Marijan Papež, ZPIZ: Zakaj se splača upokojiti še letos?

Dolgoletni direktor Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (ZPIZ) Marijan Papež je eden najboljših poznavalcev pokojninskega sistema v Sloveniji. Pri aktualnih pogajanjih socialnih partnerjev o pokojninski reformi sicer ne sodeluje, se pa z njim občasno posvetujejo, pravi. Zavod pomaga tudi s pripravo izračunov posledic morebitnih sprememb.

Papež vztraja, da mora biti pokojnina odraz plačanih prispevkov, in ne socialni korektiv. "Medgeneracijska pogodba še živi," meni sogovornik, čeprav so mladi po njegovih besedah bolj nestanovitni in manj zanesljivi delavci kot starejša populacija. Direktor pokojninske blagajne zagovarja dvig delovne dobe s sedanjih 40 let, čeprav se to v tej reformi po njegovem mnenju ne bo uresničilo.

Z direktorjem ZPIZ smo se pogovarjali tudi o načrtovanih spremembah prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in težavah delodajalcev zaradi pomanjkanja delavcev.

Prejšnji teden ste razburkali javnost z objavo sporočila, v katerem ljudi seznanjate, da se jim bolj splača oditi v pokoj letos kot ob začetku naslednjega leta.

Takšno sporočilo smo izdali že 12. leto zapored. Od leta 2013, ko se je spremenil sistem obračuna valorizacijskih količnikov, se vsakič ob koncu leta pojavi vprašanje, ali se bolj splača upokojiti konec leta ali v začetku naslednjega leta. V nekaterih letih je bilo možno to informacijo podati šele decembra, ker so bile razlike manjše. Zadnji dve leti pa so razlike večje, tako da je že od konca septembra na podlagi primerjave uskladitve pokojnin tekočega leta z rastjo povprečne neto plače v tekočem letu mogoče napovedati, kdaj je upokojitev ugodnejša.

Informacija je pomembna za tiste, ki so se nameravali upokojiti s prvim januarjem 2025. To bi bila norost, saj jim upokojitev najkasneje zadnjega decembra letos prinaša približno štiri odstotke višjo pokojnino. Zato je korektno, da to povemo. Lani pa smo na podlagi podatkov sporočili, da je upokojitev bolj smiselna v začetku leta 2024, in ne konec 2023.

Seveda je odvisno od izračuna za vsakega posameznika. Odvisno je, koliko mesecev naslednje leto je zaposleni še nameraval delati. Če je nameraval delati še nekaj mesecev, štiri, pet ali več, potem se kljub temu bolj splača upokojiti prihodnje leto. In to ne glede na nižjo obračunano pokojnino, saj prejema 40 odstotkov starostne pokojnine, plača pa je večinoma precej višja kot pokojnina. Poleg tega se vrednoti dodatnega pol leta delovne dobe. Ker je veliko kombinacij in dejavnikov, smo na naši spletni strani objavili pojasnilo.

Lahko navedete primer izjeme, ko se upokojitev bolj splača v naslednjem letu, in ne letos?

Gre za nekatere zavarovanke, ki so izpolnile pogoje za starostno upokojitev, in sicer 40 let pokojninske dobe brez dokupa, pri znižanju starosti za pridobitev 40 odstotkov starostne pokojnine pa so uveljavljale otroke za znižanje starostne meje, ki je potrebna za izpolnitev pogojev za priznanje pravice. Ko dopolnijo starost 60 let, pa tega znižanja ne potrebujejo več. 

Pri takih zavarovancih je torej izračun, kdaj se jim bolj splača upokojiti, odvisen od dopolnjene pokojninske dobe brez dokupa, ki presega že dopolnjenih 40 let pokojninske dobe brez dokupa, in od števila otrok, ki jih bo zavarovanka namesto znižanja starostne meje uveljavljala pri višanju odmernega odstotka.

Ti izračuni predstavljajo za ZPIZ dodatno delo, saj marsikdo pride osebno na zavod ali kliče po telefonu in želi preveriti, kaj se mu bolj splača.

Res je, nekaj dni po objavi novice se je za nekajkrat povečalo število strank, ki so spraševale v živo oziroma po telefonu. Vsekakor je bolje, da ljudje preverijo podatke na zavodu. Končna odločitev je seveda na posamezniku. Na zavodu povemo glavna dejstva, ki vplivajo na višino pokojnine. Če ni drugih okoliščin, pomembnih za odločitev, pa sem v zadnjih dveh tednih sam kar nekaj ljudem, ki so se pohvalili, da se bodo upokojili 1. januarja, odločno svetoval, da se morajo upokojiti konec tega leta.

