Umetna inteligenca je lahko preobrazbena – in hkrati balon

Težko se je ne čuditi, kako so ameriški kapitalski trgi podprli financiranje razcveta umetne inteligence (AI). Če bo šlo vse po načrtih, bodo "hiperskalerji", kot je Meta Platforms Inc., do leta 2030 vložili več kot tri tisoč milijard dolarjev v podatkovno in energetsko infrastrukturo. Gre za projekt, ki je po obsegu večkrat večji od Manhattanskega projekta in ga v celoti financirajo zasebni delničarji in upniki.

Kako se bosta finančni sistem in širše gospodarstvo spopadla, če se razcvet spremeni v zlom? Čeprav se takšna vprašanja morda zdijo pesimistična, bi si jih morali regulatorji zastavljati že zdaj, dokler je še čas za prilagoditve.

AI je že postala velikan na borznem trgu. Velika tehnološka podjetja, ki so najbolj vpeta v ta razvoj - Alphabet Inc., Amazon.com Inc., Meta, Microsoft Corp., Nvidia Corp. in Oracle Corp. - predstavljajo približno četrtino skoraj 60 tisoč milijard dolarjev tržne kapitalizacije indeksa S&P 500. So pa tudi na poti k prevladi na dolžniških trgih, saj tekmujejo pri financiranju rekordnih kapitalskih izdatkov. Metin 30-milijardni posel za financiranje podatkovnega centra v Louisiani je na primer vključeval največjo enkratno izdajo podjetniških obveznic v zgodovini.

Večinoma so ta podjetja zelo dobičkonosna in ustvarjajo dovolj denarnega toka za financiranje svojih velikopoteznih stav. Kljub temu pa je težko vedeti, ali in kako se bo naložba povrnila. Zgodovina inovacij - od avtomobilov do širokopasovnega interneta - močno nakazuje, da večina današnjih velikih igralcev ne bo pobrala pričakovanih dobičkov. Če donosi ne bodo upravičili trenutnih izjemno visokih vrednotenj, so lahko izgube velike: če bi se razmerje med ceno in dobičkom pri Nvidii zgolj znižalo na povprečje indeksa S&P 500, bi se njena kapitalizacija zmanjšala za približno 1,5 tisoč milijard dolarjev.

Ali bi po zlomu AI sledila finančna ali gospodarska kriza, je odvisno od tega, kje je tveganje koncentrirano. Zlom dot-com balona v začetku 2000-ih je povzročil razmeroma blago recesijo, saj so bile izgube razpršene med vlagatelje, ki so nato zmanjšali potrošnjo. Nasprotno pa je zlom hipotekarnega trga sprožil globalno katastrofo - ne le zato, ker posojilojemalci niso mogli odplačevati dolgov, temveč tudi zato, ker so finančne institucije imele zapletene naložbe, pri katerih je že majhno povečanje neplačil povzročilo ogromne izgube. Tudi močno zadolženi vlagatelji so lahko vir nestabilnosti, kot se je pokazalo leta 2021 ob propadu družbe Archegos Capital Management, ki je posojilodajalcem povzročil več kot 10 milijard dolarjev izgub.

V nekaterih primerih se tveganje AI zdi dovolj razpršeno. Poglejmo primer podatkovnega centra v Louisiani. Čeprav vključuje finančne strukture, s katerimi se dolg ohranja zunaj Metine bilance, podjetje dejansko jamči za plačila in ima dovolj poslovnega dobička za izpolnjevanje obveznosti. Sama obveznica ni pretirano zapletena, njeni glavni imetniki pa so vzajemni skladi in ETF-i.

 

Financiranje AI pa ima veliko oblik. "Hiperskalerji" sklepajo zasebne posojilne posle z zavarovalnicami, ki so vse bolj odvisne od kratkoročnega financiranja. Zasebna kreditna podjetja so posodila približno 200 milijard dolarjev, od tega si je del verjetno izposodila od bank. Še več deset milijard je pakiranih v produktih, ki ponujajo tranše z različnimi stopnjami tveganja in donosa. Težko je ugotoviti, kje je dejansko končna izpostavljenost - in slika se lahko hitro spremeni, ko se dolg kopiči in se na trgu prevzemajo nove pozicije.

Poleg tega obstaja velik potencial za stransko škodo. Pomislimo na stotine milijard dolarjev dolga v programskih podjetjih, katerih poslovanje bo verjetno preoblikovala AI. Nevarnosti je še več: od pretresov na trgu dela do napačno delujočega trgovanja, ki ga poganja AI.

AI je že zdaj triumf človeške iznajdljivosti in lahko postane resnično preobrazbena. Toda finančni organi morajo ostati pozorni. Za začetek bi moral Svet za nadzor finančne stabilnosti zbrati podatke in opraviti analize za prepoznavanje koncentracij vzvoda. Regulatorji bi morali vztrajati tudi pri zadostnem lastniškem kapitalu, ki je najboljše jamstvo za odpornost v vseh scenarijih.

Pristop sedanjih ameriških finančnih regulatorjev je mogoče opisati kot upanje na najboljše. Znižali so kapitalske zahteve, omilili omejitve pri visoko zadolženem kreditiranju in zmanjšali poudarek na spremljanju sistemskih ranljivosti. Več časa bi morali nameniti razmisleku o tem, kaj bi lahko šlo narobe.