Premier liga in nekaj superklubov: Kako je padel mit o petih najmočnejših ligah Evrope

Dolga leta se je evropski nogomet delil na "pet najmočnejših lig" - Anglijo, Španijo, Italijo, Nemčijo in Francijo. To je bil analitični okvir, ustaljena kategorija, po kateri so se merile moč trga, privlačnost zvezd in vrednost TV-pravic. A poletje 2025 pokazalo, da takšna delitev nima več smisla.

Današnja arhitektura evropskega nogometa je povsem drugačna: obstaja Premier liga in nekaj osamljenih superklubov zunaj nje. Vse ostalo je drugotnega pomena.

Prestopni rok je ponudil najjasnejši dokaz. Medtem ko so angleški klubi skupaj zapravili več kot tri milijarde funtov, je devet od deset največjih kupcev na celini prišlo prav iz Premier lige. Nemčija, Španija in Italija še vedno ustvarjajo talente in občasno opravijo večji posel, toda razlika v finančni moči je tako izrazita, da zgodba o "Top 5" ligah zveni kot relikt preteklosti.

Angleška dominacija v številkah

Premier liga ni le porabila največ, ampak je tudi po neto bilanci pustila preostanek Evrope daleč za sabo. Neto poraba angleških klubov je presegla poldrugo milijardo evrov, medtem ko sta Italija in Španija komaj končali z blagim plusom ali minusom, Bundesliga in Ligue 1 pa dejansko beležita neto izvoz talentov.

Celo Championship liga, angleška druga liga, je namenila okoli 200 milijonov funtov – več kot celotna poraba marsikatere spoštovane lige. Ta podatek najbolje kaže globino trga. V Angliji so tudi klubi iz sredine lestvice ali iz drugega ranga po kupni moči močnejši od povprečja nemških ali italijanskih prvoligašev.

Največji prestop poletja – prihod Alexandra Isaka iz Newcastla v Manchester City za 125 milijonov funtov – je ostal znotraj iste lige. Ko se tudi največji posli vrtijo v okviru enega nacionalnega prvenstva, postane jasno, da je Anglija sama sebi konkurenca.

Superklubi zunaj Anglije

Seveda obstajajo izjeme. Bayern München, Real Madrid, Barcelona in Paris Saint-Germain so še vedno globalne blagovne znamke, ki pritegnejo pozornost, komercialne pogodbe in osvajajo Ligo prvakov. Toda to so osamljeni vrhovi. Njihove lige kot celota ne sledijo ritmu.

Barcelona je to poletje po porabi končala šele okoli 80. mesta v Evropi – za klubi srednjega razreda Premier lige. Real Madrid bo še vedno sposoben pripeljati superzvezdnike, vendar v okolju, kjer mora velika večina španskih ekip prodajati, da lahko kupuje. Bayern je ostal zvest nemškemu modelu – racionalnemu, a omejujočemu – in je praktično osamljen kupec v ligi, ki večinoma proizvaja talente za Anglijo. PSG je simbol luksuza, a tudi on je začel izgubljati igralce v Anglijo.

Z drugimi besedami: da, obstajajo klubi, ki lahko na igrišču konkurirajo Liverpoolu, Arsenalu ali Cityju. Toda ko se reflektor umakne z enega ali dveh vrhov, celotna ligaška struktura ostane finančno inferiorna.

Dobavne verige in novi red

Še en pojav, ki kaže na asimetrijo, je t. i. multi-club ownership. Konzorciji iz Anglije in ZDA uporabljajo manjše lige kot "pipeline" za lastne velikane. Primer je BlueCo, lastnik Chelseaja in Strasbourga, ki kupuje mlade talente v Franciji in jih nato preseli v London. Ligue 1 že dolgo ni več konkurenčna liga, ampak le inkubator.

Podobna dinamika velja tudi za Nizozemsko, Portugalsko ali Belgijo – lige, ki so bile vedno razvojne, danes pa to počnejo še hitreje in pod nadzorom lastnikov, povezanih s Premier ligo. Medtem ko sta v preteklosti Serie A ali La Liga znali pritegniti največje zvezde, sta zdaj vse pogosteje v vlogi "prodajnih" tekmovanj.

Prihodki kot koren razlike

Prestopni rok je le simptom. Vzrok leži v prihodkih. Premier liga letno zasluži več kot sedem milijard evrov, skoraj dvakrat več kot La Liga ali Bundesliga. TV-pravice prodajajo globalno, na trgih od Azije do ZDA, medtem ko je obzorje ostalih lig skoraj izključno domače.

 

 

Ko se ti prihodki prelijejo v plačilne zmogljivosti in kapitalske naložbe, je rezultat logičen: Anglija dominira v vsakem prestopnem roku. Preostanek Evrope občasno obdrži kakšno zvezdo, a sistemsko zaostaja.

Nova arhitektura evropskega nogometa se lahko opiše s preprosto formulo: Premier liga kot edina prava "liga moči" ter štiri globalne znamke, ki zunaj nje obstajajo zaradi lastne velikosti in tradicije. "Top 5" kot koncept nima več smisla.

Za analizo trga, spremljanje kapitala in napoved premikov igralcev, je današnji zemljevid EPL plus Real, Barça, Bayern in PSG. Vse ostalo so manjše ali večje postaje na poti do Anglije.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar