenega dvoma, da bomo dosegli orbito in dokazali zanesljiv dostop do vesolja," je dejal.

Medtem se v orbiti že leta kopiči vse več potencialnih groženj. Čeprav mednarodni sporazumi prepovedujejo namestitev jedrskega orožja v orbito, druge vojaške aktivnosti ostajajo dovoljene.

Nekatere vojaške dejavnosti v vesolju so dobro znane. Prvi vojaški satelit je bil v orbito poslan konec petdesetih let, danes pa je tam po podatkih astrofizika Jonathana McDowella več kot 600 vojaških satelitov. Podoba vohunskih satelitov, ki snemajo Zemljino površje in prestrezajo komunikacijske signale, je že dolgo znana.

V zadnjem desetletju pa se vračajo tudi zmogljivosti, ki so bile med hladno vojno ocenjene kot predrage ali kot slepa ulica.

Indija, Kitajska in Rusija so že preizkusile protisatelitske rakete, izstreljene s kopnega. ZDA so takšen preizkus nazadnje izvedle leta 2008, ko so z ladje izstreljeno raketo SM-3 Block IIA uporabile za uničenje satelita. Od takrat so uvedle prostovoljni moratorij na tovrstne preizkuse.

Leta 2021 je Kitajska v orbito izstrelila objekt, za katerega se je pozneje pokazalo, da je iz njega morda izšel oziroma bil izstreljen še en objekt, ki je nato padel nazaj na Zemljo. Analitiki so ocenili, da je najverjetneje šlo za različico sistema delnega orbitalnega bombardiranja (FOBS), pri katerem se jedrska konica namesti v orbito, od koder lahko proti cilju na Zemlji poleti v nepredvidljivem času in iz nepričakovane smeri.

Kitajski preizkus je koncept nadgradil z dodajanjem hipersoničnega drsnega plovila na bojno glavo, kar ji omogoča manevriranje med približevanjem cilju.

Nobena druga država doslej ni izvedla podobnega preizkusa, vendar je Rusija med hladno vojno uporabljala kratkotrajni sistem FOBS. Pozneje ga je opustila, saj so enako nalogo lahko učinkoviteje opravljala druga orožja, kot so balistične rakete, izstreljene s podmornic.

"Razmere v vesolju so danes precej bolj napete kot pred desetimi leti," je dejal McDowell. "Skrbi te lahko, da bi kdo napačno ocenil razmere."

ZDA, Kitajska in Rusija so v orbito poslale satelite, ki se lahko premikajo in izvajajo bližnje prelete drugih državnih sistemov, da bi jih opazovale ali nanje vplivale. Nekateri se premikajo tik pod geostacionarno orbito in prestrezajo signale komunikacijskih ter zgodnje opozorilnih satelitov, nameščenih na tem območju.

Aprila se je po podatkih o orbitalnih poteh začela zapletena igra "pregledov" satelitov vseh treh držav.

Prvi korak je naredil ruski satelit, ki se je približal geostacionarni orbiti, več deset tisoč kilometrov nad Zemljo, in se namestil med tri kitajske komercialne in vojaške satelite. Bil jim je dovolj blizu, da bi lahko prestrezal komunikacije ali zajemal posnetke.

Nato se je v dogajanje vključil ameriški satelit, ki se je premaknil v orbito, s katere se je dvakrat na vsakih 24 ur približal ruskemu satelitu na vsega 13 kilometrov. Takšna razporeditev je omogočila optimalne svetlobne razmere za fotografiranje ali snemanje.

Nazadnje se je skupini pridružil še en kitajski satelit, za katerega analitiki domnevajo, da je bil posebej zasnovan za inšpekcijske naloge. Namestil se je v bližini skupine satelitov in še enega ameriškega vojaškega komunikacijskega satelita.

Čeprav ni bilo znakov trkov ali poseganja v delovanje satelitov, zaporedje teh manevrov kaže, kako največje vesoljske sile namenjajo sredstva in dragoceno gorivo za spremljanje orbitalnih zmogljivosti tekmecev. Hkrati razkriva, kako odvisne so lahko druge države od njihove dobre volje.

Nemčija je lani jeseni zaznala motnje v sistemih Bundeswehra zaradi dveh ruskih obveščevalnih satelitov Luch-Olymp, je povedal obrambni minister Boris Pistorius. Po njegovih besedah imata Moskva in Peking sposobnost, da satelite "motita, zaslepita, manipulirata z njimi ali jih fizično uničita".

Na predvečer ruske invazije na Ukrajino v začetku leta 2022 je ruski kibernetski napad na satelitsko omrežje družbe Viasat Inc. onesposobil modeme po Evropi in povzročil obsežne komunikacijske motnje, zaradi katerih je bilo v Nemčiji izključenih na tisoče vetrnih turbin. Berlin je nato napovedal, da bo do leta 2030 v obrambne in ofenzivne vesoljske zmogljivosti vložil 35 milijard evrov.

"Satelitska omrežja so danes Ahilova peta sodobne družbe," je Pistorius dejal septembra. "Prihodnji konflikti ne bodo več omejeni na Zemljo, temveč se bodo odvijali tudi v orbiti."

Pred dvema letoma je ameriški kongresnik Mike Turner dejal, da Rusija razvija načrt za namestitev jedrskega protisatelitskega orožja v orbito. Po besedah Jeffreyja Lewisa, direktorja programa za neširjenje jedrskega orožja v Vzhodni Aziji na inštitutu Middlebury Institute of International Studies at Monterey, naj bi bil cilj ustvariti mrežo takšnih naprav, ki bi jih bilo mogoče v primeru velike vojne detonirati ter z njimi uničiti ali onesposobiti vse satelite v določenem orbitalnem pasu.

To trditev je pozneje ponovil tudi generalni sekretar Nata Mark Rutte.

"To je realnost sveta, v katerem živimo," je dejal Lewis. "Ker so izstrelitve vse cenejše, lahko uničiš obstoječe sisteme in jih nato nadomestiš. To je še vedno bolje kot izgubiti vojno."

Z evropskega vidika pa je slika precej drugačna, saj izstrelitve niso ne poceni ne dovolj pogoste.

Čeprav ima Arianespace uspešno zgodovino in polno naročil za izstrelitve, med drugim za satelite Leo podjetja Amazon.com Inc., je njegovo izstrelišče za Evropo na precej oddaljeni lokaciji v Francoski Gvajani.

Takšna lokacija strateškega evropskega objekta v Južni Ameriki se zdi manj primerna v času, ko si ameriški predsednik Donald Trump prizadeva okrepiti vpliv ZDA na zahodni polobli.

To je eden od razlogov za razvoj izstrelitvenih zmogljivosti bližje evropskemu ozemlju. K temu prispeva tudi zaskrbljenost zaradi morebitne odvisnosti od Elona Muska, čigar politična stališča in podpora skrajno desnim alternativam evropskim vladam, tudi v Nemčiji in Veliki Britaniji, dodatno krepijo željo po večji samostojnosti.

"Odvisnost od zaveznikov ali komercialnih ponudnikov, vključno z ameriškim Starlinkom, je lahko tvegana, če ključne storitve v kriznih razmerah ne bi bile na voljo," sta v nedavnem poročilu zapisala analitika inštituta Rand Mélusine Lebret in James Black.

Najobetavnejša evropska lokacija je vesoljsko izstrelišče Andøya, kjer je svoje poskuse izvajalo tudi podjetje Isar Aerospace.

Andøya zaradi svoje lege na 69. stopinji severne zemljepisne širine omogoča enostaven dostop do polarnih orbit. Njegova zgodovina sega v leto 1962, ko je bila prva izstrelitev izvedena v sodelovanju med Naso, Danskim meteorološkim inštitutom ter norveškimi obrambnimi in raziskovalnimi ustanovami za preučevanje severnega sija.

Danes center združuje civilne in vojaške dejavnosti. Čeprav navaja, da je izvedel več kot 1200 izstrelitev znanstvenih raket, so bile vse doslej suborbitalne.

Olsen iz Andøya Space pravi, da je povpraševanja po orbitalnih izstrelitvah iz celinske Evrope dovolj, da bi lahko upravičilo več kot eno vesoljsko izstrelišče.

"Vsak teden nas kontaktirajo nova raketna podjetja in posredniki za satelite," je dejal. "Najprej pa moramo to izpeljati in dokazati, da smo sposobni uspešne izstrelitve."

Evropske države se posamezno in skupaj poskušajo vključiti v to tekmo. Poleg Nemčije Poljska od finskega zagonskega podjetja Iceye za 200 milijonov evrov kupuje tri satelite z radarjem s sintetično odprtino, Velika Britanija pa je za nove vesoljske zmogljivosti namenila 3,2 milijarde funtov (4,3 milijarde dolarjev).

Velika Britanija je maja objavila tudi prve posnetke satelita Noctis-1, vesoljskega teleskopa, namenjenega spremljanju zavezniških satelitskih sistemov v orbiti.

Sestavljanje meteorološkega satelita Meteosat Sounder (MTG) v čistih prostorih podjetja OHB SE v Bremnu. Foto: Wolfram Schroll/Bloomberg

Francija ima naprednejše programe, med drugim razvoj majhnih "telesnih stražarjev" za zaščito občutljivih satelitov. Program YODA (Yeux en Orbite pour un Demonstrateur Agile) je namenjen patruljiranju v bližini ključnih satelitov, država pa preizkuša tudi uporabo laserjev na Zemlji ali v vesolju za motenje sovražnih aktivnosti, je povedal Xavier Pasco, direktor francoske Fundacije za strateške raziskave.

Nemško podjetje Rocket Factory Augsburg (RFA) načrtuje izstrelitev letos poleti z nekdanje letalske baze britanskih kraljevih zračnih sil na otoku SaxaVord v Shetlandskem otočju, najbolj severnem delu Velike Britanije, ki si prav tako prizadeva postati evropsko vesoljsko središče.

RFA je hčerinska družba nemškega proizvajalca satelitov OHB SE, ki skupaj s podjetjema Airbus SE in Rheinmetall AG sodeluje pri ponudbi za vzpostavitev satelitske internetne storitve za nemške oborožene sile.

Evropska unija je leta 2022 predstavila Evropsko vesoljsko strategijo za varnost in obrambo, od takrat pa je že začela uvajati prve elemente novega varnega satelitskega komunikacijskega sistema IRIS2 in GOVSATCOM. Gre za projekt v vrednosti 10,6 milijarde evrov, s katerim želi Evropa razviti alternativo omrežju Starlink in postopno zmanjšati svojo odvisnost od ameriških zmogljivosti.

Omrežje IRIS2 bo po dokončanju sestavljalo 290 satelitov v različnih orbitah. V celoti naj bi začelo delovati do leta 2030 ter zagotavljalo storitve tako vladnim ustanovam kot zasebnim uporabnikom. Satelite razvijajo luksemburški SES SA, francoski Eutelsat SA in španski Hispasat SA.

"Evropske države veliko vlagajo v zmogljivosti za spremljanje dogajanja v vesolju," je dejala kapetanka Beatrice Hainaut z Inštituta za strateške raziskave francoske vlade. "Imeti aktivne obrambne ali ofenzivne zmogljivosti v vesolju je eno, vendar je enako pomembno tudi vedeti, kaj se tam v resnici dogaja."