Multi-club ownership (MCO) je v zadnjih letih postal eden najpomembnejših poslovnih modelov v nogometu. Ideja je razmeroma preprosta: isti vlagatelj, sklad ali poslovna skupina nadzoruje več klubov hkrati, pogosto v različnih ligah in državah. Namesto enega kluba kot izolirane naložbe lastniki gradijo mrežo klubov, ki delujejo kot povezan sistem.
Takšen pristop spreminja način upravljanja nogometnih organizacij. Klub ni več le lokalna institucija z lastnim proračunom in strategijo, temveč del širše strukture, v kateri se viri, znanje in igralci premikajo med različnimi trgi in ligami. MCO se zato pogosto opisuje kot poskus organiziranja nogometa po logiki industrijskega portfelja.
Najbolj znani primeri MCO modela so mreža klubov, ki jo vodi City Football Group s klubi, kot sta Manchester City in Girona FC; nato Red Bull GmbH s sistemom okoli RB Leipzig in FC Red Bull Salzburg; skupina BlueCo, ki vodi Chelsea FC in RC Strasbourg Alsace; ter Eagle Football Holdings, ki povezuje klube, kot sta Olympique Lyonnais in Botafogo.
V klasičnem modelu lastništva vlagatelj vlaga v en klub, ves športni in finančno tveganje pa je koncentrirano na tem enem projektu. MCO model poskuša to tveganje razporediti. Lastnik lahko ima klub v eni najmočnejših evropskih lig, razvojni klub v manjši evropski ligi ter partnerski klub v Južni Ameriki ali Afriki. Vsak od njih ima drugačno funkcijo.
Manchester City je najizrazitejši predstavnik tega modela. Foto: Depositphotos
Nekateri klubi služijo za razvoj mladih igralcev, drugi za njihovo uveljavitev na večji sceni, tretji pa za končni prestop ali vključitev v najmočnejši klub v mreži. Tako nastane notranja veriga vrednosti, v kateri ista organizacija upravlja celoten življenjski cikel igralca – od skavtinga in razvoja do prodaje.
Prednosti MCO
Za vlagatelje to pomeni več ključnih prednosti. Prvič, lažji dostop do talentov. Mreža klubov omogoča zgodnejši vstop na trg igralcev in boljši nadzor nad njihovim razvojem. Drugič, zmanjšanje finančnega tveganja. Namesto da bi bil ves kapital odvisen od rezultatov enega kluba, je naložba razpršena po več trgih in ligah. Tretjič, večji komercialni doseg. Klubi v različnih državah odpirajo dostop do novih baz navijačev, sponzorjev in medijskih trgov.
Zato MCO model še posebej privlači mednarodne vlagatelje, zlasti ameriške sklade, ki so vajeni gledati na šport skozi logiko portfelja.
V najboljšem primeru lahko mreža klubov pomaga tudi manjšim klubom. Vstop v tak sistem pogosto prinese kapital, sodobnejše upravljanje, naprednejši skavting in dostop do mednarodnega trga igralcev. Klub, ki bi sam težko prišel do analitičnih orodij, medicinske infrastrukture ali globalne mreže skavtov, jih lahko pridobi prek širše organizacije.
Londonski Chelsea ima bratski klub v Franciji. Foto: Depositphotos
Vendar ista struktura, ki povečuje učinkovitost, pogosto zmanjšuje avtonomijo posameznega kluba. Ko več klubov pripada isti skupini, njihove športne strategije niso več popolnoma neodvisne. V praksi to pogosto pomeni, da nekateri klubi postanejo razvojne postaje za igralce, medtem ko imajo drugi vlogo glavnega športnega ali komercialnega projekta. Takšna hierarhija spreminja način, kako se razumejo športni cilji posameznega kluba.
Vprašanje integritete tekmovanja
Največji izziv za MCO model se pojavi, ko klubi iz iste mreže pridejo v položaj, da igrajo v istem evropskem tekmovanju. UEFA zato v svojih pravilih ohranja načelo, da ista oseba ali podjetje ne more imeti odločilnega vpliva nad dvema kluboma, ki sodelujeta v istem UEFA tekmovanju. Če pride do takšne situacije, je lahko sprejet le eden izmed klubov.
V zadnjih letih so takšni primeri vse pogostejši, saj rast mrež klubov povečuje verjetnost, da se njihovi člani srečajo v evropskih tekmovanjih. To kaže, da MCO ni le poslovni model, temveč tudi regulativni izziv. UEFA poskuša uravnotežiti dve realnosti: na eni strani vlagatelji nogomet vse bolj organizirajo skozi mreže klubov, na drugi strani pa tekmovanja še vedno temeljijo na ideji neodvisnih klubov.
MCO model zato ne spreminja le lastništva nad klubi, temveč tudi strukturo nogometnega trga. Klubi, ki so del večjih mrež, imajo dostop do skupnega skavtinga, analitike, financiranja in notranjega trga igralcev. Neodvisni klubi vse pogosteje ne tekmujejo le z enim tekmecem, temveč s celotnim sistemom klubov, ki delujejo kot usklajena organizacija.
V takšnem okolju se nogomet postopoma premika od modela posameznih klubov k modelu mrež. Za vlagatelje to pomeni učinkovitejše upravljanje kapitala in večji nadzor nad trgom igralcev. Za regulatorje odpira vprašanje integritete tekmovanj. Za navijače pa pogosto pomeni občutek, da njihov klub postaja del večje poslovne strukture.
MCO model tako najbolje opisuje transformacijo sodobnega nogometa – športa, ki je nastal kot lokalno tekmovanje klubov, a se vse bolj organizira kot globalna industrija.
.webp){kind=icon}
