Svetovno nogometno prvenstvo je bilo dolga leta najbolj množičen športni dogodek na planetu. Turnir, ki pripada vsem, ne le tistim, ki lahko brez razmisleka odštejejo tisoče dolarjev za nekaj dni nogometa. Prav zato se okoli mundiala 2026 že zdaj oblikuje resna težava. Občutek, da se navijače skuša "olupiti", ni več marginalen, temveč postaja prevladujoč narativ.
Najbolj očiten primer prihaja iz New York City in New Jersey, gostiteljev finala. Povratna vožnja z vlakom z Manhattna do stadiona MetLife Stadium bo stala 150 dolarjev. V običajnih razmerah ista relacija stane 12,90 dolarja. Shuttle avtobus dosega ceno do 80 dolarjev, parkiranje pa do 225 dolarjev.
Po tem razlage niso več pomembne. Navijač vidi le eno stvar – koliko mora plačati. Ta številka jasno kaže, da se račun prelaga na njegova pleča.
Razlage so pričakovane: varnost, logistika in dodatni operativni stroški. Sistemi, ki zagotavljajo transport, trdijo, da zgolj poskušajo zapreti finančno konstrukcijo. A ko kratka vožnja do stadiona stane več kot letalska vozovnica na nekaterih relacijah, je jasno, da vprašanje ni več strošek, temveč model.
Kritike z vseh strani
Odpor zato prihaja z vseh strani. Guvernerka New Jerseyja Mikie Sherrill poudarja, da FIFA ne pokriva transporta, čeprav ustvarja milijardne prihodke. Guvernerka New Yorka Kathy Hochul pod vprašaj javno postavlja cene. Celo FIFA opozarja, da bi previsoki stroški lahko poslabšali izkušnjo navijačev in zmanjšali gospodarski učinek turnirja.
Transport pa je le najbolj viden del problema. Prava razprava poteka okoli vstopnic.
Sedemdeset članov ameriškega kongresa zahteva od Fife, da zniža cene in pojasni model dinamičnega določanja cen. Turnir, ki je bil obljubljen kot dostopen širši javnosti, postaja finančno selektiven. Najcenejše vstopnice za skupinski del že presegajo 200 dolarjev, medtem ko se vstopnice za finale začnejo nad 4.000 dolarji.
Navijaške organizacije gredo še korak dlje. Football Supporters Europe in Euroconsumers sta vložila pritožbo pri Evropski komisiji, saj trdita, da FIFA z monopolom nad prodajo vstopnic vsiljuje previsoke cene in nejasna pravila. Posebej izpostavljata dinamično določanje cen in dejstvo, da oglaševane cenejše vstopnice skoraj niso bile dostopne.
Izzivi z vstopnicami
To spreminja tudi način nakupa. Vstopnica ni več le draga, temveč tudi nepredvidljiva. Navijač vstopa v sistem, kjer ne ve, koliko bo nekaj stalo jutri, niti kaj točno dobi za svoj denar. Meja med premium izkušnjo in preplačanim izdelkom postaja zabrisana.
Dodaten udarec prihaja iz izkušnje na stadionu. Del navijačev, ki so plačali najdražje kategorije, je kasneje ugotovil, da njihovi sedeži niso več v območjih, ki so prej veljala za najboljša, saj je bil uveden nov, še dražji nivo vstopnic. Visoka cena tako ne zagotavlja več niti občutka vrednosti.
K temu se pridružuje še nastanitev. Hoteli so po žrebu zvišali cene, računajoč na globalno povpraševanje. A prvi podatki že kažejo popravek. Del ameriških hotelov cene že znižuje, ker zanimanje ne sledi začetnim pričakovanjem. Kombinacija dragih vstopnic, splošnih stroškov in inflacijskih pritiskov očitno že filtrira občinstvo.
Tu se odpira ključno vprašanje za organizatorje: kako daleč lahko gre "premiumizacija", preden začne povpraševanje padati?
Kaj če navijači odnehajo?
Vrednost mundiala ni le v televizijskih pravicah in sponzorjih. Je v množicah na ulicah, polnih fan conah, navijačih, ki trošijo v mestih gostiteljih in ustvarjajo vzdušje, ki ga FIFA nato prodaja globalni publiki. Če ta sloj začne izginjati, izgine del temeljev, na katerih turnir stoji.
Za zdaj je vzorec jasen. FIFA ohranja nadzor nad najvrednejšimi prihodki. Lokalni sistemi in oblasti nosijo velik del operativnih stroškov. Navijači pa prevzemajo vse večji delež bremena skozi vstopnice, prevoz, parkiranje in nastanitev.
Vsak posamezen strošek je mogoče razložiti. Ko jih seštejemo, pa je slika precej enostavna: mundial 2026 vse bolj spominja na dogodek, kjer se skuša zaračunati vsak korak navijaške izkušnje.
Zato izraz, ki se vse pogosteje uporablja, ni naključen. Ne gre več le za drag turnir. Vse bolj spominja na izkoriščanje navijačev. In to je tveganje, ki ga FIFA ne more prezreti – ne zaradi kritik, temveč zaradi trga. Ko navijači začnejo odhajati, računa preprosto nima več kdo plačati.
.webp){kind=icon}
