V Hersonu na jugu Ukrajine, kjer so ruski položaji na drugi strani reke Dneper, oddaljeni le nekaj kilometrov, vojna ostaja del vsakdana. Nebo redno pretresajo eksplozije, izhod na ulice pa je pogosto prenevaren. Grožnja dronov je tako stalna, da so številne ceste prekrite z nadstreški iz ribiških mrež, namenjenimi zaščiti pred napadi iz zraka.
Toda tudi pod takšnim nebom ima 78-letni zobozdravnik in kirurg Mihajlo Lukijanenko svojo rutino. Vsak konec tedna brez izjeme sede za isto mizo v nedavno odprti restavraciji Liman. Vedno naroči enako: kozarec konjaka in skledo soljanke, juhe, ki jo je nekoč pripravljala njegova pokojna žena. Kot pravi, kuhati ne zna. V restavraciji zato ne najde le svoje najljubše tolažilne jedi, temveč tudi nekaj družbe.
Soljanka, postrežena v restavraciji Liman. Foto: Liman
To je eden od znakov, da gostoljubnost vztraja pri prvi frontni črti.
Več kot štiri leta po začetku ruske invazije je Herson prestal več preizkušenj kot večina mest. Število prebivalcev se je zmanjšalo za približno 80 odstotkov, na okoli 60.000 ljudi, med katerimi prevladujejo upokojenci. Ruske sile so mesto zasedale približno osem mesecev, preden so se med ukrajinsko protiofenzivo jeseni 2022 umaknile na drugo stran reke. Evforijo po osvoboditvi je kmalu zamenjal nov val strahu. Mesto so še naprej pretresali obstreljevanje in napadi z droni, poleti 2023 pa je uničenje jezu Nova Kahovka povzročilo katastrofalne poplave, ki so prizadele velik del regije.
Kljub vsemu je bilo v Hersonu leta 2025 ustanovljenih več kot 2.000 novih malih podjetij, kažejo podatki regionalnih oblasti. Med njimi je tudi več restavracij, ki strežejo preproste domače jedi, namenjene predvsem tolažbi in občutku normalnosti, pa tudi nekaj lokalov z mednarodno kulinariko. Njihov cilj je preprost: ohraniti življenje v mestu. Februarja 2026 sem bila v Ukrajini, kjer sem podpirala delo humanitarne organizacije Bake for Ukraine. Ob tem sem se odločila, da se sama odpravim v Herson in iz prve roke preverim, kako v vojnih razmerah delujejo restavracije ter drugi ponudniki hrane.
Tisti, ki so ostali, se imajo za domoljube. Foto: Felicity Spector/Bloomberg
Lastnik restavracije Liman Oleksandr Vlasov pravi, da so upanje, vzdržljivost in odločnost del duha Hersona. "Podpiramo drug drugega na vse mogoče načine. Moja restavracija ljudem ponuja prostor, kjer se lahko za trenutek sprostijo. Hkrati plačujem davke, ustvarjam delovna mesta in prispevam k lokalnemu gospodarstvu," pravi.
V štirih letih vojne je Herson prestal več preizkušenj kot večina drugih mest v Ukrajini. Kljub temu je bilo v mestu lani ustanovljenih na stotine novih malih podjetij.
Kuhanje pod bombami
Ukrajinskim oboroženim silam je uspelo obdržati položaje vzdolž velikega dela južne fronte, medtem ko gradijo stotine kilometrov zaščitnih mrež proti dronom in obrambnih utrdb. Mnogi prebivalci, ki so ostali v Hersonu, se imajo za domoljube. Pravijo, da zaupajo ukrajinski vojski in želijo, da njihovo mesto preživi.
V zadnjih 18 mesecih se je mesto soočilo z novo grožnjo: majhnimi droni, oboroženimi z eksplozivom, ki napadajo civilna vozila, avtobuse in reševalne ekipe. Taktika ruskih operaterjev dronov, ki jo domačini opisujejo kot "lov na ljudi", je življenje v Hersonu spremenila v vsakodnevno moro. Po podatkih regionalne vojaške uprave je bilo leta 2025 zabeleženih 2.883 civilnih žrtev, med njimi 312 smrtnih. Oblasti ocenjujejo, da je bilo poškodovanih ali uničenih skoraj 38.000 objektov, predvsem stanovanjskih stavb, bolnišnic in šol.
Vlasov, ki je pred tem sedem let vodil manjšo verigo pekarn First Bakery, je bil v mestu že dobro znano ime, ko se je avgusta 2025 odločil odpreti restavracijo Liman. Sprva je načrtoval sezonski poletni lokal s prigrizki in pivom, vendar so gostje vztrajali, osebje pa je želelo nadaljevati delo. "Zakaj pa ne?" pravi.
V Limanu je dolg jedilnik poln jedi z nenavadnimi in osebno obarvanimi imeni, ki segajo v Vlasovove spomine na otroštvo. Med njimi sta denimo juha s cmoki z imenom "Obisk tete Ljudmile" in soljanka z naslovom "Jutro po nekaj rundah piva z mojim botrom". Natakar je na mizo prinašal obilne porcije palačink s skuto in domačo marmelado iz črnega ribeza ter šakšuko z debelimi rezinami kruha. Porcije so bile velikodušne, hrana pa sveže pripravljena in okusna.
Domači pierogi, postreženi v tradicionalni ukrajinski glineni posodi. Foto: Deposiphotos
Vlasov priznava, da vodenje podjetja v mestu na frontni črti ni način za služenje denarja. Ena od njegovih pekarn je bila v raketnem napadu uničena le dva tedna pred najinim srečanjem, skupaj z vso dragoceno opremo. "Januar je bil slab mesec," pravi. "Poslovali smo s približno 70.000 grivnami izgube, kar je okoli 1.500 dolarjev, predvsem zaradi močnega zvišanja cen elektrike in vode."
Kljub temu vztraja, da je pomembno ostati odprt zaradi zaposlenih in gostov. "Fantje, ki nimajo časa ali znanja za kuhanje doma, včasih pridejo sem tudi trikrat na dan," pravi. Drugi hrano naročajo na dom, čeprav so nekateri deli mesta za dostavljavce in taksiste preveč nevarni. "Včasih se usedem v svoj avto in hrano dostavim kar sam, ker želim podpreti naše ljudi."
Da, strežemo tudi suši
Nenehni napadi so prebivalce Hersona naučili razlikovati med različnimi vrstami obstreljevanja. Prepoznajo zamolkel pok odhajajočega topniškega izstrelka, močnejši udar vodene bombe, značilno brenčanje drona, rafale protizračne obrambe in sledove streliva, ki režejo nočno nebo. Ta loterija med preživetjem in smrtjo je postala del vsakdanjega zvočnega ozadja mesta. Mnogi vozniki se pred odhodom na pot pokrižajo, tisti, ki si to lahko privoščijo, pa s seboj nosijo detektorje dronov, naprave, ki lahko rešijo življenje.
V takšnih razmerah je 23-letna Anna Ušakova maja 2025 odprla suši restavracijo The Hungry Goose. Ime je dobila po gosi, ki je postala neuradni simbol Hersona. "Kmalu po začetku invazije so divje gosi v Hersonski regiji pomagale uničiti rusko letalo," pripoveduje. "Zadele so ga med letom in povzročile nesrečo. Zgodba je hitro postala simbol prebivalcev Hersona, njihove pripravljenosti, da se borijo za svoje mesto in svojo prihodnost."
Državna pomoč malim podjetjem je redka, vendar je Ušakovi uspelo pridobiti zagonsko subvencijo v višini četrt milijona grivn, kar znaša približno 5.600 dolarjev, razdeljeno v obdobju treh let.
The Hungry Goose je ponosen na svoje gastronomske inovacije, med katerimi izstopa suši burger z lososom. Foto: The Hungry Goose
The Hungry Goose se skriva v kotu notranjega dvorišča med visokimi stanovanjskimi bloki. Njegovo prijetno notranjost krasijo rdeči baloni v obliki src in ilustracije risanih živali. "V Hersonu še vedno živijo ljudje in mesto potrebuje restavracije, kavarne ter prostore, kjer se lahko ljudje sprostijo. Življenje tako blizu fronte je zelo težko, a vztrajati moramo," pravi Ušakova.
Ob 18. uri je jedilnica povsem prazna, čeprav je kuhinja očitno polno zaposlena. "Približno 90 odstotkov naših naročil predstavljata dostava in osebni prevzem hrane, saj na tako nevarnem območju ni najbolj pametno sedeti na večerji," pojasnjuje Ušakova. Z nabavo sestavin nima večjih težav. Večino kupujejo na lokalnih tržnicah in pri veletrgovcih, posebne sestavine pa naročajo prek spleta in jih v nekaj dneh prejmejo po zasebnih dostavnih službah. Jedilnik temelji na sušiju in jedeh, ki nastajajo v skupnih ustvarjalnih razpravah ekipe. Posebej ponosni so na svoje suši burgerje z lososom.
Po mestu vztrajajo tudi druge manjše trgovine in kavarne, ki zagotavljajo delo peščici zaposlenih. Ena od njih je kavarna 11-11 Coffee Oleksija Hajduka, priljubljena točka z velikim napisom "The Best Coffee for Free People" (Najboljša kava za svobodne ljudi). Hajduk je nedavno odprl še bližnjo dostavno kuhinjo, ki pripravlja pice in burgerje. Posel je po njegovih besedah končno začel poslovati brez izgub. Delo mu daje strukturo, smisel in način, kako se spoprijemati z vsakodnevnim stresom vojne. "Že od začetka sem se odločil, da bo vse v redu," pravi. "Vedno sem zaposlen. Neprestano razmišljam, kaj je treba narediti, kaj popraviti in kako bi lahko bili še boljši."
Tradicionalni ukrajinski boršč, postrežen s slanino, kislo smetano in popečenim kruhom. Foto: Depositphotos
Eden redkih večjih delodajalcev, ki so ostali v mestu, je kraft pivovarna Drofa. Pred vojno je zaposlovala okoli 80 ljudi, danes pa jih le še 20. Posledice nedavnega raketnega napada so še vedno vidne na poškodovani strehi. Ob vhodu stoji betonsko zaklonišče z napisom "Safe Place" (Varno mesto).
Direktor Volodimir Šemenkov pravi, da se je ekipa zavestno odločila ostati v Hersonu. Selitev težke opreme bi bila praktično nemogoča, poleg tega želijo še naprej zagotavljati delovna mesta in podpirati lokalno gospodarstvo. Eden največjih izzivov ostaja pomanjkanje delovne sile. "Tudi če ponudite dobro plačilo, ljudje pogosto nočejo priti, ker je mesto preprosto prenevarno," pravi. Kljub temu v pivovarni dela tudi mladi Saša. "Seveda tukaj ni varno," pravi. "A če sem iskren, trenutno ni zares varno nikjer v mestu."
Ušakova, ki dovolj verjame v prihodnost, da že načrtuje odprtje druge restavracije, pravi, da mora vsak podjetnik v takšnih razmerah znati obvladovati stres. "Biti moraš organiziran in se znati odzvati v kritičnih ter nevarnih situacijah." Hajduk pa kot najpomembnejšo sestavino za preživetje izpostavlja optimizem. "Če lahko podjetje vodim skozi vse te težave, si predstavljajte, kako lažje bo, ko bo vojne konec," pove z nasmehom.
Vodenje gostinskega podjetja je zahtevno že v najboljših časih, kaj šele v mestu, kjer nebo redno parajo eksplozije. A prebivalce Hersona poleg vztrajnosti zaznamuje tudi globoka navezanost na njihov dom.
Nekega večera, ko se je nad mesto spuščal mrak, smo obiskali dokumentarista, ki je z veliko osebnega tveganja fotografiral zadnje dni ruske okupacije. Zaradi varnosti uporablja psevdonim Jimmy. Odprl je steklenico domačega oranžnega vina iz lokalnega grozdja in na krožnike razdelil velike kose večplastne torte. Iz zvočnikov je z nekoliko grenko ironijo zazvenela pesem Wonderful Life, čeprav ni bila dovolj glasna, da bi preglasila obstreljevanje v ozadju. "Vrni se maja," je dejal Jimmy, medtem ko je dolival vino v kozarce. "Maj v Hersonu ... to je pravi raj."
Avtorica članka Felicity Spector je novinarka in avtorica knjige Bread and War: A Ukrainian Story of Food, Bravery and Hope.
.webp){kind=icon}
