Če bi povprečnega oboževalca slovitega mojstra grozljivke Stephena Kinga vprašali, pri katerih letih je prvič vzel v roke katero od njegovih knjig, bi si upal staviti, da bi večina odgovorila: nekje med 12. in 17. letom. Ravno v letih osnovne in srednje šole namreč najmočneje učinkuje tisto, kar pri Kingu najprej pritegne: napetost, strah, šok in precejšnja mera seksualnosti. Tudi tisti, ki Kinga pozneje v odraslosti niso več brali, pogosto s seboj odnesejo podobe, ki jih ne pozabijo zlahka. Nekateri "kingovski" motivi človeka spremljajo še dolgo: "Redrum" iz Izžarevanja (The Shining), hladilnik iz romana Tisto (v izvirniku It) ali bavbav iz zgodbe The Boogeyman, ki je bila v slovenščino prevedena kot Bavbav.
King je napisal 70 romanov in več kot 200 kratkih zgodb, njegova dela so prevedena v 52 jezikov, po njih pa je nastalo več kot sto filmskih in televizijskih priredb. Foto: Depositphotos
Prav ta zadnja zgodba je še posebej zaznamovala Caroline Bicks, strokovnjakinjo za Shakespeara in avtorico knjig Cognition and Girlhood in Shakespeare’s World ter The History of British Women’s Writing, 1500–1610. V svoji novi knjigi Monsters in the Archive: My Year of Fear with Stephen King piše, da ji je The Boogeyman naredil natanko to, kar najboljša Kingova grozljivka zna najbolje: "Priplesal je v samo središče mojega življenja in našel skrivna vrata v sobo, za katero sem bila prepričana, da zanjo ne ve nihče razen mene".
Kako je avtorica, ki se sicer ukvarja z največjim klasičnim dramatikom, od pisanja knjig o deklištvu v Shakespearovem času prišla do raziskovanja Kingovih zgodnjih del za širše občinstvo? Razlaga skoraj zveni kot zaplet iz ene od Kingovih zgodb. Tudi njegovi protagonisti so pogosto pisatelji, ki prispejo v nov kraj, tam odkrijejo nenavaden, skoraj obskuren projekt, ta pa jih nato povsem prevzame. Leta 2017 je Bicks sprejela prvo profesuro Stephena E. Kinga za književnost na Univerzi v Mainu, Kingovi nekdanji univerzi. Zaposlili so jo kot strokovnjakinjo za renesanso, a ko je spoznala Kinga, se je poglobila v njegove osebne arhive in začela raziskovati vprašanje, ki jo je zaposlovalo že desetletja: kako mu je uspelo ustvariti grozljive zgodbe, ki so jo kot deklico tako močno vznemirile.
Nadaljevanje romana Izžarevanje, po katerem je bil leta 1980 posnet istoimenski film z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi. Foto: Depositphotos
Knjiga se posveča nastajanju in preoblikovanju petih Kingovih zgodnjih del: Mačjega pokopališča, Izžarevanje, Nočne izmene, Salemovega in Carrie. Bicks pri tem izhaja iz doslej še neobjavljenih zgodnjih osnutkov, pogovorov med Kingom in njegovimi uredniki ter iz njegovih zapiskov, ki jih hrani arhiv. Pri vsakem od teh del se osredotoči na en ključni literarni element, ki ga je King razvijal skozi različice besedila in zaradi katerega so njegove zgodbe tako strašljive ter učinkovite tako zanjo kot za milijone drugih bralcev. Med drugim pokaže, kako v Salemovem raziskuje posebno psihologijo otroštva, v zgodbah iz zbirke Nočna izmena pa predeluje izkušnje lastnega odraščanja.
Bicks v knjigi nenehno vleče vzporednice med Kingom in Shakespearom. Med drugim poudarja, kako spretno King uporablja zven besed, da bi dosegel čustveni učinek. V Mačjem pokopališču se to kaže predvsem v ponavljanju izrazov, kot sta "surovo" in "pesek". Njegov občutek za ritem in zvočnost je sicer povsem drugačen od Shakespearovega jambskega pentametra, vendar je prav tako premišljen. Ukvarja se tudi z vplivom Hamleta na Izžarevanje. Jacka Torrancea bere kot sorodnika Hamleta, Wendy pa postavlja ob bok Ofeliji. Ob tem opozarja, da King shakespearsko tragedijo uporablja tudi kot način organizacije romana, saj je bilo delo v zgodnjih osnutkih zasnovano v petih dejanjih.
Še posebej jo zanimajo stične točke med Macbethom in Carrie. Pri tem se naveže na temo, ki jo je raziskovala že v svoji prvi knjigi: predstave iz Shakespearovega časa o tem, kaj se zgodi z dekliškim umom ob vstopu v puberteto. Kot piše, je v virih našla veliko dokazov, da so ljudje tedaj verjeli, da se v tem obdobju z možgani deklet zgodi nekaj posebnega: domišljija, spomin in razum naj bi se razširili ter izostrili na način, ki jih je ločeval od dečkov, moških in odraslih žensk.
