Številna dela oziroma zadolžitve se opravljajo v nevarnem oziroma tveganem okolju. To so dela, povezana z nevarnimi napravami, ali pa takšna, ki se opravljajo v zahtevnih pogojih dela (višina, globina, vročina, mraz in podobno).
Če v takih pogojih dela pride do nezgode, se pojavi klasično pravno vprašanje, kdo je zanjo odgovoren? Delavec bo običajno menil, da je zanjo v celoti odgovoren delodajalec, ta pa se bo temu (upravičeno) uprl, če se bo izkazalo, da je za nezgodo odgovoren (tudi) delavec.
Kaj glede tega pravi zakonodaja? Temeljno pravilo glede odgovornosti pri delu najdemo v zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), ki določa, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. Za to mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi.
Preberi še
To so davčne spremembe, ki jih bo v sredo potrjevala vlada
Kader iz tujine bi vabili z olajšavami, zaposleni bi tako v enem letu dobil več kot dodatno mesečno plačo.
26.08.2024
Mini vodnik za delodajalce: Kako se pripraviti na inšpekcijo
Če inšpekcija napove nadzor nad podjetjem, se priporoča konstruktivno sodelovanje direktorja.
23.08.2024
Zaposleni na delu 'počiva' in nagaja šefu. Kaj lahko stori
Stanje na trgu dela spravlja vodstveni kader v vse večjo stisko, a o tem nihče ne govori.
22.08.2024
Koliko delodajalca stane odhod zaposlenega, ki želi povišico, a je ne dobi
'Mlajše generacije še posebno iščejo smisel v delu, ki ga opravljajo. Če ga ne najdejo, so pripravljene oditi ne glede na višino plače.'
19.08.2024
Neuporabni sestanki: Koliko stanejo, zakaj obstajajo in kako se jim izogniti
Za nepotrebne sestanke podjetja porabljajo visoke zneske.
12.08.2024
Kaj pa, če govorimo o nevarni stvari oziroma o nevarni dejavnosti?
Tudi če govorimo o delu v zahtevnih okoliščinah, je ureditev podobna. Zakon (obligacijski zakonik ‒ OZ-A), v zvezi s tem uvaja načelo objektivne odškodninske odgovornosti in določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.
Za škodo od nevarne stvari sicer odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Če je torej imetnik nevarne stvari delodajalec oziroma če se z nevarno dejavnostjo ukvarja delodajalec, je on tisti, ki bo 'na prvo žogo' odgovoren za škodo, ki je v zvezi z njo nastala.
Je pa imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil zunaj njegovega vpliva, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (govorimo o primerih višje sile ‒ vis maior).
In še pomembneje imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.
Če je k nastanku škode prispeval kdo tretji, pa ta odgovarja zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari.
Je delavec sploh spoštoval delodajalčeva navodila
Če zgoraj napisana pravila prevedemo v delovna razmerja, ugotovimo, da je ob nevarnih delih delodajalec tisti, ki bo delavcu odgovarjal za škodo, ki mu je v zvezi s temi nastala. On je namreč tisti, ki razpolaga s strokovnim znanjem in s finančnimi viri, ki mu omogočajo, da delavca, ki opravlja taka dela, tudi ustrezno zaščiti.
Vendar pa nas to splošno pravilo ne sme zavesti. V (sodni) praksi je namreč zelo veliko primerov, ko se izkaže, da je bil delavčev soprispevek k nastali škodi precejšen. Delavec denimo ne upošteva navodil delodajalca, pretirava s svojimi sposobnostmi, se dela pogumnega tam, ko za to ni racionalne potrebe, ne uporablja varnostne opreme, ki mu jo je zagotovil delodajalec, in podobno.
V takih primerih se pogosto zgodi, da sodišča presodijo, da je za nastalo škodo v celoti odgovoren delavec, ali pa ugotovijo deljeno odgovornost obeh. Denimo tako, da jima naprtijo 50-odstotni delež odgovornosti za nastalo škodo ali pa 70-odstotni delež delodajalcu in 30-odstotni delež delavcu.
Primer iz prakse vrhovnega sodiščaOmenimo še zanimiv primer iz prakse vrhovnega sodišča, ko delavec ni upošteval navodil delodajalca v zvezi s pravilno uporabo varnostne opreme. Vrhovno sodišče je v tem primeru pritrdilo pritožbi delodajalca, ki je trdil, da je delež delavčevega soprispevka k škodi, ki ga je določilo sodišče druge stopnje, prenizek zato, ker delavec varnostnega pasu ni namestil na navezno vrv. To namreč pomeni, da je zavestno opustil eno od osnovnih dolžnosti delavca iz 35. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), in to je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljanje dela, da zavaruje svoje življenje in zdravje. Glede na visoko raven tveganja, ki ga prinaša delo v obravnavanem primeru, je nespoštovanje varnostnih navodil okoliščina, ki ji je pri oceni delavčevega soprispevka sodišče druge stopnje pripisalo premajhen pomen. Delavcu je namreč delodajalec omogočil uporabo varnostnega pasu. S tem, ko ga je ta le namestil okoli pasu, ne da bi ga pripel na navezno vrv, je povečal verjetnost nastanka škodnega dogodka, saj bi pravilna uporaba varnostnega pasu preprečila padec v globino. Opustitev dolžne skrbnosti delavca je pomembno vplivala na nastanek škodnega dogodka, zato je vrhovno sodišče odločilo, da soprispevek delavca znaša 60 odstotkov. |