'Psihološka manipulacija' s POS-terminali: Koliko napitnine dajo Slovenci in komu ostane

V kulturi gostinstva so napitnine pogosto simbol zadovoljstva, spoštovanja in osebne hvaležnosti. A v Sloveniji ostaja vprašanje napitnin še vedno v sivi coni; odvisno od lokala, družbeno raznoliko in ekonomsko občutljivo. Medtem ko v nekaterih državah veljajo za skoraj obvezen del plačila storitve, so pri nas prej stvar osebne presoje kot družbene norme.

Digitalizacija plačil dodatno spreminja dinamiko puščanja napitnin: ob računu, ki je poravnan s kartico, že dolgo ni več samoumevno dodati nekaj gotovine za strežbo. Vse več gostinskih lokalov v Sloveniji tako danes razpolaga s POS-terminali, ki tudi ob kartičnem računu gostu ponudijo možnost napitnine (0, 5, 10 ali 15 odstotkov).

Na vasi bolj zadržani, največ napitnine puščajo tujci

A praksa uporabe elektronskih napitnin je v Sloveniji še precej neenotna. Medtem ko je dodajanje napitnine prek POS-terminala v lokalih večjih mest že uveljavljena praksa, gostinci zunaj urbanih središč ostajajo precej bolj previdni. V manjših krajih možnost digitalne napitnine pogosto sploh ni aktivirana ali pa se osebje zanjo zavestno ne odloča, saj nočejo ustvarjati pritiska na goste ali posegati v lokalno kulturo, kjer so napitnine še vedno redkejše in praviloma gotovinske.

"Novi POS-terminal, ki omogoča digitalno napitnino, uporabljamo približno dva meseca, odzivi pa so zelo mešani. Sploh zato, ker nismo v mestu, ampak nekoliko na obrobju – nekateri gostje so kar šokirani, drugi, predvsem mlajši, pa to prakso že poznajo in jo pozdravljajo," nam je povedala vodja lokala Cvetka Podgornik iz kavarne Hiša na travniku.

Podgornikova dodaja, da so pri uvajanju digitalne napitnine naleteli tudi na nekaj neprijetnih situacij: "Včasih nam je res malo nelagodno. Starejšim moramo dodatno razlagati postopek, nekateri nimajo očal in sploh ne vidijo možnosti na zaslonu," pojasnjuje. "Poseben primer so tudi stalne stranke, ki pridejo na kavo vsak dan – njih povsem razumemo, da ne želijo vsakodnevno puščati dodatka."

 

V manjših krajih so napitnine še vedno bolj ali manj v gotovini. Foto: Depositphotos

Po izkušnjah osebja iz Hiše na travniku največ napitnin pustijo tujci, medtem ko slovenski gostje večinoma izberejo 5-odstotno napitnino, kadar se zanjo odločijo.

"Gre za psihološko manipulacijo"

Greg Yurkovich, Američan slovenskih korenin, ki je danes znan ljubljanski gostinec, pojasnjuje, da so v ZDA (v nasprotju z Evropo) napitnine pomemben del gostinske kulture. "Povsem običajno je, da Američani pustijo od 15 do 25 odstotkov napitnine, v New Yorku manj kot 25 odstotkov skoraj ni sprejemljivo – 20 odstotkov je minimum."

Kot pravi Yurkovich, sicer solastnik ljubljanske picerije Pop's pizza, se je odnos do napitnin v Sloveniji v zadnjih letih opazno spremenil. Te so se precej povišale, in to predvsem zaradi uvedbe novejših POS-terminalov, ki gostom ob plačilu s kartico samodejno ponujajo možnost dodatka za strežbo.

"Nekako so stranke v to prisiljene – gre za neke vrste psihološko manipulacijo, saj nihče noče izpasti skopuški pred natakarjem."

Poudarja, da največ napitnin še vedno puščajo gostje iz ZDA, Velike Britanije in Nemčije, medtem ko italijanski obiskovalci tega pogosto ne počnejo, saj so pri njih stroški postrežnine vključeni v ceno. "Slovenci običajno pustijo od pet do deset odstotkov, kar pa je vseeno napredek," opaža Yurkovich. "Zanimivo pa je, da so natakarji, odkar so napitnine bolj sistematizirane, opazno bolj motivirani."

(Velikodušna) napitnina za Ano

Napitnine očitno niso več omejene zgolj na gostinstvo. Tudi druge storitvene dejavnosti vse pogosteje vključujejo možnost dodatnega plačila kot izraz hvaležnosti za opravljeno delo.

Darja iz Ljubljane je na Facebooku delila svojo izkušnjo, ko je ob spletnem naročilu naletela na nepričakovano možnost izbire napitnine – ne za dostavljavca, temveč za t. i. embalerje, torej delavce, ki zapakirajo pošiljko.

 

Printscreen. Osebni arhiv

 

Objava je hitro sprožila burno razpravo med uporabniki družbenega omrežja, kjer se je odprlo vprašanje, ali smo na poti v popolno 'amerikanizacijo sistema'. Nekateri so opozorili, da gre za manipulativno prakso, ki bi morala biti jasno označena kot prostovoljna, druge je zaskrbelo, da 'embalerji' (po sliki sodeč, v tem primeru Ana, op. a.) namenjenega dodatka 'niti od daleč ne vidijo'.

In ravno to je eno najpogostejših vprašanj, ko govorimo o napitninah – kdo jih dejansko prejme? Ali napitnina res konča v rokah prijaznega natakarja, ki nas je postregel z nasmehom, ali pa se izgubi nekje med podjetjem, davki in kartičnimi provizijami?

Kdo prejme napitnino in kdo plača provizijo?

Ker so napitnine, zlasti tiste prek POS-terminalov, formalno dohodek, so lahko tudi predmet obdavčitve. A tudi tu ni enotne prakse.

Na Finančni upravi RS (FURS) napitnino opredeljujejo kot znesek, ki ga zadovoljna stranka nameni fizični osebi za dobro oziroma odlično opravljeno gostinsko storitev, ki je bila plačana na podlagi izdanega računa. Pomembno je, da je znesek napitnine simboličen glede na znesek plačane cene gostinske storitve, poudarjajo.

"V primeru, ko napitnino prejme natakar in je ta namenjena le njemu, ali v primeru, ko se natakar in kuhar dogovorita, da si bosta delila prejeto napitnino (lastnik lokala pa nima dostopa do te napitnine), prejeta napitnina ni predmet obdavčitve," pojasnjujejo pri Fursu.

"Ko lastnik gostinskega lokala zahteva, da se vsa napitnina odloži na posebej odrejeno mesto, in nato ob koncu dneva, tedna ali meseca to napitnino razdeli med natakarje, kuharje ali druge zaposlene, pa je prejeta napitnina prihodek pravne osebe ali fizične osebe, ki opravlja dejavnost, ali drugega subjekta, ki opravlja gostinsko dejavnost, in se obravnava v skladu z zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb oziroma v skladu z zakonom o dohodnini," pravijo pri Fursu in dodajajo, da je v tem primeru napitnina tudi predmet DDV.

 

Politika provizije in davčne obdavčitve kartične napitnine je zapletena. Depositphotos

 

Drugače je pri plačilih s kartico. "Z napitnino, ki je prejeta negotovinsko, razpolaga delodajalec, razen če pogodbeni dogovor med njim in zaposlenimi določa drugače," sporočajo iz Fursa.

Dodaten zaplet prinaša tudi kartična provizija, ki jo ob tem zaračunajo banke. Pri NLB pojasnjujejo, da banka v svoji cenovni politiki nima ločeno definirane provizije za del plačila, ki predstavlja napitnino. "Ta se doda končnemu znesku, za katerega je bremenjena stranka, imetnica kartice," pravijo. Provizija se nato obračuna na celotni znesek, skladno s pogodbo med banko in komitentom.

Po pojasnilu Fursa je zato tudi davčna obravnava provizije, ki se obračuna od napitnine, odvisna od notranjega dogovora v podjetju – torej od tega, kdo nosi strošek provizije: delodajalec ali zaposleni.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar