Duška Godina: Trditve gospodarstva o visokih cenah elektrike so pavšalne

Agencija za energijo je regulator slovenskega energetskega trga, ki med drugim skrbi za usklajeno delovanje slovenskega trga v evropskem energetskem sistemu. Med nalogami agencije sta poleg zanesljivosti oskrbe z električno energijo in zemeljskim plinom tudi spodbujanje proizvodnje iz obnovljivih virov energije in učinkovita raba energije. Na tem področju Slovenija zaostaja za cilji Evropske unije. O izzivih slovenske energetike je na vprašanja Bloomberg Adria odgovorila direktorica agencije s sedežem v Mariboru Duška Godina.

Statistični urad je pred kratkim objavil energetsko statistiko za leto 2022, v kateri navaja, da v Sloveniji manj kot polovico energije zagotovimo z domačimi viri. Pri elektriki je domača proizvodnja na ravni 70 odstotkov porabe, navajate na spletni strani. Zakaj Slovenija ni samozadostna pri proizvodnji elektrike?

Podatek Sursa se nanaša na vso porabljeno energijo. Agencija za energijo spremlja stanje na področju oskrbe z električno energijo in zemeljskim plinom, ne pokrivamo pa področja drugih energentov, na primer nafte in naftnih derivatov. Na področju plina smo popolnoma uvozno odvisni, medtem ko nam gre na področju električne energije veliko bolje, saj smo, če pogledamo zadnjih 10 let, v povprečju imeli več kot 80-odstotno pokritost domače porabe z domačo proizvodnjo. Na nihanja tega deleža v posameznem letu vpliva več dejavnikov, med njimi ima močan vpliv hidrologija, ki je bila denimo leta 2016 izredno dobra in je bila pokritost porabe skoraj 90-odstotna. Bolj ko se bo povečeval delež obnovljivih virov energije v proizvodnji, večja bo odvisnost proizvodnje električne energije od vremenskih razmer in nihanja na tem področju bodo toliko večja. Zato je toliko pomembneje razmisliti, da poleg volatilnih obnovljivih virov energije zagotovimo tudi stabilen vir proizvodnje električne energije, še posebno po opustitvi rabe premoga oziroma prenehanju delovanja TEŠ 6.

Poleg tega imajo pomemben vpliv na domačo proizvodnjo tudi redni ali izredni remonti proizvodnih naprav. V preteklem letu se je vpliv teh dejavnikov najbolj pokazal. Lani jeseni je bila izjemno nizka hidrologija, v enakem obdobju je potekal redni remont NEK, zaradi varčevanja s premogom je bil začasno zaustavljen TEŠ 6 in v letu 2022 je bila pokritost porabe električne energije z domačo proizvodnjo najmanjša doslej, le 70-odstotna na letni ravni, v jesenskih mesecih pa smo bili kar nekaj časa skoraj popolnoma uvozni odvisni.

Pomembno je poudariti, da na odvisnost oziroma pokritost porabe energije z domačimi viri pomembno vpliva tudi poraba energije, kar se je zelo dobro pokazalo v obdobju pandemije, ko je bila zaradi zaprtja države poraba energije pomembno manjša, saj smo takrat imeli doslej največjo pokritost domače rabe električne energije z domačo proizvodnjo, in sicer kar 96,2-odstotno. To je pomembno, saj bo ob vseh ciljih, ki jih imamo v zvezi z doseganjem podnebno nevtralne družbe, poleg večjega vključevanja obnovljivih virov energije in opustitve rabe fosilnih goriv nujno treba zmanjšati tudi čezmerno rabo energije. Povečanje svetovnega prebivalstva in še bolj pospešena rast svetovnega gospodarstva ima v zadnjih 50 letih za posledico večkratno povečanje rabe energije in odnos do energije bomo nujno morali spremeniti tako na proizvodni strani kot tudi pri njeni rabi, in sicer v vseh sektorjih rabe energije.

Je uvozna odvisnost razlog za zaskrb?

Samozadostnost pri oskrbi z energijo je sicer izjemnega pomena za državo, vendar razvoj trgov in čezmejnih povezav za izmenjavo energije zagotavlja predvsem Sloveniji visoko raven zanesljivosti oskrbe z energijo, kar se je pokazalo tudi lani na področju oskrbe z električno energijo. Vendar se s tem hkrati poveča tudi odvisnost od cen na veleprodajnih trgih. Do kakšnih tveganj lahko pride, se je pokazalo prav lani, ko smo se soočili z rekordnimi cenami na borzah obeh energentov, električne energije in plina.

Agencija je regulator energetskega trga v Sloveniji. Kako ocenjujete stopnjo liberalizacije trga z elektriko in zemeljskim plinom?

Slovenski trg z električno energijo in zemeljskim plinom je popolno liberalizacijo doživel leta 2007, ko se je odprl še maloprodajni trg. Od takrat lahko končni odjemalci prosto izbirajo svojega dobavitelja in z brezplačno menjavo dobavitelja sledijo ponudbam, ki jim omogočajo ustvarjanje prihrankov.

Novim udeležencem na trgu je omogočen nediskriminatoren dostop do veleprodajnega in  maloprodajnega trga ter trga izravnave sistema. Vzpostavljeno okolje je spodbudno tudi za vstop manjših udeležencev. Čeprav je slovenski trg majhen, na njem nastopa sorazmerno veliko število udeležencev.

Kako komentirate združitev Elesa in SODO? Ali argumenti za ustanovitev SODO leta 2007 danes ne držijo več?

S pripojitvijo je družba Eles postala operater kombiniranega prenosnega in distribucijskega elektroenergetskega omrežja. Tako energetski zakon kot evropska direktiva o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo nalagata, da mora biti upravljavec distribucijskega omrežja neodvisen od interesov v zvezi s proizvodnjo in dobavo električne energije, zato je takšna združitev popolnoma skladna z zakonodajo. Med drugim namreč omogoča, da se dejavnost operaterjev prenosnega in distribucijskega sistema opravlja v isti pravni osebi.

Osebno pa ocenjujem to združitev kot zelo koristno oziroma celo nujno potrebno glede na dejansko izvajanje dejavnosti distribucije v Sloveniji. Do leta 2007 je dejavnost distribucije izvajalo pet elektrodistribucijskih podjetij. Od 1. julija 2007 dalje pa je bila ustanovljena družbe SODO, ki je bila v 100-odstotni državni lasti in ji je bila podeljena koncesija za izvajanje dejavnosti distribucije zgolj zaradi zadostitve določbam evropskih direktiv o nujnem ločevanju reguliranih od tržnih dejavnosti. Ampak SODO ni imel v lasti omrežja in ni imel strokovnega kadra, ki bi lahko izvajal naloge upravljanja, vodenja vzdrževanja in razvoja celotnega omrežja, zato je moral skleniti pogodbe o najemu omrežja in izvajanja storitev s temi petimi elektrodistribucijskimi podjetji, ki so bili torej še vedno dejanski izvajalci distribucije v Sloveniji. Vsa leta smo se preveč ukvarjali s težavami, ki so izhajale iz neposrečene organiziranosti distribucije, saj je bil SODO premajhna družba, da bi lahko imela večji vpliv na enoten razvoj distribucije v Sloveniji, kar pa je bila njegova osnovna zadolžitev. Na agenciji smo se tega zavedali, zato smo že leta 2007 takšni ureditvi argumentirano nasprotovali. Združitev SODO in Eles zato zelo pozdravljam, saj bo kombinirani operater veliko lažje usmerjal dejavnost distribucije in imel tudi več moči in tudi kadrov pri uveljavljanju zahtev, ki so povezane s potrebnim razvojem omrežij ter zagotavljanjem kakovostne oskrbe na vseh geografskih območjih v Sloveniji.

Kakšna je vloga vaše agencije v odnosu do SODO oziroma zdaj Elesa, h kateremu so pripojili SODO?

Vloga Agencije za energijo ostaja popolnoma enaka, saj družba Eles opravlja dve ločeni dejavnosti, in sicer dejavnost operaterja prenosnega sistema in dejavnost operaterja distribucijskega sistema, ki sta bili že do zdaj z naše strani regulirani. Tudi naša zakonska pooblastila ostajajo enaka. Še dalje bomo ločeno regulirali obe dejavnosti ter določali tarifne postavke ločeno za uporabo prenosnega in distribucijskega omrežja.

Ali so cilji iz nacionalnega energetsko podnebnega načrta (NEPN) po vašem mnenju realno zastavljeni oziroma uresničljivi?

Od sprejetja trenutno aktualnega NEPN sta bila na ravni EU sprejeta dva dokumenta, in sicer Fit for 55 in RePower EU, ki od vse držav članic zahtevata ambicioznejše cilje na vseh segmentih razvoja energetske in podnebne politike. Zato je trenutno NEPN v fazi posodobitve. V tem predlogu je tudi zvišanje ciljnega deleža obnovljivih virov energije (OVE) za leto 2030 s 27-odstotnega na 30- do 35-odstotni delež, s tem pa se pomembno povečujejo tudi deleži energije iz OVE v posameznih sektorjih. Tako bo po novem treba doseči 52-odstotni delež OVE v sektorju električne energije ter 26-odstotni delež rabe OVE v sektorju promet. Delež v sektorju ogrevanja in hlajenja ostaja nespremenjen.

