Razglašeni orkester Bricsa

Dobro jutro. Dogajanje v preteklem tednu sem za vas povzel novinar spletnega uredništva Bloomberg Adria Aleš Kovačič. Starejši bralci se verjetno spomnijo časov, ko je bila Slovenija kot del Jugoslavije ustanovna in tvorna članica gibanja neuvrščenih.

Pisana druščina držav v razvoju je bila v času hladne vojne mišljena kot alternativna skupina, ki jo je vodilo prepričanje, da svet ni tako črno-bel, kot je velevala delitev na zaveznice ZDA na eni in vazale Sovjetske zveze na drugi strani. Neuvrščeni so zasledovali lasten ekonomsko-politični interes, ne meneč oziroma omejujoč se z določili, ki so veljala za privrženke enega ali drugega bloka. Ideja nikakor ni bila slaba, čeravno so bili njene koristi vprašljive.

Konec tedna so srečanje sklenile tudi države Brics, ki bi jih lahko opredelili kot dedinje zapuščine neuvrščenih. Če pri tem izvzamemo ruskega predsednika Vladimirja Putina, izjave voditeljev Brazilije, Indije, Južne Afrike in celo Kitajske niso bile usmerjene v oblikovanje geostrateškega protipola ameriški oziroma zahodni hegemoniji. "Nismo protipol G7, G20 ali ZDA," je o ciljih skupine Brics ob prihodu v južnoafriški Johannesburg dejal brazilski predsednik Lula da Silva, ob tem pa pristavil, da so države 15. vrh izkoristile zgolj za – kot se je izrazil – samoorganizacijo.

Dvom o besedah o oblikovanju alternative za boljši jutri poglablja kitajski zmaj, ki je v južnoafriško prestolnico prilomastil s svojimi interesi, kompleksi regionalne sile, ki si želi postati velesila, in ne nazadnje tudi težavami. Azijska velikanka, ki ima dvakrat večji BDP kot pa vse druge članice skupaj, poleg tega pa je v večini primerov njihov glavni trgovinski partner, ima v skupini de facto vlogo voditeljice. Čeprav svoji zadrti tekmici ZDA očita dominacijo, se sama do svojih partneric v skupini, ki naj bi bila forum za preslišane glasove držav v razvoju, vede velesili primerno – ošabno in samopašno.

Strokovnjaki, s katerimi smo v okviru analize vrha govorili v uredništvu Bloomberg Adria, so bili bolj ali manj soglasni, da je širitev preračunljiva uresničitev krepitve kitajskega položaja in vpliva znotraj ter posledično zunaj skupine. Njihove ocene potrjuje najobsežnejša širitev doslej, saj so povabilo prejele Argentina, Egipt, Etiopija, Iran, Savdska Arabija in Združeni arabski emirati.

Gre za 'nakupovalni seznam', ki povečini ustreza kitajskim željam. To so namreč države, kjer je azijska velikanka v okviru pobude pasu in ceste prisotna z obsežnimi infrastrukturnimi naložbami, ali pa gre za z nafto bogate države Perzijskega zaliva, ki je bil doslej tradicionalno interesno območje ZDA. Stabilen dotok nafte je za Kitajsko ključnega pomena, pravi strokovnjak in predavatelj mednarodnih odnosov Primož Šterbenc, sploh v luči vse bolj verjetnega oboroženega spopada z ZDA.

Ne glede na drugačne trditve članic sta zato širitev in dedolarizacija medsebojne trgovine orodji za krepitev kitajskega geopolitičnega vpliva. Če to s stališča širitve potrjuje identiteta novih kandidatk, pa o tem z vidika medsebojne trgovine priča naraščajoča vloga kitajskega juana. Vendar tu Kitajska spotika samo sebe, saj se njeno avtokratsko vodstvo po besedah ekonomista Mitje Kovača ni pripravljeno "odpovedati nadzoru nad menjalnim tečajem juana in opustitvi nadzora nad kapitalskimi trgi", kar znatno omejuje privlačnost kitajske valute.

Nanizano ponuja odgovor na temeljno vprašanje skupine, in sicer zakaj skupini Brics ne uspe uresničiti njenega znatnega človeškega, tržnega in gospodarskega potenciala.  

Če si Brics želi postati resna alternativa zahodnim multilateralnim organizacijami in njihovemu ekonomskemu modelu razvoja, bi moral prepoznati raznolike interese članic in stremeti h konsenzu. Zamenjava enega hegemona za drugega pač ni ustrezna alternativa. Skepsa do ZDA in Zahoda je resda zadosten razlog za srečanje, za sklepe pa bo vse bolj razširjeni orkester Bricsa moral ubirati note po meri vseh članic.