E-pismo: Za tango sta potrebna dva

Medtem ko si boste vzeli čas za jutranje sobotne rituale, bom iztekajoči teden za vas v precep vzel novinar spletnega uredništva Bloomberg Adria Aleš Kovačič. V novinarstvu je eno izmed zlatih pravil, da slabih novic ni, marsikateri kolega pa bi ob tem šel še korak dlje in dodal, da bolj ko so te zavite v dramatično črnino, bolje je.

Če se ravnano po tem kriteriju, potem je bil minuli teden prava poslastica. Sprva so vzhodni vetrovi iznad Azije resda prinesli vedrino, saj sta si ameriški zunanji minister Antony Blinken in kitajski predsednik Xi Jinping po dolgotrajnih in žolčnih ugibanjih v ponedeljek le segla v roke, potem pa celo usedla za pogajalsko mizo, obloženo z lotosovimi cvetovi. In prav slednje je v času zaostrenih odnosov med velesilama nemara bistveno bolj pomembno od tega, o čemer sta se visoka državnika pogovarjala in v končni fazi tudi dogovorila. Kajti ameriški gost se je k svojemu šefu v Washington vrnil bolj praznih rok, čeprav mu je Joe Biden ob povratku v za Američane značilno bravurozni maniri dejal, da je v Pekingu opravil "hudičevo dobro delo".  A razen tega, da bosta velesili ohranili odprte kanale komuniciranja, se nista dogovorila prav nič. Vseeno pa gre povedano v času, ko so odnosi med Kitajsko in Združenimi državami na najnižji točki, odkar je na daljni vzhod pred dobrega pol stoletja odpotoval takratni ameriški predsednik Richard Nixon in navezal stike z Ljudsko republiko, tolmačiti kot minimalen garant, da Azija (še) ne bo žarišče oboroženega armagedona.

Vse lepo in prav, bi lahko dejali, če ne bi azijsko simboliko lotosovih cvetov miru kaj hitro poteptal kar sam Biden, ki je sredi tedna v enem izmed zanj značilnih lapsusov dejal, da je Xi diktator, ki ne ve, kaj počno njegovi generali. Odziv obtolčenega ega dediča "edinega še živečega večtisočletnega cesarstva" je bil pričakovano vznejevoljen, a bolj kot to, kaj počne generalštab ljudske armade, je v nadaljevanju tedna vlagatelje skrbelo, česa vsega tamkajšnji oblastniki na področju gospodarske in monetarne politike ne počno. Čeprav ti posegajo po vse bolj drastičnih ukrepih, pa niti sklicevanje na tisočletno kontinuiteto osrednjega cesarstva niti zadnje znižanje posojilnih obrestnih mer nista imela želenega učinka na drugo največje gospodarstvo, ki mu nikakor ne uspe zajahati popandemskega bika. Naloga, ki tudi zaradi namer ZDA, vse bolj pa tudi Evropske unije (EU), po zmanjšanju tveganj (angl. derisking) v poslovanju s kitajskimi partnerji in izoblikovanju dobavnih verig, ki se kar v največji meri izogibajo azijski velikanki, postaja vse bolj zapletena, posledice pa daljnosežne, razpršene in neprevedljive.

Ob razgrnitvi strategije za krepitev ekonomske varnosti EU, ki jo je sredi tedna predstavila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, se v medsebojno soodvisni globalni trgovini logično postavlja vprašanje, koga ta ščiti, pred čim in koga na drugi strani zares omejuje? Še bolj pereče vprašanje pa je, ali je kitajski vpliv nemara res tako kvaren, da ta opravičuje okrepljen protikitajski sentiment v prihodnjih odnosih Zahoda do Ljudske republike?

Ko smo o kitajski vlogi kreditorja državam v razvoju govorili s priznanim ekonomistom Mojmirjem Mrakom, bi lahko njegovo stališče do zgoraj zastavljenega vprašanja povzeli v odločni da in z njim bi se, sodeč po aktualnem dogajanju v Pirelliju, strinjala tudi italijanska premierka Giorgia Meloni. A ko smo za mnenje vprašali strokovnjaka za geopolitiko s poudarkom na preučevanju kitajske ekonomije in pobude pasu in ceste (BRI) z Univerzitetnega kolidža v Londonu, Igorja Rogeljo, je ta podal bistveno bolj niansiran pogled. Predavatelj pravi, da so kitajska posojila v okviru BRI za države zanimiva, ker so ta ugodna in niso pogojena z reformami, kot to velja za tista, ki jih izdaja Mednarodni denarni sklad (MDS). Pa še nekaj je; kakor pravi Mrak, MDS državam vedno priskoči na pomoč na njihovo prošnjo ter ne odreja, kaj se bo "rezalo" in podobno počno tudi Kitajci, za katere Rogelja navaja, da državam ne odrejajo, kateri projekti se bodo financirali z njihovim denarjem, saj o tem velikokrat odločajo lokalne "nečimrne in koruptivne politične elite".  

Za tango sta potrebna dva, bi lahko povzeli njuno oceno. Recipročnosti globalne trgovine in ekonomije bi se bržčas morali zavedati tudi najbolj zadrti atlanticisti v Bruslju na čelu z von der Leynovo. Saj ima gospodarska palica, s katero ti skušajo udariti po Pekingu dva konca. Pri čemer je edina (jalova) tolažba ta, da je tisti, ki bo v primeru uresničitve bruseljske varnostno-ekonomske strategije udaril po EU, nekoliko manjši. Pomembnosti evropske trgovine z azijsko velikanko bo namreč po oceni ekonomista Anastasa Vangelija z ljubljanske ekonomske fakultete letos dosegla osupljivih tisoč milijard evrov, pri čemer "neprestano in skokovito" narašča trgovinski primanjkljaj na strani EU, ki je leta 2022 znašal približno 370 milijard.

"Neravnovesje v trgovini je tisto, kar že dolgo teži Evropejce, ko Kitajska pridobiva na področju naprednih tehnologij, kot so električna vozila, pa se frustracije in strahovi krepijo," je ozadje evropske politike do Kitajske črnogledo in v duhu minevajočega tedna še povzel Vangeli.   

 

 

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar