Medtem ko se svet znova sprašuje o morebitni vrnitvi ruskega športa, razmere v ukrajinskem nogometu ostajajo močan opomnik, kako globoko je vojna preoblikovala profesionalni šport. V državi, ki je že četrto leto pod popolno invazijo, tekme niso več organizirane po tržnih logikah ali televizijskih terminih, temveč glede na zmogljivosti najbližjih zaklonišč.
Obiskanost stadionov ne določa več velikost tribun, ampak varnostni pogoji. Morebitna rast občinstva ni posledica marketinga ali športnih uspehov, temveč razširitve zaklonišč in evakuacijskih poti. Nogomet obstaja naprej, a pod pogoji, ki jih narekuje vojna.
Ukrajinska prva liga danes deluje kot preplet športnega tekmovanja in kriznega upravljanja. Termini tekem so prilagojeni dnevu, dvoboji se pogosto prekinjajo zaradi zračnih alarmov in nadaljujejo šele, ko varnostni pogoji to dopuščajo. V takšnih razmerah se spreminja tudi osnovna logika poslovanja – prihodki od vstopnic niso več odraz zanimanja navijačev, temveč predvsem omejitev, ki jih narekuje varnostna infrastruktura.
Dynamo Kijev to realnost zelo jasno ponazarja. V določenem obdobju je klub na stadionu s 16.000 sedeži prodal le okoli 1.700 vstopnic, saj je število obiskovalcev omejevala kapaciteta zaklonišč. Ko so varnostne zmogljivosti razširili, se je obisk dvignil na nekaj več kot 4.000 ljudi.
Liga se kljub vsemu ni ustavila. Sezona 2025/26 jasno kaže, kako močno se je spremenila hierarhija v ukrajinskem nogometu. Na vrhu lestvice niso več samo uveljavljeni velikani. Klubi, kot sta LNZ Čerkasi in Polissja Žitomir, so izkoristili nastalo praznino in spremenjena razmerja moči ter se prebili v boj za vrh, medtem ko Shakhtar Doneck, ki nastopa v izgnanstvu, in Dynamo Kijev nista več tako dominantna kot nekoč.
Gre za več kot le športno presenečenje. V ozadju je vojna, ki je porušila dolgoletno ravnotežje in odprla prostor ekipam, ki so se hitreje prilagodile novim logističnim in organizacijskim razmeram.
Klubi izginjajo, pojavljajo se novi
Vojna ni premešala le lestvice, ampak celoten zemljevid ukrajinskega nogometa. Nekateri klubi so v praksi izginili iz profesionalnega sistema. FC Mariupol je po uničenju mesta prenehal delovati v svoji prvotni obliki. Desna Černihiv se po uničeni infrastrukturi ni več vrnila na raven pred vojno. Dnipro-1 je leta 2024 zapustil ligo, kar je razkrilo, kako nestabilen je postal celoten sistem.
Hkrati pa del klubov še obstaja, a brez domačega okolja. Shakhtar Doneck že leta ne igra v svojem mestu, njegova Donbass Arena pa ostaja neaktivna na območju pod ruskim nadzorom. Ti klubi niso izginili, a tudi niso več lokalne institucije v klasičnem smislu, temveč razseljene športne blagovne znamke.
Hkrati se pojavlja nova generacija klubov, ki zapolnjuje nastale vrzeli. LNZ in Polissja nista le rezultat dobrega športnega cikla, temveč tudi dokaz, da v vojnih razmerah fleksibilnost in organizacijska stabilnost postaneta ključna konkurenčna prednost.
Ukrajinska liga zato danes ni zgolj oslabljena različica prejšnje. Gre za preoblikovano tekmovanje, manjše, finančno šibkejše, a hkrati bolj odprto in precej bolj nepredvidljivo.
Ruski minus
Na drugi strani ruski nogomet ni utrpel fizične škode na infrastrukturi, a je doživel sistemski udarec. UEFA in FIFA sta že leta 2022 izključili ruske klube in reprezentanco iz mednarodnih tekmovanj, izolacija pa še vedno traja.
Največja posledica je izguba dostopa do evropskega trga, ki je glavni motor rasti. Sistem UEFA razdeli več kot tri milijarde evrov na sezono, že sam nastop v Ligi prvakov pa prinese približno 19 milijonov evrov na klub še pred bonusi. Za ligo, ki je bila redno prisotna v Evropi, to pomeni vsako leto velik izpad prihodkov.
Skupno gre za več sto milijonov evrov potencialnih zaslužkov, ki so ostali nedosegljivi. Kljub temu ruski nogomet ni finančno propadel. Domače prvenstvo še vedno normalno deluje, prestopi se dogajajo, del financiranja pa prihaja tudi prek alternativnih kanalov. UEFA je kljub suspenzu izplačala tudi določena solidarnostna sredstva ruskim klubom.
Bilanca stanja
Zato je največja izguba danes manj vidna v finančnih izkazih in bolj v samem položaju sistema. Ruski klubi ne igrajo več tekem, ki bi jim gradile mednarodno prepoznavnost, ne nabirajo točk za UEFA-koeficient v evropskih tekmovanjih in igralcem ne omogočajo več enako močne razvojne ter prestopne platforme. Sistem še obstaja, vendar deluje odrezano od glavnega evropskega toka.
Razlika med Ukrajino in Rusijo danes najbolje pokaže, kako vojna preoblikuje športno industrijo. V Ukrajini vojna uničuje infrastrukturo, ugaša klube in sili ligo v delovanje okoli zaklonišč, a nogomet kljub temu ostaja del družbene vzdržljivosti.
V Rusiji infrastruktura ostaja nedotaknjena, liga se še naprej igra in finančni tokovi niso izginili, vendar je sistem odrezan od ključnega trga in postopoma izgublja relevantnost.
Nekateri igrajo ob zvoku siren, drugi brez Evrope. To pa je tudi najbolj realen okvir razumevanja prihodnosti športa v tem prostoru.
.webp){kind=icon}
