Več zahodnega orožja (in denarja) ne prinaša širitve spora onkraj Ukrajine

Rusija je pri vdoru na ukrajinsko ozemlje, ki ga iz zgodovinskih, etničnih in strateških razlogov vseskozi šteje za svoje "interesno območje", računala na učinkovitost, mobilnost, usklajenost in množičnost lastnih oboroženih sil, v katere je Moskva v zadnjih letih vložila znatna sredstva.

Po podatkih Svetovne banke je Ruska federacija od leta 2016 za potrebe oboroženih sil namenila od štiri do pet odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), kar je več od Združenih držav Amerike (ZDA). V letošnjem letu se bodo ti izdatki povečali še za dodatnih 40 odstotkov in bodo po vsej verjetnosti presegli mejo petih odstotkov, kar je tudi največ od razpada Sovjetske zveze.

Na podlagi tako velikih izdatkov je ruski predsednik Vladimir Putin upravičeno pričakoval, da bo na papirju modernejša, bolje opremljena in predvsem bistveno številčnejša ruska vojska z relativno lahkoto odpravila z ukrajinsko obrambo, ki je po poročanju britanskega BBC ob začetku invazije štela okoli 190 tisoč (aktivnih) vojakov.

Ukrajina življenjsko odvisna od zahodne pomoči

Ukrajinske oborožene sile so bile pred začetkom agresije tudi relativno slabo opremljene oziroma je bila njihova oprema zastarela. "Aktivnost ukrajinskega vojaškoindustrijskega kompleksa je omejen na vzdrževanje in popravila tehnike sovjetskega izvora in razvoja zelo omejenega nabora novih sistemov, kot so protiladijske rakete Neptun, različne vrste brezpilotnih letal, samovozne havbice Bogdan, oklepniki 4x4 in 8x8 ter omejene količine streliva," o opremljenosti ukrajinskih branilcev pojasnjuje obramboslovec in evropski poslanec Klemen Grošelj.

Vendar je uvodni nalet ruskih oklepnih kolon kaj hitro naletel na srdit upor iznajdljivih in nedvomno srčnih ukrajinskih branilcev, ki so z omejenimi sredstvi dosegli nepredstavljivo veliko. A ukrajinska obramba bi se, pravi Grošelj, brez pomoči zahodnih zaveznikov zelo verjetno kmalu sesula. "Za zagotavljanje potreb ukrajinske vojske je ne glede na vse besede v danem trenutku pomoč držav Zahoda ključna," v zvezi z odvisnostjo ukrajinskih branilcev od tuje pomoči, zlasti Združenih držav Amerike (ZDA), ugotavlja obramboslovec.

To ne nazadnje odražajo tudi številke tako v kosih opreme kot tudi v višini finančnih sredstev, ki jih je Ukrajina doslej prejela od zahodnih zaveznic. Še v ponedeljek je ameriški predsednik Joe Biden ob nenapovedanemu obisku Kijeva zatrdil, da bo njegova država Ukrajini namenila dodatnih 500 milijonov dolarjev vojaške pomoči. Novi paket pomoči, ki poleg havbic in topniškega streliva vključuje tudi sodobne protitankovske rakete Javelin, je skupno vrednost že dostavljene in obljubljene ameriške vojaške pomoči po podatkih Inštituta za svetovno ekonomijo v Kielu dvignil na zajetnih 73 milijard dolarjev. Na drugem mestu je Evropska unija (EU) s skupaj 54,9 milijarde dolarjev; Slovenija je po podatkih inštituta prispevala za 57 milijonov evrov pomoči.

Ekonomisti omenjenega inštituta so izračunali, da je vrednost ameriške vojaške pomoči Ukrajini, izražena v odstotkih BDP, doslej dosegla 0,4 odstotka. To je v primerjavi z drugimi vojnami, v katere so bile ZDA sicer vpletene neposredno, se pravi kot ena vojskujočih strani, relativno malo. Za operacijo Puščavski vihar so Američani v 90. letih 20. stoletja denimo porabili odstotek svojega BDP.

Ta statistika pa ni zanimiva zgolj s stališča pomoči Ukrajini, ampak tudi s širšega strateškega vidika, saj bodo Rusi za pokrivanje lastnih vojaških potreb v letošnjem letu porabili več kot pet odstotkov BDP. Podatki so neusmiljeni in dileme o tem, kdo bo v tej vojni izčrpavanja na dolgi rok potegnil kratko, ni.  

Ukrajina se sooča z neverjetnim pritiskom ruskih oboroženih sil; te so imele denimo ob začetku invazije v svojem obsežnem arzenalu po podatkih Mednarodnega inštituta za strateške študije IISS 2.927 težkih tankov. Vendar je njena odvisnost od zahodne pomoči po mnenju Grošlja in glede na dediščino oborožitve, ki jo je Ukrajina zdržala po razpadu Sovjetske zveze, vseeno presenetljiva.

"Ukrajina je takoj za Rusijo največja naslednica sovjetskega orožja," zaradi česar so ukrajinske oborožene sile vojno začele z orožjem pretežno ruskega oziroma sovjetskega porekla. "Znana je harkovska tovarna tankov, rojstni kraj znanega sovjetskega tanka T-34. Potem ladjedelnica v Nikolajevu, Južmaš, katerega rakete so spravile v vesolje Sputnik in Gagarina, tovarna helikopterskih motorjev MotorSich. Tu je še vrsta tehnično-remontnih zavodov in še bi lahko našteval," o znamenitih tovarnah (ruske) vojaške oborožitve na ukrajinskem ozemlju razlaga Grošelj.

Po letu dni in po zaslugi zahodne pomoči pa ukrajinske sile z vidika opreme dobivajo obrise vojska zahodnih zaveznic.

Prehod na zahodne sisteme oborožitve še zdaleč enostaven, razlaga obramboslovec. Ukrajina, kot rečeno, ima relativno obsežne proizvodne kapacitete orožja, vendar gre pretežno za orožje ruske zasnove in porekla. "Prehod ukrajinske vojske na zahodne kalibre streliva 105 in 155 milimetrov je težava," ugotavlja, saj je ta do začetka vojne uporabljala "sovjetske kalibre 100, 122 in 152 milimetrov." To pomeni, da bi moral sedaj ukrajinski vojaškoindustrijski kompleks proizvajati paleto streliv od 100, 105, 122, 152 in 155 milimetrov, kar pa je "izziv že v miru, kaj šele v vojni".

"Hrvaška je denimo za vzpostavitev podobne palete v bistveno ugodnejših okoliščinah potrebovala dve do tri leta," o težavnem prehodu z ruskega na zahodno oborožitev pojasnjuje strokovnjak.

Pomembna vloga paravojske Wagner

V t. i. posebno vojaško operacijo, kakor je v Rusiji dovoljeno poimenovati agresijo na nekdanjo sovjetsko republiko, je bilo sprva vključenih skoraj 200 tisoč ruskih vojakov. Med njimi so bili tudi pripadniki paravojaške skupine Wagner, ki so skupaj s čečenskimi borci nameravali zajeti ali usmrtiti kijevsko politično nomenklaturo na čelu s predsednikom Volodomirjem Zelenskim. Njihovi načrti so se izjalovili, vseeno pa so njihovi ukazi z začetka vojne nakazovali na vse bolj ključno vlogo, ki jo je v tem spopadu sčasoma prevzela najemniška skupina.  

O tem, da uporaba plačancev s strani vojskujočih strani ni novost, je pred časom za Bloomberg Adria spregovoril že nekdanji direktor slovenske varnostno-obveščevalne agencije Sova Andrej Rupnik. Kar pa je presenetljivo, je njena naraščajoča vloga znotraj uradnih struktur ruskih oboroženih sil. Ustanovitelj in voditelj skupine Wagner Jevgenij Prigožin je namreč v samem vrhu kremeljskih hodnikov moči.

O naraščajočem vplivu Wagnerja priča marsikaj; od sankcij ZDA, ki so usmerjenje prav v onemogočanje delovanja organizacije, do javno izraženih kritik vodje skupine, ki so povečini usmerjene v nedavno imenovanega poveljnika generalštaba ruskih oboroženih sil Valerija Gerasimova. Slednjemu vodja Wagnerja očita omejevanje dostopa do opreme in orožja za potrebe njegovih borcev, hkrati pa Prigožin ob očitni podpori Kremlja javno komentira in napoveduje nadaljnji potek ruske ofenzive.

Čeprav presenetljiva, je vloga paravojaške organizacije po eni strani pričakovana, saj gre za podaljšano roko Putinovega režima, ki ima na sedežu ruske vojske na znameniti moskovski ulici Znamenka "svojega človeka". "Vzdrževanje tako velike organizacije, kot je skupina Wagner, brez državne podpore, ni mogoče," o povezanosti med paravojaško skupino in ruskim političnim vrhom ugotavlja Rupnik.

Po podatkih britanskega ministrstva za obrambo naj bi bilo na ukrajinskem bojišču angažiranih do 50 tisoč pripadnikov te paravojaške skupine, ki naj bi jih po ugotovitvah ukrajinske vojske uporabljali za najbolj nevarne in umazane naloge – od samomorilskih napadov do usmrtitev civilistov.   

Uporaba paravojaških skupin je skupaj z uporabo brezpilotnih letalnikov eden od bolj zanimivih "poudarkov ukrajinske vojne", analizira obramboslovec in dekan Fakultete za družbene vede v Ljubljani Iztok Prezelj, s katerim smo spregovorili o tehničnih oziroma strateško-taktičnih vidikih spopada.

"V resnici ni strateških indoktrinarnih ali taktičnih inovacij," o ukrajinski vojni meni strokovnjak. "Nič še ne videnega se ni pojavilo, zanimivi pa so poudarki: informacijsko in psihološko vojskovanje, zavajanje, uporaba dronov, uporabe ekonomije kot orožja (sankcije), hrane, vode, energentov."

Med značilnosti te vojne Prezelj uvršča še "targetiranje elektroenergetskega omrežja in vseh pripadajočih objektov (npr. energetske linije), dokaj visok nivo uporabe plačancev in taktiziranje z nadzorom in obkoljevanjem civilnega prebivalstva". O slednjem smo v okviru analize izrabe migracij v hibridni vojni podrobneje pisali tudi na spletnih straneh Bloomberg Adria.

Tanki so pomembni, niso pa ključni

V zadnjem času je veliko polemike sprožilo tudi vprašanje dobave najmodernejših težkih tankov Ukrajini. Po javno objavljenih podatkih je bilo Ukrajini s strani zaveznikov doslej obljubljenih 321 težkih tankov različnih modelov; med njimi je 31 ameriških Abramsov M1, 32 Leopardov 2 (Nemčija, Kanada in Poljska) in 14 Challengerjev 2 iz Združenega kraljestva.

Junija in julija je dobava ameriškega večcevnega raketometnega mobilnega sistema Himars (angl. High Mobility Artillery Rocket System) z dosegom do 80 kilometrov pomembno prevesila razmerje sil na bojišču v korist ukrajinskih branilcev.

Sistem je bil ključni del sestavljanke osvoboditve mesta Herson na jugu države, ki ga ruske sile v obnovljeni ofenzivi v zadnjih dneh vnovič silovito obstreljujejo. Po trditvah ameriških vojaških obveščevalcev je ukrajinskim silam s tem naprednim sistemom oborožitve doslej uspelo uničiti več kot sto "najpomembnejših ruskih ciljev".

Pri tem se logično zastavlja vprašanje, ali bodo imeli tanki, ki si jih je Zelenski izpogajal v mojstrsko izvedeni kampanji izvrševanja diplomatsko-medijskega pritiska na države članice zveze Nato (zlasti Nemčijo), podobno znaten vpliv na potek spopadov kot topništvo.

Prezelj meni, da vsaj v strateškem smislu ne. "Tanki sami po sebi ne bodo povzročili preobrata," razlaga, a poudarja, da bodo Ukrajincem "pomagali pri prodiranju in vzpostavljanju ravnotežja sil na bojišču". Tanki so eni glavnih oborožitvenih sistemov na kopnem, podobno kot bojne ladje na morju in letala v zraku, razlaga. Po njegovem so pomembni z vidika velike koncentracije ognjene moči, mobilnosti in zaščite v okviru enega oborožitvenega sistema.

Prav tako je malo verjetno, da bi zgolj dobava zahodnega orožja povzročila razširitev vojne na druge države, dodaja Prezelj in pojasnjuje, da bi "za to morali sisteme upravljati vojaki zahodnega zavezništva. Samo orožje oziroma poreklo še ne pomeni avtomatične razširitve konflikta." Res pa je, dodaja, da so države EU z dobavami orožja "podporniki ene od strani oziroma smo, iskreno rečeno, kar stran v konfliktu". Glede na to, da je vojna stvar človeških percepcij, pravi, je vse odvisno od tega, kako na to gledajo Rusi.  

O tem, ali nemara pomoč v vojaški tehniki zgolj odlaga težko pričakovani konec spopadov, kar ne nazadnje v ozadju evropske vojne Američanom očita Kitajska, Prezelj odgovarja, da se "vojna podaljšuje, če se ne konča". Sam vidi štiri možne izide: zmaga Ukrajine s pregonom Rusov z zasedenih ozemelj, zmaga Rusije z osvojitvijo Donbasa ali cele države, ravnotežje sil z mirovnim sporazumom ali ravnotežje sil z zamrznitvijo konflikta.

"Nič od tega se še ni zgodilo, zato vojna ni končana," sklene.