Napoleon Ridleyja Scotta in naša potreba po zgodovinskih junakih

Napoleon Ridleyja Scotta se obeta kot vrhunec filmske sezone. Scott je z Gladiatorjem že dokazal, da je mojster zgodovinskih epov. Tako razkošni napovedniki kot recenzije kažejo, da bo novi film vseboval vse sestavine uspešnice: Konjeniške napade, vojaške parade, streljanje s topovi, spopade mož na moža in krvoločne revolucionarne množice. Kdo bi si ob zahvalnem dnevu želel še kaj več?

Poltretjo uro trajajoča ekstravaganca je tudi izvrsten povod za ponovno obravnavo enega najbolj žgočih zgodovinskih vprašanj: Kakšna je vloga velikih moških in žensk v zgodovini? Ali zgodovino ustvarjajo edinstveni posamezniki, ki uresničujejo svoje sanje? Ali pa je ta posledica delovanja objektivnih in brezobličnih sil? To ni samo akademsko vprašanje. Odgovor na to vprašanje določa, kako potek zgodovine poučujemo v šolah in na univerzah. Prav tako vpliva na to, ali smo aktivni državljani: Bolj ko poudarjamo vlogo človekovega delovanja, bolj bomo stremeli k temu, da smo dejavni.

Vloga Napoleona v zgodovini

Vprašanje o Napoleonovi vlogi v zgodovini je razdelilo dva največja pisatelja 19. stoletja. Thomas Carlyle je z Napoleonom ponazoril svojo trditev, da je "zgodovina sveta" v bistvu "biografija velikih ljudi". Lev Tolstoj pa ga je predstavil kot neumnega malega človeka, ki ga je povozila veličastna sila zgodovine. Zgodovinar Carlyle je menil, da je pravi odnos do preteklosti občudovanje načina, kako veliki ljudje oblikujejo dogodke. Pisatelj Tolstoj pa je menil, da je pravilen odnos do posameznikov in dogodkov ta, da med vrsticami uvidimo globlje tokove, ki delujejo.

Vse odtlej se je javnost nagibala h Carlylu, zgodovinska stroka pa k Tolstoju. O Napoleonu je menda napisanih več biografij kot o komerkoli razen o Jezusu (prva obsežna biografija je bila napisana pred njegovim 30. rojstnim dnem). O njem so bili posneti tudi številni filmi, začenši z enim prvih filmov, kratkim filmom Louisa Lumiereja iz leta 1897, pa vse do ene od mojstrovin nemega filma, Napoleona Abela Gancea. Večina zgodovinarjev se je na splošno odvrnila od obravnave Napoleona kot človeka, da ne omenjam Napoleona kot ljubimca, in se namesto tega osredotočila na analizo globljih tokov zgodovine: razpoloženje množic, ceno žita ali logiko imperializma.

E. H. Carr je v svojem klasičnem delu Kaj je zgodovina? (1961) - klasičnem učbeniku številnih generacij kandidatov za študij zgodovine na Oxbridgu - daje občutek, da resni zgodovinarji prezirajo teorijo "velikega človeka". Carr je takšno opredelitev zgodovine opisal kot "pogled slabega kralja Janeza in dobre kraljice Bess" in trdil, da sodi med poglede na zgodovinopisje, ki veljajo za primitivna ljudstva in otroke. Morda je bil primeren za otroški vrtec, zagotovo pa ni bil primeren za resno debato, v kateri zgodovinarji razpravljajo o družbenih silah in gospodarskih gibanjih. (Carr je večino svojega poklicnega življenja posvetil pripravi popisu zgodovine Sovjetske Rusije v 14 delih, ki je v bila vsaj tako lahkoverna kot je bila hkrati dolgočasna).

Christophe Ena/AP

 

Carrov prezir do teorije o "velikem človeku" je bil podkrepljen s prepletanjem različnih pristopov k analizi zgodovine. Marksistični zgodovinarji, kot sta Eric Hobsbawm in E. P. Thompson, so spodbujali "zgodovino od spodaj", tj. zgodovino navadnih ljudi, ne elit. Francoski zgodovinarji, kot je Fernand Braudel, so se osredotočili na "anonimno, globoko in tiho zgodovino" in ne le na zgodovino dogodkov. (Braudelova knjiga v dveh delih "Sredozemlje in sredozemski svet v dobi Filipa II." veliko govori o morju in skoraj nič o Filipu).

Krepile so jo tudi navidezno neusklajene intelektualne težnje. Politologi so omalovaževali vlogo posameznikov, ker so želeli dokazati, da je ljudi možno opredeliti s pomočjo prediktivne znanosti. Kakšen smisel ima vsa ta naporna kvantifikacija, če lahko usodo spremeni kapriciozni posameznik, so se spraševali. Poststrukturalistični teoretiki, kot sta Roland Barthes in Michel Foucault, pa so v zasledovanju globljih struktur moči poskušali posamezniku odvzeti kakršnokoli vlogo pri oblikovanju zgodovine.

Kako osvojiti svet in ostati nepozaben

Zgodovinarji so želeli poudariti, da posamezniki ne ustvarjajo zgodovine kar tako, ampak to počnejo v kontekstu vzpostavljenih razmerij moči. Aleksander Veliki ne bi mogel osvojiti obsežnih ozemelj, če njegov oče ne bi bil najmočnejši kralj v Grčiji. Napoleon ne bi mogel prevzeti nadzora nad Francijo, če ljudska revolucija ne bi zamajala starega režima in državo pahnila v anarhijo. Toda strukturni determinizem gre lahko predaleč, če iz zgodovine popolnoma odstrani delovanje in osebnost.

Razmislimo o nekaj vprašanjih. Ali bi se Velika Britanija odločno uprla nacistični Nemčiji, če bi predsednik vlade postal lord Halifax in ne Winston Churchill, kot so želeli mnogi vodilni konservativci? Ali bi se osemdeseta leta prejšnjega stoletja v Veliki Britaniji razpletla tako, kot so se, če bi Ted Heath še naprej vodil konservativno stranko? Bi Singapur postal gospodarska velesila, kot je danes, če ga ne bi prevzel Lee Kuan Yew?

V določenih zgodovinskih trenutkih - ko izbruhnejo vojne, ko se zrušijo režimi – se pojavi priložnost za delovanje velikih posameznikov. Paradoksalno je, da mnogi veliki moški in ženske menijo, da so le posredniki nečesa večjega od njih samih: Churchill je govoril, da hodi z roko v roki z usodo, Bismark pa, da se je oprijel roba plašča zgodovine in z njim naredil nekaj korakov. Vendar lahko dejansko tudi oni spremenijo smer dogodkov.

Veliki voditelji povzročajo spremembe prav zato, ker mobilizirajo človeške lastnosti, ki jih ni mogoče zreducirati na družbeno 'silo' ali 'gospodarski' dejavnik: odločnost, karizmo, vizijo, domišljijo, celo prevaro. Churchill je vzbujal vero, ker ni hotel priznati možnosti poraza kljub klavrnemu položaju Velike Britanije. Charles de Gaulle je obnovil povojni položaj Francije, ker je s svojo zgodbo o slavi oživil vero v državo. Lee Kuan Yew je Singapur spremenil v središče svetovnega gospodarstva z močno voljo in vizijo. "Kar se zdi neizogibno, postane takšno zaradi človeške volje," kot je zapisal Henry Kissinger v knjigi Leadership.

Biti Napoleon v financah ali prodaji?

Napoleon ostaja popoln primer sposobnosti posameznika, da spremeni tok zgodovine, tako zelo, da ambiciozni mladi študenti MBA še danes sanjajo, da bi postali Napoleoni v financah ali prodaji. Vsekakor se je pojavil ob pravem času - ko je revolucija ušla izpod nadzora in so ljudje hrepeneli po redu in nacionalni združitvi. Toda njegove odločitve so tudi vplivale na dogodke na način, ki ga ni bilo mogoče predvideti. Če je Napoleon zaradi svoje izjemne vojaške nadarjenosti iz obskurnega Korzičana postal gospodar Evrope, pa ga je njegova nečimrnost vodila v pogubno kampanjo za osvojitev Rusije.

Prav tako je odličen primer zmesi dobrega in slabega, ki se skriva v dušah največjih voditeljev. Veliko je takih, ki so bili povsem slabi: najbolj očitno Hitler, pa tudi Lenin, Stalin, Pol Pot in mnogi drugi. Nihče pa ni povsem dober. Napoleon Veliki upravičuje Goethejev opis, da je bil "v stalnem stanju razsvetljenja", in opis Madame de Stael, da je bil "orientalski despot, novi Atila, bojevnik, ki zna samo razdvajati in uničevati".

Zgodovinarji nove dobe, ki določajo učne načrte pouka zgodovine na univerzah in šolah, so naredili veliko dobrega. Zgodovino običajnih ljudi so iztrgali iz rok pozabe. Razkrili so mnoge skrite strukture moči in vpliva, ki poganjajo vsakodnevne dogodke. Vendar so šli predaleč, ko so podcenjevali vlogo posameznikov ali zavračali moralno presojo. Čas je, da se temu upremo.

Vračanje velikega posameznika v središče pouka zgodovine ni le dobro za našo kolektivno državljansko vzgojo, ampak nas hkrati uči, da je zgodovina stvar izbir in ne dokončnega dejstva, in da so te izbire moralne, ne le tehnične. To je dobro tudi za spodbujanje zanimanja mladih za preteklost: Poskusite razmišljati o Napoleonovem vzponu z obrobja francoske civilizacije na vrh evropske moči in pri tem ne biti navdušeni.

Prevedel Aleš Kovačič

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar