.webp){kind=icon}
Ko se pogovarjamo o plačah, imamo najpogosteje v mislih osnovno bruto plačo ali bruto bruto plačo. Bruto bruto plača je končni strošek delodajalca. Ta vključuje osnovno bruto plačo, h kateri se prištejejo vsi dodatki ter socialni prispevki delodajalca. Osnovna bruto plača je osnovna plača, dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi brez upoštevanja dodatkov, bodisi neto plača, ki je oprijemljivejši podatek, saj gre za plačo, ki jo delavec dejansko prejme na svoj transakcijski račun brez upoštevanja stroškov v zvezi z delom (prehrana, prevoz, dodatki in podobno).
Iz tega sledi, da tudi podatki o neto plači še ne povedo popolnoma natančno, koliko denarja kdo prejme v določenem mesecu. Neto plača je namreč le en (četudi najpomembnejši) del plačila za delo. Poleg nje pa imajo zaposleni v skladu z zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1) še pravico do različnih dodatkov na plačo.
Kako je sestavljena plača?
Plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi je sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, ali morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo.
Plača pa je sestavljena iz (1) osnovne plače, (2) dela plače za delovno uspešnost in (3) dodatkov za delo. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, a le, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.
Osnovna plača, delovna uspešnost, dodatki
Osnovna plača se določi, upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, medtem ko se delovna uspešnost delavca določi, upoštevaje gospodarnost, kakovost in obseg opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi.
Dodatki za delo pa se določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za
‒ nočno delo
‒ nadurno delo
‒ delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu
Višina teh dodatkov se določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti.
Dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, se lahko določijo le s kolektivno pogodbo.
Dodatek za delo v nedeljo in dodatek za delo na dela proste dneve po zakonu med seboj izključujeta, dodatki pa se obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada.
Dodatek za delovno dobo
Delavcu prav tako pripada dodatek za delovno dobo, čigar višina se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, ta pogodba pa lahko pri izračunu upošteva tudi obseg pokojninske dobe, pridobljene z opravljanjem začasnega in občasnega dela dijakov in študentov.
Povračilo stroškov v zvezi z delom
Delodajalec mora delavcu zagotoviti tudi povračilo stroškov v zvezi z delom, in sicer
‒ stroškov za prehrano med delom
‒ stroškov za prevoz na delo in z dela
‒ stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju
Posebej poudarjam, da je delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške v zvezi z delom mesečno, in sicer najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, kar vključuje tudi stroške, ki jih ima delavec na službenem potovanju.
Regres
Delodajalec je dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust, in sicer najmanj v višini minimalne plače. Izplačan mora biti najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Ob nelikvidnosti delodajalca se lahko ta rok še nekoliko podaljša, vendar pa ne dlje kot do 1. novembra tekočega koledarskega leta.
Izrecno poudarjam, da če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa.
Če pa ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ima pravico do regresa, sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.
Dodatek za stalno pripravljenost
Javni uslužbenci imajo, kar se dodatkov tiče, še poseben 'privilegij', saj lahko prejemajo tudi tako imenovani dodatek za stalno pripravljenost. Skladno z aneksom h kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS) namreč javnemu uslužbencu pripada dodatek za pripravljenost na domu v višini 20 odstotkov urne postavke osnovne plače.
Dodatek za stalno pripravljenost je bil v preteklosti predmet številnih strokovnih razprav glede njegove (ne)upravičenosti, nekateri, ki so ga (neupravičeno) izplačevali, pa so se zaradi te poteze znašli celo v kazenskem postopku.
V zvezi s tem naj zato omenim zanimivo sodbo, ki jo je izdalo višje sodišče v Ljubljani. Izreklo se je namreč, da stalna pripravljenost pomeni dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo zunaj njegovega delovnega časa. Odreditev izplačila dodatka za stalno pripravljenost sama po sebi ni protipravna, je pa protipravno, da se taka odreditev ne prekliče, ko ni več pogojev za izplačilo tega dodatka.
Poleg tega je sodišče izreklo še, da namen dodatka za stalno pripravljenost ni v tem, da so zaposleni, ki so sicer že prejeli plačilo za nadure, dodatno plačani še za stalno pripravljenost. Prekrivanje teh dodatkov je torej protipravno.
