Ko se zaslužki športnikov iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, BiH, Črne gore in Severne Makedonije preračunajo v enako valuto, regionalna športna hierarhija preneha biti vprašanje percepcije in postane čista matematika. V evrih razlika med pogodbami v NBA, evropskimi nogometnimi plačami in prihodki v individualnih športih razkriva strukturno vrzel.
V letu 2025 ta vrzel ni posledica ene izjemne sezone ali kratkoročnega tržnega pretresa, temveč odraz globoko ukoreninjenih razlik v poslovnih modelih športnih lig. NBA in podobni sistemi s centraliziranimi prihodki, strogo reguliranim salary capom (navzgor omejene plače) in globalnimi medijskimi pravicami postavljajo zgornjo mejo cene športnega talenta. Evropski šport, vključno z najmočnejšimi nogometnimi ligami, ostaja pod tem pragom ne glede na tradicijo in priljubljenost.
Za športnike iz regije to pomeni, da največji zaslužek pride šele, ko zapustijo lokalni ali regionalni ekosistem in postanejo del svetovnega trga.
NBA kot referenčni trg cen talentov
Največji in najbolj pregledni zaslužki športnikov iz regije v letu 2025 prihajajo iz lige NBA. V evrih letni osnovni plači Nikole Jokića in Luke Dončića ne presegata le regionalnih standardov, temveč se uvrščata v razred, ki je v Evropi tako rekoč nedosegljiv.
Nikola Jokić z letno osnovno plačo skoraj 49 milijonov evrov in Luka Dončić z več kot 40 milijoni evrov predstavljata vrh regionalne krivulje zaslužkov. Te številke so del javnega, strogo določenega sistema NBA in ne vključujejo dodatnih komercialnih prihodkov, ki bi dejanski letni zaslužek še znatno povečali.
Pomembno je poudariti, da pri tem ne gre le za 'ameriški denar', temveč za strukturo trga. NBA je liga, v kateri se vrednost talenta oblikuje skozi globalne medijske pravice, enakomerno razporeditev prihodkov in predvidljivost poslovanja. Prav ta kombinacija omogoča, da posamezni športniki iz regije dosežejo zaslužke, ki so večkratniki tistih v evropskem športu.
Evropski nogomet in njegov plafon
Evropski nogomet ostaja finančno najmočnejši ekipni šport na 'starem kontinentu', a v primerjavi z NBA je njegov plafon jasno določen. Najbolj plačani nogometaši iz regije v letu 2025 zaslužijo od 15 do 25 milijonov evrov bruto osnovne plače na sezono.
Jan Oblak kot najbolje plačani primer iz regije v velikih evropskih ligah dosega približno 21 milijonov evrov letno. To je znesek, ki potrjuje elitni status, hkrati pa kaže omejitve evropskega modela. Tudi z bonusi in variabilnim delom pogodbe evropski nogomet težko konkurira NBA-pogodbam po čisto finančni liniji.
Razlog ni le v denarju lastnikov ali velikosti klubov, temveč v fragmentaciji trga. Evropski nogomet nima enotne lige, enotne pogodbe o medijskih pravicah niti centraliziranega nadzora nad stroški. Posledica je sistem, v katerem tudi največji klubi delujejo znotraj omejitev, ki jih globalne lige, kot je NBA, nimajo.
Kolesarstvo in individualni športi: drugačna matematika
Poseben primer v regionalnem kontekstu je kolesarstvo, šport, ki nima javne baze plač, a ustvarja športnike z globalnim komercialnim potencialom. Najboljši primer tega je Tadej Pogačar.
Po ocenah relevantnih evropskih športnih medijev Pogačarjev skupni letni zaslužek v letu 2025, vključno s plačilom ekipe, bonusi, nagradami in sponzorskimi pogodbami, znaša približno 12 milijonov evrov. Ta številka ga uvršča nad večino evropskih nogometnih pogodb iz regije, čeprav je še vedno daleč od vrha v NBA.
Pogačarjev primer kaže, kako lahko individualni šport ob dominantnih rezultatih in globalni vidljivosti preseže klasične omejitve evropskega ekipnega športa. V nasprotju z nogometom, kjer je igralec vezan na strukturo lige in kluba, ima v kolesarstvu in tenisu komercialni potencial športnika veliko večjo težo pri skupnem zaslužku.
Tenis deluje po podobnem načelu. Čeprav nagradni sklad v eni koledarski sezoni redko doseže raven NBA-plač, vrhunski teniški igralci iz regije ustvarijo večmilijonske zneske, pri čemer dodatni prihodki iz sponzorstev pogosto presegajo nagradne sklade.
Šport regije kot izvozna industrija
Ko se vsi ti zneski preračunajo v evre in postavijo v en okvir, je sporočilo jasno: šport v regiji deluje predvsem kot izvozna industrija. Največja vrednost talenta se uresniči šele, ko športnik vstopi v globalni sistem – NBA, svetovno kolesarstvo, vrhunski tenis ali specifične nogometne centre kapitala.
Domače lige in regionalni trgi ostajajo razvojna baza. Ti ustvarjajo talente, a redko ohranijo končno fazo monetizacije. To ima dolgoročne posledice ne le za šport, ampak tudi za širše gospodarstvo športnega ekosistema: klubi delujejo kot trgovske platforme, zveze kot razvojni inkubatorji, resnična vrednost pa se uresniči zunaj meja regije.
Za vlagatelje, klube in športne organizacije to postavlja ključno vprašanje: kako povečati delež vrednosti, ki ostane v regiji? Brez rasti medijskih pravic, krepitve komercialnih platform in profesionalizacije upravljanja se razlika med NBA-pogodbami in evropskimi plačami ne bo zmanjšala.
.webp){kind=icon}
