So ljudje, za katere se zdi, da ne oblikujejo le dogodkov, temveč tudi način, kako o njih razmišlja ves svet. Alan Greenspan je bil prav takšna osebnost: človek, čigar besede, molk in celo obrazno mimiko so trgi pozorno spremljali in analizirali. Njegova smrt v stotem letu starosti je znova odprla vprašanja o ekonomistu, ki je skoraj dve desetletji, od leta 1987 do 2006, vodil ameriško centralno banko Federal Reserve. Čeprav je njegov vpliv na svetovno gospodarstvo navdihnil številna dela, je ta trenutek dober razlog, da znova vzamemo v roke knjigo The Man Who Knew (Človek, ki je vedel) britanskega novinarja in publicista Sebastiana Mallabyja.
Bloomberg
Biografija, dostopna tudi na spletu, poskuša ujeti skoraj mitski status "maestra" ameriškega gospodarstva, hkrati pa pokazati, da je za javno podobo stala zelo človeška zgodba. Mallaby Greenspana postavi v kontekst njegove osebne poti in zgodnjih formativnih let, pripoved pa gradi na večletnem raziskovanju, pogovorih s sodelavci in tekmeci ter arhivskem gradivu. Rezultat je večplastna, natančna in ponekod neprijetna biografija, ki svojega junaka ne idealizira, temveč ga pokaže v vseh protislovjih.
Alan Greenspan se je rodil leta 1926 v New Yorku, v judovski družini romunskih in madžarskih priseljencev iz nekdanje carske Rusije. Družina je zgodaj razpadla: oče Herbert je odšel, ko je bil Alan še otrok, ta pa je postal središče čustvenega sveta svoje matere Rose Goldsmith. Mallaby v tem odnosu vidi psihološki vzorec, ki naj bi Greenspana spremljal vse življenje.
Pri tem se avtor naveže tudi na Freudovo misel, da človek, ki je bil kot otrok nesporni materin ljubljenec, pogosto ohrani občutek zmagovalca in samozavest, ki mu pozneje pomaga uspeti. Po Mallabyjevi razlagi je prav ta zgodnji občutek brezpogojne podpore okrepil Greenspanovo zaupanje v lastne presoje.
Greenspan je najprej študiral glasbo na Juilliardu, igral klarinet in nastopal v džezovski skupini Woodyja Hermana. Pozneje se je preusmeril v ekonomijo na Univerzi v New Yorku, kjer je do leta 1950 končal dodiplomski in magistrski študij. Doktoriral je šele pri 51 letih.
Njegova druga žena Andrea Mitchell, s katero je bil poročen več kot štiri desetletja, znana glavna zunanjepolitična dopisnica NBC News in nekdanja voditeljica na MSNBC, je 22. junija sporočila, da je umrl zaradi posledic Parkinsonove bolezni. | Bloomberg
Psihološko ozadje, pri katerem avtor knjige vztraja, v Greenspanovem poznejšem življenju dobi zanimivo protislovje: bil je zadržan, discipliniran in izrazito analitičen, hkrati pa del intelektualnih in političnih elit New Yorka in Washingtona.
V mladosti je bil ideološko radikalen, zagovornik prostega trga in zlatega standarda, pozneje pa je postal pragmatičen regulator, ki je upravljal enega najkompleksnejših gospodarskih sistemov na svetu.
Posebno mesto v njegovem zgodnjem življenju ima tudi tesen odnos z Ayn Rand, filozofinjo in predstavnico objektivizma, filozofske smeri, ki poudarja racionalni individualizem, radikalni kapitalizem in čim manjšo vlogo države. Greenspan jo je spoznal v dvajsetih letih, prek takratne žene Joan Mitchell. Rand ga je kmalu sprejela v svoj "Collective", zaprt krog intelektualcev, ki so se v njenem stanovanju na Manhattnu redno srečevali in razpravljali o politiki ter idejah. Tam je dobil tudi vzdevek "Pogrebnik" zaradi skromnih temnih oblek, ki jih je nosil, in resne, zadržane pojave.
V tem okolju se je oblikoval njegov zgodnji ekonomski pogled: globoko nezaupanje do državne regulacije in skoraj ideološka vera v samoregulacijo trga. Pisal je za Randino revijo The Objectivist, med drugim tudi vpliven esej o zlatem standardu. Rand je pozneje v svoji knjigi The Age of Turbulence iz leta 2007 opisal kot "stabilizacijsko silo" v svojem življenju, dolgoletno intelektualno in idejno sopotnico, s katero je delil vero v racionalnost ter matematično disciplino ekonomije.
Največja ironija njegove kariere, ki jo Mallaby posebej poudarja, je prav v tem: človek, ki je nekoč menil, da centralne banke sploh ne bi smele obstajati, je na koncu postal najvplivnejši centralni bankir moderne dobe. Z vstopom v institucije je moral zapustiti tog ideološki okvir mladosti in sprejeti pragmatizem oblasti.
Predsednik Nixon je Greenspanu odprl pot v državno službo. Greenspan je imel pomisleke glede nekaterih Nixonovih politik, predvsem nadzora nad cenami in plačami, uvedenega leta 1971. Nixonovemu šefu kabineta Alu Haigu je celo povedal, da bi odstopil, če bi predsednik šel predaleč v tej smeri. Do tega ni prišlo, saj je Nixon kmalu zatem odstopil. | Depositphotos
Zato to ni zgolj biografija, ampak tudi zgodovina sodobnih financ, pripovedovana skozi njegovo kariero. Njegov vpliv je bil tolikšen, da so ga kot svetovalca upoštevali tako predsedniki, od Nixona in Forda prek Carterja in Reagana do Busha in Clintona, kot vlagatelji. Bil je nekakšen tihi deus ex machina ameriškega gospodarstva.
