Kako bi lahko izgledala Bessentova gospodarska izolacija Irana

Ameriški finančni minister Scott Bessent pravi, da se ZDA pripravljajo na izvajanje doslej nevidenega gospodarskega pritiska na Iran. Kritiki so do teh napovedi skeptični, saj je država že zdaj podvržena pomorski blokadi in tisočem sankcij.

Čeprav administracija predsednika Donalda Trumpa še ni razkrila konkretnih načrtov, ima finančno ministrstvo pod Bessentovim vodstvom še vedno nekaj vzvodov pritiska. Glavna težava je, da bi lahko dodatni ukrepi povzročili tudi negativne posledice za ameriško gospodarstvo.

"Če se predsednik ne odloči, da bo soočanje z iransko grožnjo postavil pred vse druge prioritete, predvsem Kitajsko, je malo verjetno, da bo kateri koli ukrep bistveno spremenil iranske odločitve," meni analitik Bloomberg Economics Chris Kennedy.

V nadaljevanju predstavljamo nekaj možnih ukrepov. Seznam ni izčrpen, prav tako ni jasno, katerega od njih bo administracija dejansko izbrala. Uradniki bi lahko združili več ukrepov ali pa ubrali povsem drugačno pot.

Povezave s Kitajsko

Kitajska kupi več kot 90 odstotkov iranskega izvoza nafte. Kaznovanje subjektov, ki omogočajo te nakupe, bi neposredno zmanjšalo prihodke Teherana od prodaje nafte.

Washington je že uvedel sankcije proti nekaterim manjšim kitajskim rafinerijam in podjetjem, odkar so ZDA konec februarja začele vojno proti Iranu. Za zdaj pa se je izognil ukrepom proti velikim kitajskim bankam, ki financirajo to trgovino.

Tveganje je v tem, da bi sankcioniranje kitajskih podjetij ali finančnih institucij še dodatno zaostrilo odnose med Washingtonom in Pekingom pred načrtovanim srečanjem Trumpa in kitajskega predsednika Xi Jinpinga. Obstaja tudi gospodarska dilema, saj bi zmanjšanje iranskega izvoza umaknilo poceni nafto s svetovnega trga in lahko dodatno zvišalo že tako visoke cene nafte.

Maja je Kitajska domačim podjetjem naročila, naj ne spoštujejo ameriških sankcij proti petim rafinerijam, največje kitajske banke pa so se znašle med zahtevami Pekinga in tveganjem izgube dostopa do ameriškega finančnega sistema.

Menjalnice in posredniki

V državah, kot so Združeni arabski emirati, delujejo številne menjalnice in posredniške hiše, ki Iranu pomagajo pri vračanju prihodkov v državo. Ko Iran proda nafto, mora prejeta plačila – pogosto v kitajskih juanih – pretvoriti v valute, ki jih lahko dejansko uporablja.

Ameriško finančno ministrstvo je že pokazalo, da to vidi kot šibko točko. V okviru Bessentove kampanje "Economic Fury" (Ekonomski bes) je uvedlo sankcije proti nekaterim iranskim menjalnicam, ki naj bi pomagale pri pranju milijard dolarjev v tujih valutah.

Takšni ukrepi bi Iranu otežili dostop do dela njegovih sredstev, vendar je država skozi leta razvila številne alternativne poti za prenos denarja zunaj formalnega finančnega sistema. Zaprtje posameznih menjalnic bi zato verjetno zgolj preusmerilo transakcije k novim posrednikom, drugim valutam ali digitalnim sredstvom, ne pa jih povsem ustavilo.

Iranski trgovinski partnerji

ZDA bi lahko zagrozile s sekundarnimi sankcijami vsem subjektom, ki poslujejo z Iranom, tudi če gre za omejeno sodelovanje. Podoben pristop je Trump uporabil proti Severni Koreji leta 2017.

Takšna politika bi prisilila tuja podjetja in banke, da izbirajo med poslovanjem z Iranom in dostopom do ameriškega finančnega sistema. Washington bi tako svoj vpliv razširil daleč prek subjektov, ki so neposredno vključeni v trgovino z iransko nafto.

 

To bi povečalo pritisk na Rusijo in Kitajsko, pa tudi na podjetja in finančne institucije v državah ob iranskih mejah, med drugim v Turčiji, ki je sicer ameriška zaveznica, a ohranja pomembne trgovinske vezi s Teheranom.

Trump je že nakazal podobno možnost, ko je zagrozil z 25-odstotnimi carinami za države, ki poslujejo z Iranom. Za zdaj grožnje še ni uresničil.

Premoženje v tujini

ZDA bi lahko šle korak dlje od zamrznitve iranskega državnega premoženja in poskušale zaseči sredstva, ki so že pod ameriško jurisdikcijo. Podoben korak je administracija Georgea W. Busha naredila po invaziji na Irak leta 2003.

Vendar je obseg iranskega državnega premoženja, ki je dejansko dosegljivo ameriškim oblastem, omejen. Poleg tega bi bil zaseg pravno in diplomatsko precej zahtevnejši od zgolj zamrznitve sredstev. Velik del iranskega premoženja v tujini se namreč nahaja v tretjih državah, zato bi Washington za zaseg potreboval sodelovanje tamkajšnjih oblasti.

"Senčna" flota

Čeprav je ameriška pomorska blokada zmanjšala promet v iranskih pristaniščih, bi ZDA lahko razmislile o še obsežnejši akciji. Ta bi bila usmerjena ne le proti posameznim ladjam, temveč tudi proti podjetjem, terminalom in drugi infrastrukturi, ki omogoča takšne pošiljke.

Washington je že uvedel sankcije proti nekaterim plovilom in subjektom, povezanim s tako imenovano senčno floto, ki Iranu pomaga pri izvozu nafte kljub mednarodnim omejitvam.