Arturo Bris, IMD: 'Če EU sklene zavezništvo s Kitajci, lahko dobimo to vojno'

Trgovinska vojna dobiva nove razsežnosti. Kitajska in ZDA se obmetavata z visokimi recipročnimi carinami, borzni trgi so ves čas v pripravljenosti. Vsaka slaba ali dobra novica prinese dramatične spremembe na borznem parketu. 

"ZDA so sprožile novo gospodarsko hladno vojno," je že ob uvedbi carin minuli teden povedal ekonomist Arturo Bris, direktor centra konkurenčnosti na švicarskem institutu IMD, ki vsako leto objavlja lestvico konkurenčnost držav. 

V nasprotju z agresivnim pristopom Kitajske, ki je udarila nazaj z vso silo, Evropa v vojno vstopa bolj premišljeno in previdno z željo po pogajanju. Katere adute še skriva v rokavu? Koliko gospodarske bolečine še čaka svet in kdo jo bo preživel, kje bodo posledice najhujše? O tem smo govorili z Arturom Brisom. Pogovor je bil posnet pred 90-dnevno zamrznitvijo carin za večino držav in še dodatnimi carinami za izdelke iz Kitajske, ki jih bodo doletele 125-odstotne carine. 

Amerika je sprožila prvi strel v novi gospodarski hladni vojni. Se bo Evropa odzvala ali se bo še vedno pretvarjala, da je vse po starem? To ste pred dnevi zapisali na svojem profilu družbenega omrežja LinkedIn. Ste po sestankih evropskih voditeljev dobili odgovore na ta vprašanja in ali je medsebojno obstreljevanje s povračilnimi ukrepi prava pot?

Mislim, da je. Strategija ZDA je vpeljati carine, pa če jih mi sprejemamo ali ne. Storili bi veliko napako, če bi želeli pomiriti ZDA in bi umaknili carine, podobno kot je to storil Izrael pred nekaj dnevi. Mislim, da moramo storiti ravno nasprotno in vrniti udarec. Edina možnost, da uravnotežimo to, kar počnejo ZDA, je, da tudi mi njim povzročimo bolečino. Vem, da to zveni kot trgovinsko vojskovanje, ampak mi smo dejansko v trgovinski vojni. Največja napaka za Evropo bi bila, da sprejme politiko, ki zelo agresivno poskuša zaščititi ameriški trg.

 

 

Koliko bolečine bi ob tem lahko utrpela evropska podjetja in ali je Evropa dovolj močna, trdna v povračilnih ukrepih?

Naj najprej poudarim, da moje dojemanje Evrope presega Evropsko unijo. Govorim namreč o Evropi kot regiji, ki vključuje Združeno kraljestvo, Norveško, Švico, balkanske države. Ta regija je druga največja gospodarska regija po številu prebivalcev, takoj za Kitajsko. Skupno nas je 500 milijonov in smo tudi druga največja gospodarska regija po velikosti bruto domačega proizvoda.

Dejansko lahko preživimo brez ZDA. Moramo okrepiti naše notranje odnose. Kot drugi največji trg na svetu imamo veliko pogajalske moči. V ZDA izvozimo veliko več kot oni k nam. Zaradi tega smo mi bolj nevarni, saj lahko precej preprosto nadomestimo te izvoze, pa tudi uvoze.

Ampak vidimo Donalda Trumpa, kako se srečuje z voditelji. Giorgia Meloni na primer potuje v Washington naslednji teden. Vidimo tudi, da Trump nagradi tiste, ki se strinjajo z njegovimi pogoji. Bi lahko oslabil EU s temi taktikami, če evropski voditelji na teh posamičnih pogovorih stopijo korak nazaj?

To je zanimivo razmišljanje in zdaj moramo prestopiti na polje psihologije in razumevanja pogajalskih tehnik. Čeprav ne moremo skleniti miru z ZDA, poznavajoč osebnost na drugi strani Atlantika, menim, da mu moramo ponuditi korenček. Glede na to, kako porazni so učinki carinske strategije na ameriškem trgu, Evropa dela prav, ko tja pošilja predsednike vlad in držav ter tako oblikuje neki nov dogovor ali pa samo preoblikuje trgovinsko vojno.

Kako pa vidite vlogo Kitajske v celotni zgodbi, njihove taktike in strategije? Bi lahko močno partnerstvo med Evropo in Kitajsko rešilo gospodarstvo tega dela sveta in s tem zmotilo Trumpove načrte? Je ključna tarča Kitajska, vsi drugi so pa samo kolateralna škoda?

To so zelo zelo pomembni poudarki. Prvič, Kitajska je bila v preteklosti – in je še vedno – tarča vseh njegovih carin. Akademski članki in poročilo, ki so bili objavljeni pred dnevom osvoboditve, zlasti poročilo Stephena Mirana o carinah, so osredotočeni na Kitajsko.

Kitajska ima zelo agresivno držo, saj že ima izkušnjo s carinami. Ne pozabite, da je v letih 2018–2019 predsednik Trump uvedel carine na jeklo in aluminij za Kitajsko. Kitajska je takrat spoznala, da ne more skleniti premirja in se mora upreti, to pa počnejo zelo agresivno. Kako se bo to zaostrovanje končalo, je še vedno odprto vprašanje.

 

 

Torej nekako zagovarjate ta pristop Kitajske in Evrope skupaj – Kitajska s svojo agresivno držo in Evropa z mirnejšim, a trdnim pristopom pri svojih namerah?

Da. Edini način, da razrešimo to krizo, je skozi notranje pritiske v Združenih državah Amerike. Ameriška podjetja, ameriški volivci bodo občutili bolečino trgovinske vojne. Zato moramo tudi sami uvesti carine. Kot že vidimo, so ameriški avtomobilski trgovci začeli zapirati poslovalnice, ker ne morejo uvažati evropskih avtomobilov.

Ko vidijo, da morajo ameriška podjetja množično dvigovati cene ali odpuščati, ker nimajo dostopa do kitajskih surovin, se bo Donald Trump s svojo administracijo prepričal, da je bila ta trgovinska vojna napaka. Tega ne moremo narediti od zunaj, zato mislim, da je ta pritisk dobro premišljen in načrtovan.

Videli smo, da EU usmerja carine v največji ameriški izvoz, na primer v sojo, mandlje, elektroniko, kozmetiko, slike itd. Bi morala uvesti tudi davke na tehnološki in bančni sektor? Kakšno je vaše mnenje o tem?

Mislim, da največja grožnja gospodarstvu ZDA ne prihaja z blagom, ker ga pravzaprav ne uvažamo toliko iz ZDA. Mislim, da bi namesto tega morali uporabiti kapitalske tokove. Dovolite, da vam navedem podatek. Živim v Švici. 

Zadnja informacija. Trenutno iz Evrope na splošno v Združene države prihaja več kapitala kot obrnjeno, in sicer v razmerju tri proti ena. Če ta kapital preusmerimo drugam, bodo ameriške korporacije in z njimi ameriško gospodarstvo zelo trpeli.

Veliko govorite o gospodarski bolečini. Koliko gospodarske bolečine lahko evropska podjetja prenesejo in bi lahko prenesla? Kako gledate na mala in srednja podjetja, ki so zelo pomembna – kako bodo prebrodila, kar prihaja?  

Iz pogovorov, ki sem jih imel z direktorji podjetij, vidim, da je pesimizem glede prihodnosti vsekakor prisoten, a ni dramatičen. Vodstva ne razmišljajo o tem, da bi odpirala tovarne v Združenih državah Amerike. Trumpovo administracijo vidijo kot spodrsljaj v zgodovini, zato se pripravljajo na obdobje po Trumpu.

Še enkrat: glede na to, da ZDA za evropska podjetja ne pomenijo ogromnega trga, bo bolečina veliko manjša kot na drugi strani. Mislim, da smo nagnjeni k temu, da izjav Donalda Trumpa ne vrednotimo po pravi vrednosti. Mislim, da se ne zaveda, da ZDA niso velika trgovinska partnerica za Evropo ali preostali svet, tako da lahko prenesemo bolečino. In evropska podjetja lahko z lahkoto prenesejo bolečino.

Ker vsako leto ocenjujete države po konkurenčnosti, kako bi lahko ta trgovinska vojna vplivala na konkurenčnost držav?

Naš model konkurenčnosti je razširjen in temelji na blaginji. Videli bomo, da se bo splošna raven konkurenčnosti v svetu zmanjšala. Blaginje bo manj zaradi teh zidov, ki jih postavljamo med državami. Vprašanje je, kako dolgo bo to trajalo, vendar pa bo center za konkurenčnost, ki deluje znotraj IMD, žal razvrščal države, tako da bo razvrščanje prikrilo absolutni upad blaginje, ki ga je težko izmeriti. Zagotovo pa bomo trpeli zaradi takšnega upada, ljudje bodo živeli nekoliko slabše.

Kot pravite, glavno vprašanje je, kako dolgo bo to trajalo. Omenili ste, da pomembno vlogo igra tudi psihologija. Ne vem, ali kdo razume, kaj Donald Trump razmišlja, ampak zanima me vaše razmišljanje o tem, kako dolgo je pripravljen in zmožen vztrajati?

Strategija ameriške administracije temelji na dolgoročni perspektivi, da bo stroške carin nosila država, ki jih je uvedla. Toda to je dolgoročna perspektiva. Mislim, da so spregledali dve stvari. Prva je vloga finančnih trgov in borzni zlom, ki smo mu bili priča v zadnjih dneh, ki je za administracijo izjemno boleče opozorilo.

Druga stvar, ki je niso upoštevali, pa je kratkoročnost. Ta dolgoročna perspektiva, ki je lahko tudi pravilna, zahteva vrsto korakov v naslednjih mesecih, ko bomo videli odpuščanja, videli bomo potencialno povišanje inflacije in videli bomo odziv ameriške centralne banke. Ta kratkoročni pritisk lahko ogrozi celotno strategijo, in to je naše upanje.

Se lahko med to krizo okrepijo manjše in obrobne države?

Očitno je svet povsem drugače razdrobljen in nismo v odprtem trgovinskem območju, zdaj smo veliko bolj osredotočeni na večstranske ali dvostranske odnose. Zagotovo bodo nekatere države imele več koristi od tega položaja, zlasti velike države, vključno z Indijo, Južno Afriko, Savdsko Arabijo, državami v Latinski Ameriki, ki bodo imele vlogo nadomeščanja ZDA v tej svetovni trgovini, predvsem pri surovinah. Torej, poražencev bo veliko in zagotovo nekaj zmagovalcev.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar