Profesionalni šport ni več zabavna industrija. Glede na strukturo prihodkov in stabilnost denarnega toka vedno bolj spominja na infrastrukturo. Kljub temu način financiranja še vedno odraža logiko družinske lastnine in ne logiko kapitalskih trgov. Industrija je danes trenutno ocenjena na približno 2,5 tisoč milijard dolarjev, pri čemer se monetizacija izvaja prek medijskih pravic, digitalnih vsebin, sponzorstev, trgovine z izdelki, wellnessa in zabave v živo.
Osrednji del tega ekosistema ostajajo pravice za oddajanje, ki so v zadnjem desetletju postale ključni generator vrednosti in temelj bilance stanja. Dolgoročne pogodbe za televizijske in pretočne pravice, pogosto indeksirane na inflacijo, ustvarjajo vrsto vidnosti prihodkov, ki jo vidimo v komunalnih ali energetskih podjetjih. NFL je do leta 2033 sklenila za več kot 110 milijard dolarjev pogodb, NBA pa je sklenila nov paket, vreden okoli 76 milijard dolarjev. Takšni dogovori ne predstavljajo nestabilnih prihodkov zabavne industrije, temveč dolgoročne, pogodbeno zagotovljene denarne tokove.
Prav zato Financial Times opisuje šport kot "hrbtenico sodobne medijske ekonomije", vsebino, ki v razdrobljenem okolju pretočnega videa še vedno zagotavlja množično, sočasno pozornost. V času, ko se večina vsebin porablja na zahtevo, šport ostaja redek primer modela "appointment viewing (slovensko bi temu rekli ogled ob določenem času)". Ta koncentracija pozornosti ima neposredno denarno vrednost.
Foto: Facebook
Paradoks je v kapitalski strukturi. Po analizi Apollo Global Management je povprečno razmerje med posojilom in vrednostjo za večje športne franšize okoli 10 odstotkov. V sektorjih nepremičnin, infrastrukture ali zdravstva se to razmerje giblje med 40 in 70 odstotki. Z drugimi besedami, šport je sektor z izredno nizko finančno vzvodnostjo in znatnimi neizkoriščenimi finančnimi zmogljivostmi.
Prekinitev s tradicijo ponuja nove priložnosti
Razlog za to ni šibek poslovni profil, ampak zgodovinska struktura lastništva in regulativne omejitve. Klubi so bili desetletja v lasti posameznikov ali krajevnih vlagateljev, lige pa so hkrati omejevale zadolževanje ter dostop institucionalnega kapitala. Rezultat so bilance stanja z visokim deležem lastniškega kapitala in neizkoriščenimi zmogljivostmi za bolj sofisticirano financiranje.
Pandemija je pospešila spremembe. Izpad prihodkov od vstopnic in dogodkov je razgalil vprašanje plačilne sposobnosti ter kapitalske odpornosti klubov in lig. Major League Baseball (MLB), National Basketball Association (NBA), National Hockey League (NHL) in nazadnje National Football League (NFL) so zato odprle vrata skladom zasebnega kapitala in institucionalnim vlagateljem, ob jasno določenih pravilih.
The Economist je opozoril, da je šport danes tam, kjer je bila infrastruktura pred približno dvema desetletjema: stabilni prihodki, visoka vrednotenja, a še vedno premalo razvita finančna arhitektura. Prav ta neučinkovitost danes privablja sklade, ki iščejo dolgoročne, pogodbene denarne tokove z omejenim tveganjem padca.
Zasebni posojilodajalci
V tem okviru zasebno kreditiranje (angleški izraz je private credit) igra vse pomembnejšo vlogo. Gre za kapital, ki je med tradicionalnim bančnim dolgom in lastniškim kapitalom. Klubom omogoča dostop do svežega kapitala, ne da bi pri tem izgubili nadzor, vlagateljem pa stabilne donose z možnostjo sodelovanja pri rasti vrednosti. Hibridni instrumenti, strukture, podprte s prihodki, ter financiranje, zavarovano s pravicami, postajajo standardna orodja v segmentu, ki se je še nedavno skoraj izključno opiral na lastniški kapital.
Foto: Depositphotos
Londonski investicijski bankir je to preprosto povzel: športne franšize se zdijo tvegane le, če ne upoštevamo, kako so njihovi prihodki postali predvidljivi. Prav ta predvidljivost spreminja dojemanje tveganja in odpira prostor za globljo integracijo športa v mednarodni kapitalski trg.
Evropski kontekst dodatno povečuje kompleksnost. Predpisi, kot so finančno pošteno igranje, pravilo 50+1 in močna socialna razsežnost nogometa, upočasnjujejo preobrazbo. Za razliko od zaprtih ameriških lig s centraliziranimi prihodki je evropski šport razdrobljen in podvržen večjim asimetrijam. Toda pritisk kapitala in rast vrednosti pravic je na dolgi rok težko ignorirati.
Platforme za pretočno predvajanje spodbujajo spremembe
Ker platforme za pretočno predvajanje selektivno vstopajo v svet športnih prenosov v živo in gradijo ekosistem vsebin okoli velikih dogodkov, vrednost športne intelektualne lastnine postaja širša od same tekme. Digitalna plast, podatki in globalna distribucija še dodatno povečujejo potencial za monetizacijo in s tem privlačnost sektorja za naložbe.
Ključno vprašanje ni več, kako hitro in s kakšnimi regulativnimi kompromisi bo šport sprejel bolj sofisticirane kapitalske strukture. Širitev dolga in hibridnih instrumentov bo spremenila ne le bilance klubov, ampak tudi razmerja moči med lastniki, vlagatelji in medijskimi partnerji.
Šport tako vstopa v novo fazo, iz industrije, ki jo poganja tradicija, v sektor, ki ga vodi logika kapitala. Za vlagatelje je to ena zadnjih velikih neučinkovitih razredov sredstev. Za navijače in regulatorje je to občutljivo ravnovesje med komercializacijo in identiteto. Za kapitalske trge je to naravni naslednji korak v institucionalizaciji globalne industrije.
.webp){kind=icon}