Seveda, nekdo bo rekel, zakaj smo sploh objavili to informacijo. A korektno je, da ima nekdo, ki je delal 40 let, pravico do podatka, kdaj mu pripada višja pokojnina. Informacijo smo objavili tudi takrat, ko je bila razlika le odstotek ali še manj. Letos, ko je razlika tako velika – štiri odstotke – pa še toliko bolj!

Kako odgovarjate na očitke, da se bodo zato številni prej upokojili, čeprav so nameravali še delati?

Gre za ljudi, ki bi se tako ali tako upokojili v prvih mesecih naslednjega leta. Drugim se v vsakem primeru splača, da delajo dlje. Mogoča je tudi delna upokojitev ali upokojitev in ponoven vstop v zavarovanje. Če bo delodajalec koga res potreboval, mu bo to omogočil prek delne upokojitev, s čimer si bo zaposleni zagotovil bolj ugoden izračun pokojnine.

Tisti, ki se bo odločil, da bo ostal zaposlen, pa se bo lahko na koncu naslednjega leta znova odločal, kaj se mu bolj izplača.

Zdaj že 20 tisoč ljudi dobiva del pokojnine in obenem ostaja v zaposlitvi.

Tako je, približno 16 tisoč jih prejema 40 odstotkov pokojnine, štiri tisoč pa jih prejema 20 odstotkov pokojnine. Za te vemo, da so vsaj tri leta obenem zaposleni in dobivajo del pokojnine.

Menite, da so ti bonusi, ki jih prejemajo posamezniki za to, da delajo kljub izpolnitvi pogojev za upokojitev, pravi način, da ljudje ostanejo zaposleni dlje časa?

Vsekakor je ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe brez dokupa v višini 1,5 odstotka za pol leta oziroma tri odstotke za eno leto, največ tri leta v višini devet odstotkov za prva tri leta dobra motivacija. Ker gre za odstotne točke, to pomeni od 4,7 do 14 odstotkov višjo pokojnino. Prva tri leta po izpolnitvi pogojev za upokojitev so najbolj plodna, ker dobi človek 40 odstotkov pokojnine in boljše vrednotenje plačanih prispevkov. Morda celo ni prav, da obstajata dva tako močna bonusa hkrati, a to je druga zgodba.

Upam, da bo pri 40 odstotkih pokojnine ostalo tudi po reformi, saj so apetiti veliki, predlogi so, da bi zaposleni prejemali celo 100-odstotno pokojnino, kar ne bi bilo korektno in realno.

Tudi za delodajalce je ta ukrep dvorezen meč. Če zadržijo nekoga, ki ga potrebujejo, je v redu. Nekateri delodajalci pa zaposlenega ne potrebujejo več in bi si želeli, da gre v pokoj. Delodajalec zdaj pri tem nima besede, če se zaposleni odloči, da bo ostal. Tega ne morejo preprečiti.

V praksi je pogosto tako; delodajalec nekoga potrebuje in si želi, da bi ostal, pa se človek odloči, da gre v pokoj. Po drugi strani pa se za podaljšanje zaposlitve odloči nekdo, ki ga delodajalec ne potrebuje.

Izhodišča pokojninske reforme predvidevajo zgolj dvig starostnih mej za upokojitev, ne pa tudi podaljšanja delovne dobe, ta ostaja pri 40 letih. Delodajalci si želijo, da bi se obdobje dela podaljšalo, na primer na 42 let. Kakšno je vaše mnenje?

V bistvu je večina zadovoljnih, da ostane 40 let dobe. Sam sem že pred leti javno povedal, da bi morali dobo podaljšati na 42 let, poleg dviga starosti. Menim, da je največja sprememba izhodišč pokojninske reforme ta, da pri tem vprašanju ni predlagane spremembe. Zato je po moji oceni to mehka reforma.

Depositphotos

 

V vsakem primeru se bo upokojitvena starost povečevala, ker nove generacije pozneje vstopajo v delovno razmerje. Zdaj nimamo več generacij, ki bi začele delati že v starosti 20 let ali manj. To se bo spremenilo čez dobrih 30 let, ko bodo prišli na vrsto za upokojitev tisti, ki so delali v času študija in se jim je to štelo v delovno dobo. Te generacije se bodo v povprečju upokojevale dobri dve leti prej kot tiste, ki so zaradi gospodarske krize pozno dobile službo, delo prek študentskega servisa pa se jim ne šteje v delovno dobo.

Delodajalci sicer že zdaj težko zagotavljajo ustrezna delovna mesta za starejše. Kar pomeni, da bi podaljšanje delovne dobe problem tudi za njih. Delodajalci bodo vsekakor morali prilagoditi delo, morda skrajšati obseg ur, ki jih dela starejši delavec. Če bi se pokojninska doba zakonsko podaljšala na primer na 42 let, pa bi bilo s tem še več problemov.

Delodajalci bi si morali v pogajanjih za pokojninsko reformo zagotoviti, da ima zaposlovalec neko vlogo pri odločitvi delavca, ki želi ostati zaposlen po izpolnitvi pogojev. Sindikat se najbrž s tem ne bo strinjal. Vendar menim, da bi potrebovali kompromis; na primer da lahko delavec ostane zaposlen eno leto, nato pa potrebuje soglasje delodajalca.

Po mnenju državnega sekretarja Igorja Feketije podaljševanje delovne dobe na 42 let nima veliko smisla, saj se stroški zgolj preložijo iz pokojninske na zdravstveno blagajno zaradi številnih bolniških odsotnosti starejših delavcev.

Vsekakor, pri fizičnih delavcih bi bilo v zadnjih dveh letih dela nedvomno več bolniških, pa tudi duševnih obolenj je čedalje več. Duševne in vedenjske motje so v zadnjem obdobju vodilne diagnoze pri ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti, kar je tudi povezano z daljšim delom. Za profesorje, na primer, pa sprememba ni tako pomembna, glede na to koliko časa ostajajo v zavarovanju.

Pri delodajalcih se pojavlja tudi diskriminacija starejših delavcev oziroma kandidatov za zaposlitev. Po informacijah kadrovikov imajo delodajalci že pri 45 let starih kandidatih zadržek, saj jih skrbi povečanje bolniških, zaščita delovne zakonodaje starejših delavcev.

Z veseljem zaposlim 45 let starega delavca! Ko dobiš toliko starega delavca, lahko računaš, da bo ostal v organizaciji do upokojitve. Ko zaposliš mladega, ne veš, ali bo ostal več kot leto ali dve. Jasno, so razlike glede na panogo. Pameten delodajalec bo zaposlil takega, za katerega ve, da bo dobro delal in vsaj nekaj časa ostal. Minili so časi, da je prva zaposlitev pri delodajalcu tudi zadnja. Na ZPIZ smo zaposlili kar nekaj mladih, ki so tudi hitro odšli.

Kaj ta sprememba v odnosu mladih pomeni za medgeneracijsko pogodbo, pri kateri morajo mlajše generacije zaupati, da bodo tudi same dobile pokojnino?

Spet smo pri študentskem delu. Lani je bilo več kot 100 tisoč dijakov in študentov vključenih v pokojninsko zavarovanje prek študentskega dela. V povprečju imajo dva meseca in 23 dni dobe. V blagajno se je lani na ta račun steklo 84 milijonov evrov. Za primerjavo, KAD na leto plača 65 milijonov evrov za pokojnine. Ko ima mlad človek pol leta, eno, dve leto dobe, mu ni več vseeno za sistem, saj je vanj že nekaj plačal. Za medgeneracijsko pogodbo je študentsko delo pomembno.

Kaj se zgodi z denarjem tistih, ki plačujejo prispevke manj kot 15 let, kar je meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine?

Za njih je denar izgubljen, ostane v sistemu. Tako kot v primeru nekoga, ki je plačeval prispevke 40 let in nato po upokojitvi umre. Tu sicer obstaja možnost vdovske pokojnine.

Pravila so znana, nekdo, ki vstopi v sistem, ve, da mora delati vsaj 15 let za pokojnino. Je pa obdobje, v katerem ima posameznik čas nabrati teh 15 let, kar dolgo.

Tukaj se dotaknemo problema dostojnih pokojnin. Kako naj ima tisti, ki je delal le 15 let, pravico do dostojne pokojnine v primerjavi s tistim, ki je delal 40 let? Kaj pa je počel ostala leta, od 20. leta do 65. leta starosti? Od česa je živel? Za take  je primeren socialni korektiv iz socialnovarstvenih pravic, ne pa pravica iz pokojninskega sistema.

Kaj menite o opozorilih, da bodo tujci, ki se množično zaposlujejo zaradi pomanjkanja delovne sile in s plačevanjem prispevkov polnijo pokojninsko blagajno, v prihodnosti prav tako upravičeni do izplačil iz nje?

Demografija je jasna, če ne bo migracij, bo delovne sile premalo. In če nekdo plačuje, je korektno, da nekaj tudi dobi. Vedno več je tudi takih, ki ne dobivajo pokojnine zgolj od ZPIZ, ampak del pokojnine dobijo od drugod. Z globalizacijo je teh primerov vse več. Kot vemo, večina Slovencev študira. Vendar podjetja ne potrebujejo zgolj diplomantov, potrebujejo tudi poklicne profile. Seveda so pri migracijah še druge težave, kot je asimilacija, a v to se ne bom spuščal. Pomembno je, kakšno delovno silo dobimo in od kod prihajajo.

Danes imamo približno milijon zaposlenih. Če bi zaposlili vse, ki jih delodajalci potrebujejo, od turizma do gradbeništva, bi lahko bilo najbrž zaposlenih še kakšnih 50 tisoč več. Pokojninska blagajna je zdaj v dobri kondiciji, ker je gospodarstvo v dobri kondiciji.

Imate narejene kakšne projekcije za slabše čase, če bi prišlo do recesije?

Takšne napovedi in pričakovanja so nehvaležna. Kdo je lahko napovedal gospodarsko krizo in nato še epidemijo covida? Ne vemo, kaj bo. V času krize je vstopila država in povečala svoj prispevek, čeprav proračun seveda ni vreča brez dna.

Pred 50 leti je bilo upokojencev manj kot 200 tisoč, zdaj pa jih je več kot 640 tisoč. Zavarovancev je bilo takrat okoli 700 tisoč, zdaj pa jih je okoli milijon. Morda bo treba v prihodnje poiskati prispevke še drugje, morda od robotov, ne vem.

Zanimivo je, da so že pred 50 leti podobno kot zdaj opozarjali na vzdržnost pokojninskega sistema. Pri tej reformi je pomembno tudi to, da poudarja stabilno obvezno zavarovanje, torej prvi steber. Tu smo na pravi poti.

Reforma predvideva tudi spremembe v drugem stebru prostovoljnega pokojninskega zavarovanja. Predlog je, da bi se vsi zaposleni vključili vanj samodejno. S tem bi se drugi steber okrepil in bi lahko zagotavljal večji delež bodočih pokojnin. Kakšno je vaše mnenje?

Če bodo pustili prvi steber v sedanjem obsegu, nimam nič proti. Če pa bi želeli del prispevkov iz prvega stebra prenesti na drugega, pa bi bilo drugače, s tem se ne bi strinjal. Vsekakor je treba okrepiti dodatna zavarovanja, da bodo nekoliko nadomestila plačila iz prvega stebra, čeprav so se pokojnine zaradi višjih odmernih odstotkov in povprečno več dosežene dobe ob upokojitvi in boljšega izračuna v zadnjih letih stabilizirale. Nove pokojnine so višje, kot so povprečne pokojnine iz preteklosti.

Bloomberg Adria

 

Razmerje med najvišjo in najnižjo pokojnino bo ostalo pri štiri proti ena?

Kot kaže, bo ostalo. Čeprav bi bilo prav, da bi se povečalo. Sploh, če upoštevamo princip 'vsako delo šteje'. Če nekdo plačuje, mora v zameno tudi nekaj dobiti. Bela knjiga pokojninske reforme je predvidevala dvig na razmerje pet proti ena, vendar zdaj te spremembe ni na vidiku. Menim, da bi bilo bolje dvigniti to razmerje kot pristati na socialno kapico, ki jo želi gospodarstvo. V resnici ne gre za socialno, ampak menedžersko kapico.

Pokojninska reforma predvideva tudi izenačitev odstotka prispevkov delodajalcev in delojemalcev od bruto plače.

Tako je, vprašanje pa je, ali bo prišlo do dogovora. Vprašanje je tudi, ali bo prišlo do sprememb invalidskega zavarovanja, čeprav bi bile spremembe nujne in bi se morala končno uveljaviti temeljna pravica do poklicne rehabilitacije. Na koncu bo za pogajanja za kakšno resno reformo na področju invalidskega zavarovanja verjetno zmanjkalo časa in do bistvenih sprememb ne bo prišlo.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar