Prve razpoke na trgu dela: država že rešuje delovna mesta

Slovenski trg dela na prvi pogled ostaja stabilen, a prva znamenja ohlajanja se že kažejo v industriji. Država je v zadnjem tednu marca s približno 205 tisoč evri pomoči preprečila odpuščanja več kot 1.600 zaposlenih – kar ni le dokaz o uspešnem ukrepu, temveč tudi opozorilo, da podjetja vse težje ohranjajo obseg dela.

Ukrep skrajšanega delovnega časa (SDČ), ki ga je vlada aktivirala decembra lani, tako postaja eden prvih kazalnikov zaostrovanja razmer v delu gospodarstva, še zlasti v predelovalnih dejavnostih. Sprva je bil zamišljen kot začasna rešitev za tri mesece, a so ga zaradi vztrajajočih težav podaljšali do 5. junija 2026. Danes opozarja, da se razmere na trgu dela pod površjem stabilnih številk zaostrujejo.

Podatki o uporabi sheme SDČ po oceni Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS) za zdaj še ne kažejo jasnih znamenj ohlajanja na trgu dela, vendar jih je treba interpretirati previdno. Shema je bila namreč aktivirana le za omejen nabor dejavnosti, predvsem v industriji (denimo proizvodnja kovin, papirja, vozil in pohištva), hkrati pa so pogoji za vključitev razmeroma strogi.

Industrija že popušča, trg dela še ne

Na agregatni ravni trg dela še ne kaže dramatičnih sprememb. Kot pojasnjuje vodja analitske službe GZS Bojan Ivanc: "V celoti je trg dela razmeroma stabilen. Januarja je bilo toliko delovno aktivnih kot pred 12 meseci." A že naslednja izjava Ivanca je povedna: "Znotraj tega se je zaposlenost v sektorju država povišala za 2,5 odstotka, v zasebnem sektorju pa je bila nižja za 0,7 odstotka."

Temu pritrjujejo tudi podatki Zavoda za zaposlovanje RS, saj se je brezposelnost marca znova znižala in ostaja blizu najnižjih ravni v zadnjih letih kljub nekoliko šibkejšemu zaposlovanju na začetku leta. Pomembno je tudi povpraševanje delodajalcev: marca so ti sporočili 12.983 prostih delovnih mest, kar je sicer 10,8 odstotka več kot februarja, a 2,7 odstotka manj kot pred letom. 

Foto Bobo

 

Glavni problem je industrija. "Glavnina padca števila zaposlenih izvira iz predelovalnih dejavnosti, kjer so zabeležili 1,6-odstotni medletni upad oziroma 3.430 manj zaposlenih," opozarja Ivanc in dodaja, da je manj zaposlenih skoraj povsod, z redkimi izjemami, kot sta farmacija in proizvodnja elektronskih izdelkov.

To sovpada tudi s strukturo podjetij, ki že uporabljajo ukrep SDČ. Med upravičenci prevladujejo dejavnosti, kot so proizvodnja kovin, kovinskih izdelkov, oblačil, usnja ter nekovinskih mineralnih izdelkov – torej panoge, ki so praviloma najbolj občutljive za nihanja v povpraševanju, stroških energije in izvozu.

"Statistika še vedno kaže relativno stabilno zaposlenost, a pod površjem se tveganja povečujejo, predvsem v energetsko in stroškovno občutljivih panogah," opozarja Marjan Trobiš, predsednik ZDS. Najbolj izpostavljene so po njegovih besedah poleg že naštetih še kemična in avtomobilska industrija ter gradbeništvo. "Pritiske pa vse bolj čutijo tudi druge dejavnosti, vključno s prometom, trgovino, gostinstvom in turizmom, predvsem zaradi motenj v dobavnih verigah in rasti stroškov energentov," poudarja.

Ob tem omenjajo tudi strukturni paradoks slovenskega trga dela: na makro ravni pomanjkanje delovne sile zavira odpuščanja, medtem ko podjetja v najbolj prizadetih dejavnostih na mikro ravni že izvajajo racionalizacijo.

SDČ: most ali zamik težave?

Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je preprosto: ali ukrep dejansko rešuje delovna mesta ali jih le začasno ohranja?

Ivanc odgovarja precej neposredno: "Namen ukrepa je, da je začasne narave ter ohrani vez med zaposlenim in delodajalcem, hkrati pa zaposlenemu v času, ko čaka na delo, omogoča dodatno izobraževanje."

Tudi na ministrstvu za delo priznavajo, da je za končno oceno še prezgodaj. "Obdobje spremljanja še ni zaključeno," poudarjajo. Kljub temu ocenjujejo, da bi bilo brez ukrepa ogroženih vsaj 1.600 delovnih mest. Zanimivo je tudi, kdo ukrep dejansko uporablja.

"Do zdaj sta pravico do delnega povračila plače uveljavljali dve večji podjetji, druge vloge pa prihajajo predvsem od manjših delodajalcev," pojasnjujejo na ministrstvu. Največ zaposlenih v shemi prihaja iz kovinske industrije, kar dodatno potrjuje, kje se pritiski najbolj kopičijo.

"Subvencije lahko blažijo šoke, vendar delujejo predvsem kratkoročno. Če postanejo trajnejši instrument brez sistemskih razbremenitev gospodarstva, obstaja tveganje, da odpuščanja zgolj zamikamo," meni tudi Trobiš. Tak pristop lahko po njegovem mnenju povečuje tudi fiskalne pritiske, saj dolgoročno pomeni večje breme za javne finance.

Ukrep pa ni zanemarljiv niti z vidika javnih financ. V letu 2026 je njegova skupna ocenjena vrednost postavljena pri približno osmih milijonih evrov z vključenim DDV. Od tega je pet milijonov evrov namenjenih neposredno za delno povračilo nadomestila plače v okviru skrajšanega delovnega časa, dodatni trije milijoni evrov pa za spremljajoče ukrepe usposabljanja, izobraževanja in nagrad zaposlenim. Prav ta kombinacija – ohranjanje delovnih mest in hkratno vlaganje v znanje – naj bi po načrtih države povečala odpornost delovne sile v obdobju upočasnjevanja gospodarstva.

Podjetja: prilagajanje namesto odpuščanj

Podjetja se na razmere za zdaj odzivajo predvsem z iskanjem notranjih rezerv, ne z odpuščanji.

V Hidrii pravijo: "Ne le avtomobilska industrija, tudi številne druge evropske industrijske panoge se trenutno srečujejo z zelo zahtevnimi tržnimi razmerami." Odgovor vidijo v prestrukturiranju: "Veliko pozornosti namenjamo strateškemu premiku s trgov Evropske unije na globalne trge."

Ob tem poudarjajo, da zaostritev razmer zahteva dodatno prilagajanje, hitro uvedbo inovativnih rešitev – tako na procesni kot na produktni ravni – ter še učinkovitejše delovanje. To je tipičen odziv v zgodnjih fazah gospodarskega ohlajanja: podjetja najprej optimizirajo, šele nato režejo.

Napovedi za drugo polovico leta 2026 tudi z vidika ZDS ostajajo zelo negotove. Ključni dejavnik bo nadaljnji razvoj globalnih razmer, predvsem na področju dobavnih verig, inflacije in cen energentov. Podjetja se na povečano negotovost odzivajo tudi z ustvarjanjem varnostnih zalog, kar dodatno otežuje interpretacijo naročil. "Težko je ločiti, kaj je realno povpraševanje in kaj samo preventivno kopičenje zalog," poudarjajo v ZDS.

Ob tem omenjajo še en ključni problem: podjetja lahko upravljajo tržna tveganja, precej težje pa davčna in regulatorna. "Slovensko gospodarstvo je vse bolj obremenjeno z davki in regulacijo, kar zmanjšuje konkurenčnost in omejuje manevrski prostor podjetij," opozarja Trobiš.

 

Ključno tveganje: energija in Evropa

Vprašanje, kaj sledi, pa je tesno povezano z razvojem širšega makroekonomskega okolja, zlasti z gibanjem cen energentov.

Ivanc opozarja: "Zelo veliko bo odvisno od moči cenovnih pritiskov v evrskem območju zaradi visoke rasti cen fosilnih energentov." Njegova napoved je zadržana: "Pričakujemo minimalno rast v celoti, vendar še vedno upad v predelovalnih dejavnostih." Vrzel med javnim in zasebnim sektorjem se lahko še poveča, pritisk na industrijo pa okrepi.

Ključni trenutek bo v juniju, ko se ukrep izteče. Na ministrstvu poudarjajo, da odločitve o morebitnem podaljšanju še niso sprejete: "Odločitve o morebitnem podaljšanju ali prilagoditvi ukrepa so v pristojnosti vlade in se bodo sprejemale ob upoštevanju gospodarskih razmer."

Do takrat pričakujejo še nekaj dodatnih vlog, kar pomeni, da se pritisk verjetno še ni v celoti pokazal.