V obdobju ponovnega rivalstva velikih sil se Evropska unija nenehno sooča z eno temeljno pomanjkljivostjo: gre za unijo predvsem po imenu, ki nima gospodarske in politične kohezije, potrebne za konkurenčnost.
S prihodom umetne inteligence (AI) bi lahko ta pomanjkljivost postala usodna, če ne bo odpravljena.
Če so zadnja leta trgovinskih odnosov pokazala karkoli, je to, da je pretirana odvisnost od drugih lahko nevarna. Kljub temu si je EU v obdobju izjemno hitrega razvoja umetne inteligence, tehnologije, ki obeta preobrazbo vsega od dela do vojaških sistemov, dopustila globoko odvisnost.
Najpomembnejši evropski domači ponudnik umetne inteligence, Mistral AI, močno zaostaja za svetovnima vodilnima podjetjema Anthropic PBC in OpenAI. EU razpolaga le s pet odstotki napredne računalniške zmogljivosti, potrebne za učenje najnaprednejših modelov, in praktično ne proizvaja ključnih pospeševalnih čipov. Za večino oblačnih storitev se zanaša na podjetja pod ameriško regulacijo, kot so Amazon.com Inc., Alphabet Inc. (Google) in Microsoft Corp.
Takšne odvisnosti prinašajo znatna tveganja: ZDA so dale zgovoren primer, ko so tujim vladam in podjetjem omejile dostop do najnaprednejšega modela Anthropic Mythos, modela, ki lahko izvaja sofisticirane kibernetske napade z neprimerljivo hitrostjo in je zato ključen tudi za obrambo pred njimi. ZDA so se tudi postavile v položaj, v katerem lahko odločajo, kdo dobi zgodnji vpogled v prihodnje, potencialno še nevarnejše modele.
EU se nevarnosti očitno zaveda, vendar je njen odziv za zdaj mlačen. Njen predlagani paket "tehnološke suverenosti" bi v najslabšem primeru pomenil samouničujoč izolacionizem, kot da bi zahteva, da državni uslužbenci ali na primer sistemsko pomembne banke uporabljajo nekaj, kot je Mistralov Le Chat, ki teče na manj zmogljivih, lokalno proizvedenih čipih, dejansko izboljšala konkurenčnost, namesto da bi jih izpostavila ranljivosti pred naprednejšimi modeli kibernetskih napadov. V najbolj ambiciozni različici načrt vključuje javne spodbude za privabitev približno 300 milijard evrov zasebnih naložb v umetno inteligenco v desetih letih. Tudi če bi se to uresničilo, kar je glede na dosedanje izkušnje velik "če", je to bistveno manj od tega, kar bodo ameriška podjetja investirala že v enem samem letu.
Vse pa še ni izgubljeno. Evropa ima nekaj podjetij, ki so ključna za dobavno verigo umetne inteligence, med njimi zlasti nizozemskega specialista za litografijo polprevodnikov ASML Holding NV, in pri prebojnih tehnologijah prvi igralci ne ostanejo nujno tudi dolgoročni zmagovalci. Kar EU nujno potrebuje, je veliko večji in bolj dinamičen kapitalski trg, ki bi bil veliko učinkovitejši od bruseljskih birokratov pri prepoznavanju in financiranju niš, kjer bi domača podjetja lahko postala nepogrešljiva. Poleg neposredne gospodarske koristi bi to EU zagotovilo tudi nujno potrebno vzvodno moč v trenutkih, ko ji trgovinski partnerji grozijo z omejevanjem dostopa do čipov ali računalniške infrastrukture.
Ovira, kot vedno, ostaja notranja politika EU. Njeni voditelji že dolgo javno pozivajo k uniji kapitalskih trgov, vendar so se iz različnih razlogov, strahu pred domačim odzivom, želje po nadzoru in zaščite vplivnih domačih industrij, izognili globlji regulativni, pravni in fiskalni integraciji, ki bi bila za to potrebna. Posledično so evropski trgi premajhni in preveč razdrobljeni za vlaganja ameriškega obsega. Obetavna zagonska podjetja zato odhajajo čez Atlantik, kjer je kapital in kjer so regulativne ovire manj zahtevne.
EU je doslej nekako preživela v svoji pomanjkljivi obliki in postopoma izgubljala korak z ZDA in Kitajsko. Umetna inteligenca pa se oblikuje kot pospeševalec, ki ta pristop dela nevzdržen. Voditelji EU bi morali biti s svojimi državljani odkriti glede narave izziva in temu ustrezno ukrepati, preden njihova unija preveč zaostane.
.webp){kind=icon}
