Krvavi Bahmut stimulira evropsko oborožitveno industrijo

MPL-50. Oznaka orožja, ki ima v ruski vojski legendaren status. V uporabi je bilo že v času Sovjetske zveze, saj se je njegova zasnova skozi čas komajda spreminjala. V bolj ali manj nespremenjeni obliki tako predstavlja železni repertoar ruskih rezervistov še iz davnih časov ruskega carja Aleksandra III.

Po najnovejših poročilih britanskega ministrstva za obrambo naj bi bili spopadi v obleganem mestu Bahmut tako srditi, da obema stranema primanjkuje tako opreme in orožja kot tudi vojakov. Boji za strateško relativno nepomembno mesto z ogromnim simboličnim pomenom na vzhodu Ukrajine so v zadnjih dneh prizorišče najbolj krvavih spopadov dobro leto trajajočega konflikta.

Tehnološka krivulja spopadov v ukrajinski vojni je neverjetno regresivna, saj je doslej zanihala od uporabe dronov, najnovejših tankov in letal pa vse do muzejskih primerkov pušk in hladnega orožja. Prav pridejo tudi lopate – kakršna je MPL-50.  

Bahmutska klavnica

Poročila vojakov z obeh strani frontne črte v mestu, ki naj bi ga po zadnjih podatkih skorajda v celoti zavzele ruske enote, so za navadne smrtnike nepojmljivo nasilna. Presunljiva surovost je posledica regresivne evolucije spopadov. Povečini pozicijski konflikt, v katerem sta se strani obstreljevali z obsežnimi topniškimi salvami, je na s krvjo prežetih ulicah Bahmuta zdrsnil v najbolj skrajno obliko nasilja – urbano bojevanje mož na moža. Borci na obeh straneh za pokončanje nasprotnika namreč uporabljajo vse, kar jim pride pod roke; tudi opeke, nože in lopate.

Besede, ki jih je v pogovoru za Bloomberg Adria pred časom izrekel obramboslovec in dekan Fakultete za družbene vede v Ljubljani Iztok Prezelj, in sicer da ukrajinska vojna ni postregla z nobenimi strateškimi ali taktičnimi inovacijami, se v bahmutski klavnici potrjujejo s srhljivo morbidnim predznakom.

Stopnjevanje nasilja vzdolž 850-kilometrske frontne črte je deloma tudi posledica pomanjkanja orožja in opreme, ki je že nekaj časa eden odločilnih vidikov sodobne posredne vojne med Vzhodom in Zahodom. Vojska ruskega predsednika Vladimirja Putina na položaje ukrajinskih branilcev namreč dnevno izstreli 50 tisoč granat, ti pa v obratni smeri le šest tisoč. Pomanjkanje streliva naj bi bilo sicer akutno na obeh straneh, in to čeprav se je vsaj rusko gospodarstvo skorajda v celoti preusmerilo v proizvodnjo orožja ter pehotnega in zlasti topniškega streliva.

Ukrajinska vojna je vojna izčrpavanja in kot takšna vojna neusmiljeno hladne matematike; stopnjevanje njene krvoločnosti je zreducirano na sposobnost ene in druge strani, da karseda hitro nadomeščata padle borce in uničeno orožje. Po poročanju Bloomberga obe strani na mesec porabita milijon granat različnih kalibrov, pri čemer je lahko ruska industrija pred konfliktom izdelala 1,7 milijona granat letno.

Te so skupaj z ostalimi ubojnimi sredstvi po podatkih Urada visokega komisarja za človekove pravice pri Združenih narodih (OHCHR) pred stopnjevanjem bojev za Bahmut dnevno zahtevala več kot sedem tisoč življenj na obeh straneh. Bahmutska klavnica je dnevno število dvignila za dodatnih tisoč mrtvih.  

Totalizacija vojne kot priložnost za zaslužek

Na zavržno logiko matematičnega izračuna rešitve konflikta sta pristali obe strani. S tem je negacija človečnosti, kolikor je vojna sploh premore, postala popolna. Upoštevajoč dejstvo, da gre za odločujoči konflikt 21. stoletja, saj ponastavlja obstoječa geopolitična razmerja, je ukrajinska vojna z obleganjem Bahmuta postala ne samo globalna, ampak – in to je najbolj zaskrbljujoče – totalna. In to ne samo za vojskujoči se strani, ampak za vse posredno vpletene. Kot je v našem pogovoru svareče nakazal strokovnjak za varnostna vprašanja in evropski poslanec Klemen Grošelj: "Vprašanje je, ali smo na Zahodu pripravljeni ter ali se zavedamo obsega pomoči in podpore, ki ju bo ta vojna zahtevala od nas."

A medtem ko ruske tovarne izdelujejo strelivo dobesedno dan in noč, zahodni zavezniki v tem oziru zaenkrat močno zaostajajo. "ZDA na leto proizvedejo približno 500 tisoč granat kalibra 155 milimetrov, glavni proizvajalec v Evropi okoli 250 tisoč," je o ključnem kvantitativnem vidiku vojne povedal Grošelj.

"V Evropski uniji (EU) želimo usposobiti 30 tisoč ukrajinskih vojakov," je v izjavi za medije konec februarja evropske načrte v zvezi s pomočjo Ukrajini povzela predsednica Evropske komisije (EK) Ursula von der Leyen in napovedala: "Za dobavo nujnih vojaških zalog za Ukrajino, kot je na primer strelivo kalibra 155 milimetrov, bomo uporabili skupna javna naročila."

Predstojnica katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Jelena Juvan v zvezi z evropskim mehanizmom skupnih nabav orožja ugotavlja, "da bi skupne nabave (lahko) vodila Evropska obrambna agencija (angl. European Defence Agency – EDA), ki je bila ustanovljena tudi z namenom krepitve in razvoja evropskih vojaških zmogljivosti. Ni pa nujno, ker je tu govora o nabavah za vojne razmere." Juvan dodaja, da je bila EDA predvidena za mirnodobne raziskave in razvoj, "vendar ima razvite mehanizme skupnega nastopanja", zaradi česar bi prišla v poštev tudi v takšnih primerih. EDA, ki ima 26 članic, med katere spada tudi Slovenija, je za izvedbo skupnih nakupov orožja zanimiva tudi zaradi tega, ker razpolaga s precejšnjimi sredstvi. V letu 2021 so njene članice za investicije v evropsko oborožitev porabile doslej rekordnih 214 milijard evrov.

Druga možnost je evropski izvenproračunski sklad Evropski mirovni instrument (angl. European Peace Facility – EPF), ki ga je EU ustanovila novembra 2021. "Njegov namen je povečati sposobnost EU za preprečevanje konfliktov, izgradnjo miru in krepitev mednarodne varnosti, tako da omogoči financiranje operativnih ukrepov v okviru skupne zunanje in varnostne politike, ki imajo vojaške ali obrambne posledice," je v zvezi z načini izvedbe nabave orožja za Ukrajino še povedala Juvan.

O tem, kako bo dejansko videti evropski prehod na vojno gospodarstvo, so včeraj na neformalnem srečanju v Stockholmu razpravljali obrambni ministri članic EU, ki se ga je udeležil tudi pristojni slovenski minister Marjan Šarec.

Ministri so se v okviru pomoči Ukrajini dogovorili za tri stebre. Pri prvem bi iz EPF namenili milijardo evrov za takojšnjo dobavo streliva iz že obstoječih zalog evropskih vojsk. Drugi steber predvideva skupno naročanje topniških izstrelkov, čemur bi prav tako namenili milijardo evrov. Tretji steber pa bi bil namenjen povečanju proizvodnih zmogljivosti evropske obrambne industrije.

Skupna nabava orožja – igra ničelne vsote

Že pred samim dogodkom so v javnost pricurljale ostale, prav tako ključne, podrobnosti dnevnega reda srečanja. Te kažejo na to, da bodo imeli pri razdeljevanju sredstev največjo oziroma izključno korist evropski orožarji. "V Bruslju pripravljajo obsežno naročilo streliva, in sicer od orožja malega kalibra do artilerijskih nabojev kalibra 155 milimetrov, do izpolnjevanja katerega bodo upravičeni le proizvajalci iz EU in Norveške," so v zvezi z neformalnim gradivom zasedanja v Stockholmu,  t. i. non-paperjem, zapisali novinarji britanskega časnika Guardian.

Kot navaja Guardian, gre pri skupnih naročilih orožja EU za "igro ničelne vsote, s katero se bo evropska obrambna industrija okrepila na račun konkurence iz tujine". Predlog načrta, sodeč po redkih podrobnostih, ki so prišle v javnost, med drugim predvideva "takojšnje oblikovanje in pošiljanje novih skupnih naročil" za potrebe EU v opremljanju Ukrajine kot del "obsežnega in močnega signala orožarski industriji EU".

Prvi mož evropskega izdelovalca orožja Rheinmetall Armin Papperger je v intervjuju za nemški časnik Handelsblatt pred dobrim mesecem povedal, da je orožarski koncern v razširitev proizvodnih kapacitet za izdelavo streliva v minulem letu vložil 700 milijonov evrov, zaposlil dodatnih dva tisoč delavcev in prevzel španskega proizvajalca streliva Expal. Nemški koncern je povečanje proizvodnih kapacitet resda načrtoval na podlagi rekordnega, sto milijard evrov vrednega vložka zvezne vlade v Berlinu za posodobitev nemškega Bundeswehra, a zapolnjevanje vrzeli v porabi streliva za ukrajinsko fronto bo nedvomno še dobičkonosnejše. Ne nazadnje za slednjim poleg Nemčije stoji še 25 držav članic EDA, ki razpolagajo več kot 200 milijardami evrov.  

Vodstvo zveze Nato medtem že nekaj časa opozarja, da so evropska skladišča najrazličnejšega streliva – od topniškega do manjših kalibrov – praktično prazna. Njen generalni sekretar Jens Stoltenberg je pred nekaj tedni posvaril, da so proizvodne zmogljivosti zaveznic trenutno tako (pre)obremenjene, da ima dobava topniškega streliva kalibrov 105 in 155 milimetrov kar dveletno čakalno vrsto.

Papperger je namreč že ob dobavi tankov Leopard 2 Ukrajini, ki jih njegov koncern izdeluje skupaj z nemško družbo Krauss-Maffei Wegmann, nemški vladi kanclerja Olafa Scholza jasno signaliziral, da njegov koncern s svojimi obsežnimi proizvodnimi kapacitetami čaka na naročila. "Celotna nemška industrija je pripravljena. Vire imamo zagotovljene, delovno silo in znanje prav tako," je svoje želje po sklepanju poslov v Berlin telegrafiral Papperger. Danes so mu obrambni ministri EU z belim dimom iz Stockholma poslali jasen znak, da so njegove naložbe varne in poslovni obeti dobri.

Da vojna na orožarsko industrijo deluje stimulativno, ni presenetljivo; kar pa pri skupnih nabavah orožja zbode v oči, je dejstvo, da države članice EU slednji zagotavljajo stabilen okvir naročil, v okviru katerega lahko s precejšnjo gotovostjo – in za razliko od ostalih industrijskih panog v času krize – načrtujejo svojo proizvodnjo. Druga stvar, ki nikakor ni zanemarljiva, je tudi izrazit protekcionizem pri izbiri dobaviteljev naročene opreme, saj naj bi, kot je zapisano v t. i. non-paperju ministrske konference, ekskluzivno prednost imeli evropski orožarji.  

Nato ne ve, koliko zahodnega orožja in kakšnega ima Ukrajina

Medtem ko se evropskim orožarjem obetajo zlati časi, se na drugi strani s povečanjem orožja in opreme zahodnega porekla na ukrajinski fronti ponovno zastavlja vprašanje o tem, ali več orožja zahodnih zaveznikov nemara ne stopnjuje verjetnosti za razširitev konflikta onkraj ukrajinskih meja.

Iztok Prezelj, ki je v našem pogovoru v zvezi s tem sicer izrazil dvom, je vseeno priznal, da je marsikaj odvisno od tega, kako na to gledajo Rusi. "Če oni (Rusi) to tako vidijo, potem razširitev ni nemogoča. Vojna je stvar človeških percepcij," je povedal obramboslovec. Pri tem je zaskrbljujoče dejstvo, da točnih podatkov o tem, koliko orožja in kakšnega so zaveznice doslej poslale na ukrajinsko fronto, zveza Nato nima.

Na našo prošnjo za posredovanje teh podatkov (vključno za Slovenijo), so nam s sedeža severnoatlantskega zavezništva na kratko odgovorili, da v zvezi s tem ne vodijo nobenih evidenc. Glede tega, kako lahko potem zagotovijo, da denimo ne bi prišlo do nenačrtnega ali načrtnega vdora doniranih zahodnih tankov na rusko ozemlje, kar bi lahko vodilo v eskalacijo konflikta, pa so se na zavezništvu zavili v molk.

Mož, ki je v začetku februarja ob osemdesetletnici bojev za Stalingrad na orjaškem memorialu Mamajev Kurgan položil venec pred grobnico 35 tisoč padlih sovjetskih vojakov, je lakonično izjavil: "Neverjetno je, da nas vnovič ogrožajo nemški tanki." Ni šlo za provokacijo, še manj za manipulacijo – šlo je za premišljeno izjavo človeka, ki realnost ukrajinskega konflikta interpretira skozi historične oči.

Ta človek je ruski predsednik Vladimir Putin, za katerega je izvrstni poznavalec Rusije Branko Soban v intervjuju za RTV Slovenija dejal: "Putin sebe vidi kot naslednika Petra Velikega, ki je začel zbirati ruska ozemlja; ozemlja, ki jih je Moskva z razpadom Sovjetske zveze izgubila."