Macbeth je najkrajša in ena najbolj znanih tragedij Williama Shakespeara, napisana okoli leta 1606. Raziskuje uničujoče psihološke in politične posledice nebrzdane ambicije. Zgodba spremlja škotskega vojskovodjo, ki po prerokbi čarovnic in na prigovarjanje svoje žene, lady Macbeth, umori kralja, da bi se polastil prestola. Njegov vzpon na oblast se nato sprevrže v krvavo spiralo nasilja, paranoje in norosti. Foto: Depositphotos
Ni presenetljivo, da je Bicks pri Kingu našla sledi Shakespeara, saj je to njeno strokovno področje. A ob koncu knjige Monsters in the Archive, v kateri se Bard pojavi na 29 različnih straneh, se nisem mogel znebiti občutka, da avtorica pravzaprav odpira širše vprašanje. Ne izreče ga neposredno, vendar prežema celotno knjigo: Shakespeare in King imata nekaj temeljno skupnega, neko posebno kakovost, ki jo premore le malo pisateljev. Vprašanje je, katero?
King je izjemno priljubljen pisatelj že od izida romana Carrie leta 1974. Postal je eden najbolje prodajanih avtorjev vseh časov, z več kot 400 milijoni prodanih izvodov po svetu. Kritiško priznanje je prišlo pozneje, dokončno pa ga je utrdila medalja za izjemen prispevek k ameriški književnosti, ki mu jo je leta 2003 podelila National Book Foundation. Leto pred njim je nagrado prejel Philip Roth, skoraj idealna podoba kritiško čaščenega pisatelja druge polovice 20. stoletja. Od takrat King ne velja več le za enega najbolj priljubljenih ameriških avtorjev, temveč tudi za enega najboljših.
Vendar se s tem niso strinjali vsi. Nagrada iz leta 2003 je sprožila precej polemik. Kritik Harold Bloom, sicer velik zagovornik Shakespeara, je v Los Angeles Timesu zapisal, da je odločitev "izjemna, še en zdrs v šokantnem procesu poneumljanja naše kulturne krajine". Kinga je v preteklosti označil za pisca cenenih grozljivk, a dodal, da je bilo morda celo to preveč prijazno: po njegovem King nima nič skupnega z Edgarjem Allanom Poejem, temveč je "neizmerno pomanjkljiv pisec, poved za povedjo, odstavek za odstavkom, knjigo za knjigo".
Podoben val kritik se je nadaljeval še naslednji dve desetletji. Večina jih je ponavljala Bloomov osnovni očitek: prav, King zna prodajati knjige, toda ali je res dober pisatelj? In ne le dober žanrski avtor, temveč pisatelj, ki sodi v območje literarne fikcije? Ga je sploh mogoče resno omenjati v isti sapi s Shakespearom?
V Bloomovih besedah je mogoče zaznati namig, da naj bi Kinga v najboljšem primeru nekoč preprosto prerasli in se premaknili k "resnejši" literaturi. Kot primerjavo navaja Thomasa Pynchona, Dona DeLilla in Cormaca McCarthyja ter namiguje, da bi bil kateri koli od njih dostojnejši prejemnik nagrade, ki jo je dobil King. Preostanek njegovega besedila, ki danes učinkuje skoraj kot napoved poznejših kulturnih vojn, pa je namenjen predvsem kritiki pisateljic.
Sam, drugače kot Bicks in številni drugi bralci, svojega prvega Kingovega romana nisem prebral v mladosti, temveč šele pri 33 letih, dolgo po tem, ko sem se že prebil skozi precejšen del Bloomu tako ljubega zahodnega kanona. Do takrat sem Kinga odpisoval iz podobnih razlogov kot Bloom: zdelo se mi je, da ne gre za resnega pisatelja. Ko pa sem ga naposled zares prebral, sem odkril avtorja, "ki je bil presenetljivo drugačen od mojih pričakovanj".
Treba je priznati, da bi celo najbolj zvesti Kingovi oboževalci, najbrž pa tudi King sam, priznali, da so v njegovem opusu obsežni deli proze, včasih tudi cele knjige, ki preprosto niso med njegovimi najboljšimi. Pri avtorju, ki je objavil toliko kot King, se je temu težko izogniti: napisal je skoraj 70 romanov in več kot 200 kratkih zgodb, njegova dela so prevedena v 52 jezikov, po njih pa je nastalo več kot sto filmskih in televizijskih priredb. A kdor je pripravljen preseči lastne predsodke, lahko v velikem delu njegovega pisanja prepozna izjemno kakovost, še posebej v njegovih najboljših romanih.
King je izjemen v skoraj instinktivnem razumevanju strahov, ki oblikujejo psiho ameriškega delavskega razreda, kot je zapisal pisec kriminalk Walter Mosley. Pozna strah, vendar ne le strahu pred demonskimi silami, temveč tudi pred osamljenostjo, revščino, lakoto in neznanim.
Prav v tem je Kingov genij in prav tu se začne njegova povezava s Shakespearom. Čeprav večinoma piše znotraj žanra, so njegovi najboljši liki in prostori izjemno prizemljeni: čustveno, praktično in intuitivno prepričljivi. Roman Tisto ponekod skoraj bolj spominja na dokumentarno prozo kot na fikcijo, tako natančno in izčrpno King izriše mesto Derry in njegovo zgodovino. To je še toliko zanimivejše, ker gre za roman o demonskem klovnu.
Takšna disciplina spremlja Kingov naravni pripovedovalski instinkt. Za The New Yorker je dejal, da so zgodbe "najdene stvari, kot fosili v zemlji". V knjigi On Writing, svojem poklonu pisateljski obrti, pa pojasnjuje, da je naloga pisatelja uporabiti orodja iz svoje pisateljske škatle tako, da iz zemlje izkoplje čim več zgodbe nepoškodovane.
King je izjemno priljubljen pisatelj že od izida romana Carrie leta 1974. Je eden najbolje prodajanih avtorjev vseh časov, z več kot 400 milijoni prodanih izvodov po svetu. Foto: Depositphotos
Dokazi, ki jih najde Bicks, potrjujejo prav to metaforo. King v procesu popravljanja besedila pogosto odstranjuje najbolj eksplicitne, krvave in pretirano poudarjene elemente grozljivke ter svoje like z vsako novo različico približuje resničnemu svetu. To velja za Gagea, obujenega pošastnega malčka iz Mačjega pokopališča, ki ga King postopoma preoblikuje iz karikaturnega morilca v bolj dvoumno in zato še bolj srhljivo silo. Podobno velja za Carrie, ki je bila v prvem osnutku satanistično bitje s povečanimi možgani in božjim kompleksom, v končni različici pa postane na videz povsem običajno dekle z nenavadnimi močmi. Prav s tem postanejo njegovi liki še strašnejši, saj je resničnost pogosto bolj vznemirljiva od očitne fikcije.
King se loteva velikih tem v delih, ki ostajajo dostopna in blizu širokemu občinstvu: od problema zla in narave otroštva do vprašanja, kako nas oblikuje prostor, v katerem živimo. S tem se dotika najobčutljivejših in najbolj ranljivih delov človeške psihe, hkrati pa bralca ne odriva stran, temveč ga vleče še bliže. In tega ne počne le v grozljivki. Čeprav se Bicks osredotoča na njegove zgodnje horor romane, se je King pozneje uveljavil kot mojster skoraj vseh žanrov, od kriminalke in znanstvene fantastike do fantazijske književnosti.
Shakespeare je počel nekaj zelo podobnega. O tem, kako natančno je pisal in zakaj, vemo razmeroma malo, vemo pa, da je ustvarjal hitro in z izjemno lahkotnostjo. Za seboj je pustil osupljivo število velikih del v obeh najpomembnejših žanrih svojega časa, tragediji in komediji. Kot Bloom piše v knjigi Shakespeare: The Invention of the Human, je bil njegov največji dar sposobnost ustvarjanja psihološko kompleksnih, izjemno niansiranih likov, ki so hkrati nagovarjali najširše občinstvo, tudi povsem običajne gledalce, ki so za peni stali pred odrom. V svojem času Shakespeare ni bil nedotakljiva literarna avtoriteta, temveč predvsem izjemno priljubljen dramatik. Šele pozneje je postal skoraj posvečena figura svetovne književnosti.
"Prikaz človeškega značaja in osebnosti ostaja najvišja literarna vrednota, naj bo v drami, liriki ali pripovedi," piše Bloom. Po njegovem lastnem merilu je torej King izjemen pisatelj. Je primerjava s Shakespearom sama po sebi problematična? Seveda. To je približno tako, kot bi primerjali Boba Dylana z Mozartom: kontekst je tako različen, da primerjava nujno škripa. A v svetu, v katerem lahko na telefonu enako hitro odprem Ep o Gilgamešu kot elektronsko sporočilo, ki sem ga prejel pred desetimi sekundami, je smiselno razmišljati o tem, kako nas pisci nagovarjajo čez čas. In težko se je spomniti sodobnega avtorja, ki bi napisal toliko, tako dobro, tako zabavno in dramatično ter za tako široko občinstvo kot King.
Vprašanje, ali je lahko pisatelj tako neverjetno priljubljen kot King in hkrati literarno ter umetniško pomemben v smislu, ki ga je cenil Bloom, bo vedno odvisno od okusa in osebne presoje. Sam bi trdil, da je to mogoče, dokaz pa pravzaprav že imamo v Shakespearu: neskončno prirejan, splošno bran, presenetljivo dostopen in še vedno neizčrpno fascinanten. Tudi Bicks je po svoje dokaz za to trditev: pronicljiva raziskovalka, nekdaj tesnobna deklica in strastna bralka, ki se je poglobila tako v Shakespearov kot v Kingov svet ter se v obeh znašla enako domače.
.webp){kind=icon}