Monetarna filozofija "nezmotljivega arhitekta" in kriza leta 2008
Mallaby podrobno spremlja tudi Greenspanovo monetarno filozofijo: vero v nizke obrestne mere kot univerzalno orodje za stabilizacijo gospodarstva in prepričanje, da se morajo trgi uravnavati sami. Ta kombinacija je desetletja delovala kot recept za uspeh, a se je med krizo v letih 2007 in 2008 sesula. Prav ta kriza je postala najbolj boleča točka njegove kariere in vir najostrejših kritik.
V času predsednika Geralda Forda je Greenspan vodil Svet ekonomskih svetovalcev ZDA (1974–1977).| Depositphotos
Mallaby Greenspana tudi tu predstavi kot človeka med dvema logikama. Po eni strani je verjel, da lahko z denarno politiko obvladuje inflacijo, po drugi pa je bil prepričan, da ima nadzor nad bankami jasne meje, politične in tehnične. Regulatorji po njegovem ne morejo vedno učinkovito "nadzorovati strokovnjakov".
V karieri je kot "človek, ki je vedel" večkrat posredoval ob finančnih krizah in gasil požare v sistemu. Prepoznal je tudi dotcom balon leta 2000, vendar ga ni poskušal pravočasno ustaviti. Njegovo izhodišče je bilo, da se mora trg popraviti sam, četudi bo padec pozneje boleč. Enako razmišljanje je uporabil pri nepremičninskem trgu, kar se je med krizo 2007–2008 izkazalo za eno njegovih najbolj spornih odločitev. Mallaby ta paradoks razčleni na več dejavnikov.
Najprej politični pritisk ter željo po ohranitvi stabilnosti in lastne avtoritete. Greenspan se je po avtorjevi razlagi zavedal, da bi odločno zviševanje obrestnih mer ali neposredno zaviranje kreditnega razmaha lahko sprožilo politični in borzni šok. V takšnih razmerah, meni Mallaby, lahko tudi centralni bankir postane ujetnik lastnega ugleda.
Greenspan krize ni neposredno povzročil, je pa njegov pristop povečal tveganja v sistemu. S hitrim zniževanjem obrestnih mer in posredovanjem po krizah je ustvaril pričakovanje, da bo Fed vedno »rešil trg«, kar je pozneje dobilo ime "Greenspan put". To je banke in vlagatelje spodbudilo k večjemu tveganju ter pomagalo napihovati balone, zlasti na nepremičninskem trgu, ki je počil v letih 2007 in 2008. | Depositphotos
Drugi dejavnik je bila njegova znamenita logika "pospravljanja po zlomu". Greenspan je verjel, da finančnega balona ni mogoče zanesljivo prepoznati, dokler ne poči, zato naj trg raste, centralna banka pa naj ukrepa šele ob padcu. Leta 2008 se je pokazalo, kako nevarna je bila ta računica: sistem je bil že tako velik in prepleten, da ga po zlomu ni bilo več mogoče preprosto "pospraviti".
Tretja težava je bila ideološka slepa pega, kakršna pogosto spremlja ljudi na najvišjih položajih. Čeprav je Greenspan že zdavnaj zapustil mladostni radikalizem in manhattanski "Kolektiv", je ohranil globoko zaupanje v racionalnost velikih finančnih institucij. Verjel je, da jih bo lastni interes silil k odgovornemu ravnanju. Ko je sistem postal preveč zapleten, da bi se popravil sam, se je ta predpostavka izkazala za nevarno šibko.
Četrti dejavnik je bil sam ameriški regulatorni sistem: razdrobljen, politično omejen in pod stalnim pritiskom interesov, ki so zagovarjali nadaljnjo deregulacijo. Tudi če bi Greenspan želel ostrejši nadzor, bi se moral spopasti z mrežo agencij, lobijev in političnih zavezništev. Mallaby pokaže, kako je Greenspan svoja stališča prilagajal tako, da je ostal sprejemljiv za republikance in demokrate, čeprav opisuje tudi njegove spore s predsedniki Carterjem, Reaganom in Clintonom ter njihovimi administracijami.
Mallaby tako bralca pripelje do nelagodnega sklepa: Greenspan, "najpametnejši človek v prostoru", ni zgrešil zato, ker ne bi vedel dovolj. Zgrešil je zaradi mešanice političnega oportunizma, institucionalnih omejitev in prevelike vere v racionalnost trgov.
A knjiga ne ponudi preproste obsodbe. Pusti predvsem nelagodje. Ključno vprašanje ni le, kaj je Greenspan storil ali česa ni storil, temveč ali so "ljudje, ki vedo", sploh kdaj zares tisti, ki imajo nadzor. Ali pa so zgolj najbolj vidna plast sistema, ki ga nihče ne razume do konca.
Možen odgovor še danes odmeva v njegovem znamenitem, namerno nejasnem načinu govorjenja, znanem kot "Greenspeak" oziroma "Fedspeak". To je bil simbol obdobja, v katerem je bila nejasnost pogosto tudi oblika moči.
.webp){kind=icon}