Poleg obsežnih finančnih spodbud za naložbe v tehnologije, ki povečujejo rabo OVE, se načrtuje tudi odprava vseh administrativnih ovir in bremen, ki preprečujejo hitrejši zeleni prehod, predvsem na področju umeščanja v prostor. Načrtuje se tudi elektrifikacija drugih sektorjev porabe energije, predvsem ogrevanja in prometa in s tem povečana raba energije in vključevanje novih bremen v sistem (toplotne črpalke in električne polnilnice). Zato bo veliko pozornosti v prihodnjem desetletju treba nameniti razvoju in učinkoviti rabi omrežij, saj bomo le tako lahko zagotovili učinkovito vključevanje razpršenih virov energije in drugih bremen v sistem. Predvsem distribucijsko omrežje je ključnega pomena in je hrbtenica zelenega prehoda.

Zeleni prehod pa seveda niso samo proizvodni viri, toplotne črpalke in električna vozila, temveč je izjemnega pomena naš odnos do rabe energije. Cilje bomo veliko hitreje dosegli, če bomo zmanjšali tudi njeno rabo. Pri tem imam v mislih rabo v najširšem smislu. Smo izrazito potrošniška družba in prav to poganja tudi intenzivno proizvodnjo in rabo energije. Res so proizvodni objekti na fosilna goriva,  tovarne in promet največji onesnaževalci okolja, pa vendar vse to poganjamo mi sami, človeštvo. Zato bo razmislek o potrošnji, ki posredno in neposredno vpliva na končno rabo energije, nujen.

S katerimi viri bo Slovenija izpolnila cilj povečanja OVE na 30 do 35 odstotkov končne porabe energije do leta 2030?

Iz osnutka prenovljenega NEPN je razbrati širok nabor ukrepov pri vseh energetskih resorjih. Če se osredotočimo samo na resor električne energije, je predvidena proizvodnja električne energije iz sonca v letu 2030 3,7 TWh, medtem ko je bilo te proizvodnje v letu 2022 za 0,6 TWh. Predvideno je tudi povečanje rabe vetrne energije in lesne biomase, vendar v bistveno manjšem obsegu kot sončne. V prometu se predvideva bistveno povečanje rabe biogoriv ter tudi elektrifikacija voznega parka. V resorju ogrevanja se načrtuje povečanje rabe energije iz okolice. Pomemben prispevek za dosego cilja bodo imeli tudi ukrepi na področju učinkovite rabe energije. Z načrtom intenzivne gradnje sistemskih hranilnikov in, kot izhaja iz osnutka prenovljenega NEPN, z zagotovitvijo zadostne kapacitete jedrskih virov električne energije je morda cilj lahko uresničljiv. Ampak brez ustrezne nadgradnje, razvoja omrežij ter njihovega učinkovitega upravljanja nam še tako ambiciozni cilji ne bodo uspeli. Za to pa bodo potrebna tudi izdatna sredstva, ki pa jih lahko zmanjšamo že z majhnim spreminjanjem navad pri rabi energije. Zeleni prehod je priložnost in tudi odgovornost vseh nas.

Ali Sloveniji zeleni prehod na nizkoogljično družbo uspeva?

Imamo ambiciozne cilje, v zadnjih dveh letih je narejenega kar nekaj tudi na področju odprave normativnih ovir in sprejetih je bilo nekaj zakonskih določb, ki dodatno spodbujajo naložbe v obnovljive vire energije. Več je tudi državnih pomoči oziroma subvencij za naložbe v električna vozila, sončne elektrarne in zdaj tudi hranilnike. Pa vendar za zastavljenimi cilji še kar zaostajamo.

Iz poročila prvega celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega poročanja (ta je še vedno veljaven) izhaja, da ciljem na področju zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov in učinkovite rabe sledimo. Žal pa še vedno zaostajamo pri deležu rabe energije iz OVE.

Na podlagi podatkov Evropske komisije spada Slovenija med države članice, ki so glede na izhodiščno leto 2005 dosegle najmanj napredka. Zastavljenega cilja 25-odstotnega deleža obnovljivih virov energije v bruto končni rabi energije do leta 2020 nismo dosegli in smo manjkajoči delež obnovljivih virov energije v bruto končni rabi energije morali odkupiti od druge države članice, ki je svoje cilje presegla. Dejanski doseženi delež v letu 2021 je bil 24,6 odstotka, za leto 2022 pa je  Institut Jožef Stefan ocenil, da bo 23-odstoten. Ta skupni delež je odvisen od deležev po posameznih resorjih: električna energija, ogrevanje in hlajenje ter promet.

Kaj je razlog za zaostanek?

Razlogov za to je več, med njimi je gotovo najpomembnejši umeščanje v prostor, ki je zelo velika administrativna ovira, ob tem pa je velik zaviralec razvoja v Sloveniji tudi nasprotovanje vsemu, pa naj bo to premog, jedrsko gorivo ali pa veter in tudi sonce. Žal širšega družbenega soglasja o nujnem razvoju področja energetike nimamo in zato predolgo stojimo na mestu. 

V zadnjem obdobju imamo izrazit porast interesa za naložbe v individualne sončne elektrarne, saj se obdobje tako imenovanega net meteringa, ki vlagateljem prinaša znatne koristi, izteka. Se pa ob tem soočamo z resnimi težavami v omrežju, saj je bila lani četrtina vseh vlog za priključitev samooskrbnih naprav zavrnjena.

Distribucijsko omrežje je hrbtenica zelenega prehoda, in če omrežje ne bo pripravljeno, si tudi intenzivnega priključevanja razpršenih virov energije kot tudi toplotnih črpalk in električnih polnilnic ne moremo obetati. Zato nas na področju zelenega prehoda čaka še izjemno veliko dela, predvsem pa nujno potrebujemo tudi odločitev in družbeno soglasje, ali bo tudi v prihodnje jedrska energija tisti vir, ki bo zagotavljal stabilno proizvodnjo in zagotavljal veliko pokritost rabe energije z domačo proizvodnjo.

K učinkovitemu zelenemu prehodu moramo in lahko prispevamo tudi odjemalci, ne samo z zmanjšanjem rabe energije, ampak tudi z učinkovito rabo omrežij in aktivnim odjemom. To področje na agenciji naslavljamo s prenovo obračuna omrežnine, ki bo s cenovnimi signali odjemalce spodbujal k uporabi omrežij v obdobjih, ko je omrežje manj obremenjeno. Seveda pa to nikakor ne bo vplivalo na običajno življenje ljudi in rabe energije v gospodinjstvih. Še vedno bomo lahko kuhali in pekli takrat, ko bomo hoteli. Svoje stroške pa bomo lahko uravnavali že z majhnim spreminjanjem navad, če na primer ne bomo sočasno uporabljali gospodinjskih aparatov, ki so energijsko zelo potratni in jih lahko odložimo, ne da s tem vplivamo na udobje.

Še posebno pomemben bo ta vidik v luči napovedanega razvoja in zmanjšanja rabe zemeljskega plina pri ogrevanju. Ogrevanje na plin bo treba nadomestiti po večini s toplotnimi črpalkami, kar pa bo za elektroenergetsko omrežje pomenilo kar veliko obremenitev. In prav pametno uravnavanje toplotnih črpalk in polnjenja električnih vozil lahko pomembno pripomore k razbremenjevanju omrežja in hitrejšemu zelenemu prehodu.

V NEPN je ocena, da bomo za razvoj in rekonstrukcije omrežij v naslednjih desetih letih potrebovali štiri milijarde evrov, kar pomeni dve milijardi evrov več kot do zdaj, in to so stroški, ki se v glavnem pokrivajo z omrežnino. Z učinkovito rabo omrežij pa lahko pomembno prispevamo k zniževanju teh stroškov, hkrati pa tudi omogočimo obsežnejše vključevanje obnovljivih virov v sistem in podpremo elektrifikacijo drugih sektorjev porabe energije.

Kakšne cene elektrike in plina lahko pričakujejo gospodinjstva in gospodarstvo v prihajajoči zimi?

Vlada je pred kratkim izdala uredbo o določitvi cene zemeljskega plina iz plinskega sistema, s katero je določila najvišje dovoljene maloprodajne cene plina za ranljive skupine odjemalcev [73 evrov na MWh brez DDV za gospodinjske odjemalce in 79 evrov na MWh brez DDV za male poslovne odjemalce]. Uredba se uporablja od 1. januarja 2024 do predvidenega izteka kurilne sezone 30. aprila 2024.

Razmere na trgu plina so popolnoma drugačne kot lani. Poraba plina se zmanjšuje, prihajajo novi viri plina, kar vpliva na ugodne cene tega energenta na trgu, saj so te letos na ravni, ki lansko jesen ni bila dosegljiva. 

Na isti seji je vlada sprejela še uredbo o določitvi cene električne energije, ki določa najvišjo dovoljeno maloprodajno ceno električne energije za gospodinjske odjemalce, za porabo v skupnih prostorih večstanovanjskih stavb in skupnih prostorih v mešanih večstanovanjskih poslovnih stavbah.

Cilj nove omejitve je po besedah pristojnega ministrstva postopna odprava regulacije brez cenovnega šoka. Ukrep omejitve cene električne energije je zato uveljavljen za 90 odstotkov dejanske porabe odjemalcev. Kakšne cene bo imelo gospodarstvo, ne morem napovedati, dejstvo pa je, da je stanje na veleprodajnih trgih bistveno bolj umirjeno in ne pričakujemo tako izrazito visokih cen kot preteklo leto. Marsikaj pa je seveda odvisno od politike zakupa tako električne energije kot plina. Dejstvo, na katero v energetiki pogosto opozorimo, pa je, da se cene na raven pred energetsko krizo skoraj gotovo ali pa vsaj kar nekaj časa ne bodo vrnile.

Ali držijo navedbe gospodarskih združenj, da slovenska industrija plačuje višje cene energije kot njihova konkurenca v Evropi?

To so pavšalne navedbe in ni mogoče odgovoriti tako na splošno. V poročilu o stanju na področju energetike vsako leto navajamo podatke za značilnega poslovnega odjemalca, ki kažejo, da smo na področju električne energije že dlje pod povprečjem EU, na področju oskrbe z zemeljskim plinom pa nekoliko nad povprečjem EU.

Prav tako je po podatkih Eurostata delež omrežnine v skupnem strošku oskrbe z električno energijo na primer v predelovalni industriji, ki je tudi največji porabnik, precej manjši kot v drugih državah članicah. Zato tudi morebitne dodatne obremenitve industrije na tem področju ne bi smele imeti vpliva na položaj podjetij na trgu oziroma njihovo konkurenčnost.

Kakšne naloge opravlja vaša agencija?

Agencija za energijo je sektorski regulator. Tovrstno institucijo imajo vse države članice EU, kot tudi države po svetu. Oskrba z električno energijo in zemeljskim plinom poteka na trgu, pri čemer gre za pomembno dejavnost, ki je v javnem interesu, saj zagotavlja minimum dostojnega življenja prebivalstvu kot tudi osnovni pogoj za delovanje slehernega gospodarstva, družbe in države. Zato morajo biti zagotovljeni pogoji za zagotavljanje zanesljive, varne, kakovostne in cenovno dostopne oskrbe. In regulatorji smo predvsem zadolženi za ekonomsko in tehnično reguliranje omrežnih dejavnosti, saj brez omrežij za distribucijo in prenos energije ni oskrbe.

Omrežne dejavnosti so po sami naravi monopolne dejavnosti, saj nimajo konkurence, zato smo regulatorji tisti, ki s pravili in nadzorom usmerjamo podjetja v stroškovno učinkovito poslovanje, ki bo zagotavljalo potrebno vzdrževanje in razvoj omrežij, pri čemer je pridobivanje dobička podrejeno zagotavljanju javnega interesa. Pri tem pa zasledujemo več ciljev: med njimi so ključni cilji zagotavljanje razmer za zanesljivo, kakovostno in varno oskrbo odjemalcev ter spodbujanje čim hitrejšega vključevanja razpršenih virov proizvodnje in drugih bremen v sistem ter s tem zagotavljanje trajnostne oskrbe.

Poleg reguliranja omrežnih dejavnosti je ključna vloga agencije tudi na področju delovanja trga. S stalnim spremljanjem trga, nadzorom ter vodenjem postopkov za preprečevanje tržnih zlorab in manipulacij na trgu, če so za to utemeljeni razlogi, skrbimo, da trg deluje po konkurenčnih pogojih. Še posebno v luči dogajanj na veleprodajnih trgih v preteklem letu je vzpostavljanje zaupanja v delovanje trga, zaupanja, da so cene oskrbe z energijo oblikovane na dobro delujočem trgu in niso posledica nedovoljenih manipulacij ali zlorab, izjemnega pomena. V tem delu agencija sodeluje tudi z drugimi regulatorji.

Koliko zaposlenih ima agencija za energijo? Imate v načrtu zaposlovanje?

Agencija ima trenutno 60 zaposlenih. V načrtu imamo še pet dodatnih zaposlitev, ki so zaradi nenehnega širjenja pristojnosti in s tem povezanih nalog nujne. Žal pa se zaradi zelo velike razlike v plačah v javnem sektorju, kamor spada agencija, in plačami v sektorju, ki ga reguliramo, že dlje spopadamo s težavami pri pridobivanju strokovno usposobljenega kadra s področja elektrotehnike in informacijskih tehnologij.

Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...

Pusti komentar