E-pismo: Upanje 2.0

V sobotnem jutru sem z vami Aleš Kovačič, novinar Bloomberg Adria. Bilo je novembra 2008. Večer v Illinoisu je bil jasen in zato hladen. Precej neobičajno, saj novembra vlažni vetrovi z Velikih jezer nad Chicago pogosto priženejo oblake.

Na govorniško prižnico se je skupaj z drobencljajočima hčerama in ženo povzpel temnopolti moški. Ko je pomahal množici, je deloval osredotočeno in sproščeno hkrati. Zdelo se je, kakor da prvi temnopolti predsednik ZDA namesto na oder stopa med ljudi. "Kar se je začelo pred 21 meseci v globoki zimi, se ne sme končati v tej jesenski noči," je dejal Barack Obama, medtem ko je okoli njega valovalo morje rdeče, modre in bele. "To je naša priložnost. To je naš trenutek. To je naš čas, ko moramo spraviti ljudi nazaj k delu, obnoviti napredek, vrniti k ameriškemu snu in spet uveljaviti temeljno resnico, da smo iz mnogega postali eno; da dokler dihamo, upamo".  

Njegova pojava in glas sta izražala pristnost, da izrečeno tistega večera niso bile puhlice. Ni šlo za preračunljive obljube o boljšem jutri, ali kar je še podobnih prikritih agend, ki nam jih v času volitev tako zlahka pričarajo politiki. Tisto noč so bile ZDA nerazdružljivo, brezrazredno, brezbarvno eno; povezano v upanju (hope) in utripajoče v ritmu Unije z veliko začetnico.

Te dni se pogosto vračam k Obamovemu zmagovitemu govoru, ki je zame eden najboljših sploh. Ker se z doseženim ne kiti, ampak si z uspehom nalaga odgovornost za doseganje zastavljenih ciljev. Sebi in naciji. Skupaj.

Vračam se mu, ker vzame mero lažnim obljubam in žaljivkam zmerljivca Donalda Trumpa, ko se z udarci pod pasom poteguje za drugi mandat ameriškega predsednika. Tekma za vodenje prvega gospodarstva sveta se še pred odločilnim novembrom zapleta v slogu napetega trilerja. Bo republikanski kandidat zaradi kazenskih ovadb pristal v ječi? Bo ostareli in obnemogli demokratski predsednik Joe Biden končal v domu za starejše občane? In predvsem, kdo bi ga v tem primeru lahko zamenjal? Morda Barackova karizmatična žena Michele?

Po javnomnenjskih raziskavah Ipsosa ima Michelle Obama višjo podporo tako od Bidna kakor tudi Trumpa. Pred nekdanjim predsednikom vodi za kar deset odstotnih točk. Težava je, da nekdanja prva dama ne deli ambicij njenega moža. "Politika je težka stvar, zato jo moraš imeti v duši. Jaz je nimam," je z zavrnitvijo poparila upe o vstopu v predsedniško tekmo.

Očitno je, da se ZDA obeta vroča politična jesen, nič kaj podobna tisti leta 2008 in po drugi strani presenetljivo blizu aktualnim dogodkom v Franciji. Obamov zmagoslavni govor je tudi lakmusov papir, ki razkriva dobro zabrisane sledi fašistoidne politike Nacionalnega zbora Marine Le Pen, na krilih katere so bo morda prvič po drugi svetovni vojni na vrh francoske vlade zavihtela skrajna desnica.

Vlagatelji na finančnih trgih so na trnih, v kolikšni meri se bo morebitna populistična vlada lotila razgradnje reform predsednika Emmanuela Macrona. Ta lahko z rejtingi političnega mrtveca samo nemočno opazuje cunami desnega in levega populizma, ki se mu bliža s svetlobno hitrostjo, s seboj pa prinaša blokado državnega aparata in gospodarstva.

Kaj bi EU in ZDA prinesel diktat populistov, je velika neznanka, ki visi nad globalno ekonomijo. Suspenz ne bo trajal dolgo, saj so volitve v Franciji na sporedu jutri, v ZDA pa čez nekaj mesecev. Sicer pa ne glede na razplet dvomim, da se bo letošnji november približal tistemu jesensko hladnemu, a retorično poletnemu večeru v Chicagu. Ko je "najmanj verjeten predsedniški kandidat" namesto razdora, delitev, sovraštva, cinizma, nestrpnosti in pomanjkanja vizije ponudil upanje in dejal, "da, zmoremo" biti boljši.