Paradiž o slovenskih smučiščih: 'Zaskrbljeno gledamo na konkurenco z juga'

"Zaskrbljeno gledamo na konkurenčna smučišča držav nekdanje Jugoslavije, predvsem zato, ker so se tam smučarski centri intenzivno razvijali zadnjih deset let," je v intervjuju za portal Bloomberg Adria poudaril predsednik Združenja žičničarjev Slovenije Boštjan Paradiž. Letos so sicer slovenska smučišča prejela izdatno finančno injekcijo, ki pa je bila po njegovih besedah nujna. Med drugimi izzivi, ki pestijo smučišča, je navedel pomanjkanje kadrov in visoke cene elektrike. Dotaknil pa se je tudi vroče teme ‒ smučišča Kanin.

Smo tik pred začetkom smučarske sezone, vsako leto pa medije preplavijo novice o višjih cenah vozovnic. Kakšne bodo letošnje cene?

Slovenska smučišča bodo to sezono zelo konkurenčna. Povprečno se cene dnevnih smučarskih vozovnic na srednjih in velikih smučiščih gibljejo od 36 do 42 evrov. Na avstrijskih smučiščih so cene med 60 in 72 evrov, zato menim, da je glede na to, koliko investicij je bilo izvedenih tudi na slovenskih smučiščih, to dobra popotnica za sezono. 

Če ostaneva pri naložbah. K temu so veliko pripomogla evropska sredstva ‒ skupaj so vsa sredstva za smučišča dosegla skoraj 80 milijonov evrov. Kaj to pomeni za razvoj naših smučišč?

Sredstva je dobilo 10 smučarskih centrov, en center je odstopil. Ti bodo bogatejši za veliko sodobnih naprav, predvsem pa je najbolj pomembno, da so bili programi namenjeni celoletnemu turizmu. To se pravi, da bodo smučišča obratovala tudi v poletni sezoni. Glede smučarskih naprav govorimo o štirisedežnicah, šestsedežnicah, vlečnicah, potem tudi o kolesarskih parkih ter drugih poletnih aktivnostih, ki bodo omogočile podaljšanje sezone v poletje. 

Kakšni so obeti za slovenska smučišča? So dolgoročno sploh vzdržna?

Ne, ne gre za to, da bi bila vzdržna, absolutno ne bodo vzdržna samo z zimsko sezono. Celoten evropski, pa tudi svetovni gorski turizem gre v celoletno upravljanje. Če pogledamo danes na primer italijanske Dolomite ali pa avstrijska smučišča, vidimo, da imajo poletno sezono finančno že izenačeno z zimsko. 

Katero slovensko smučišče bi v tem pogledu izpostavili?

Skoraj vsa smučišča že zdaj delajo tudi poleti, prav tako tudi pri nas na Kopah. Trudimo se, da bi bilo teh poletnih programov vedno več. Če omenim nekatere, ki prednjačijo: Rogla, Mariborsko Pohorje in Kranjska Gora. Mislim, da imamo kar veliko primerov dobre prakse.

Kakšni pa so drugi izzivi, s katerimi se spopadajo slovenska smučišča?

Eden glavnih izzivov zimskega turizma je umetno zasneževanje. Brez tega si ne moremo predstavljati začetka zimske sezone. Pogovarjamo se in iščemo rešitve tudi z državo, kako bi lahko z delnim subvencioniranjem stroškov zasneževanja kako pomagali.

Naslednji velik izziv pa so kadri v turizmu. Predvsem zaradi kadrov je tudi zelo pomembno, da pridobimo trajnostni celoletni turizem. Tu je treba omeniti zeleni turizem, ker če bomo znali delati z naravo in če bomo znali to uspešno prodajati, potem bo tudi poletni turizem zelo uspešen. 

Pri umetnem zasneževanju so problematične visoke cene elektrike?

Absolutno, to je eden večjih problemov. Cene elektrike se morajo stabilizirati, predvsem moramo priti na dolgoročno vzdržno ekonomsko ceno, ker ta trenutek pri cenah ne vemo, kje smo, ker še vedno zelo nihajo. Želim si, da bi zakupne cene prišle na neko realno vrednost, torej nekje okoli med 100 in 120 evrov za megavatno uro, potem bi lažje načrtovali.

Ne pričakujete kakšnih državnih pomoči na tem področju?

Na tem področju so doslej neke stvari že veljale. Ampak kakor nam je znano, te subvencije trajajo samo še do konca leta. Dejstvo je, da se mora ustvariti normalno tržno gospodarstvo. Te cene so pretirane, naj bodo ekonomske, tako kot vse druge.

Naslednja težava, ki ga tukaj vidimo, pa so tudi razmeroma visoke obrestne mere zaradi medbančne obrestne mere euribor. Tudi na tem področju upamo, da se bodo stvari normalizirale, da se bo inflacija ustavila in da bomo na koncu te naložbe lahko načrtovali in se bodo ti naložbeni cikli nadaljevali tudi v prihodnje. S takšno intenzivnostjo rasti euriborja in obresti si ne moremo predstavljati ter privoščiti nadaljnjih naložb.

Ministrstvo za infrastrukturo je 1. oktobra 2023 objavilo javni poziv za sofinanciranje vzdrževanja in obratovanja žičniških naprav. Kako pomembna so ta sredstva?

Ta sredstva uporabljamo zdaj že tri sezone, ta je četrta. Odločitev ministrstva pozdravljamo. Tudi združenje žičničarjev intenzivno sodeluje z ministrstvom in poskušamo spodbuditi čim več centrov, da se zavedajo odprtih razpisov, da je treba temu slediti. Je pa res, da je veliko malih centrov še vedno pasivnih, se ne prijavijo, zamudijo roke in tako naprej. 

Kako pa je financiranje smučišč urejeno v tujini? So kakšne dobre prakse, ki bi jih lahko prenesli tudi v naše okolje? 

Zagotovo se na te investicije gleda kot na dolgoročne. Financiranje v žičniško infrastrukturo, če ni sestavljeno iz nepovratnih sredstev, ne more biti financirano na normalni dolgoročni kredit, ki je nekje med 10 in 12 let, ampak bi takšno financiranje moralo biti 30-letno. Takšno prakso imajo tudi nekatere države. Zato se uvajajo tudi mehanizmi nepovratnih sredstev in subvencij, s čimer potem lahko pridemo na neko realno ekonomsko osnovo in pa potem na dolgoročne kredite, ki so tudi pri nas vzdržni nekje od 12 do 15 let. 

Za številne Slovence so bolj kot domače bele strmine privlačna tako cenovno manj dostopno avstrijska smučišča kot cenejša smučišča na jugu. Kdo smuča pri nas in kje smučajo Slovenci?

Če pogledamo strukturo, je še vedno največ domačih gostov. Veliko obiska imamo še vedno tudi iz sosednjih držav nekdanje Jugoslavije. Pri nas so hrvaški gostje zelo pomemben dejavnik zimskega turizma. Potem so še gostje iz Bosne in Hercegovine, Srbije, veliko imamo Madžarov, tudi Slovaki so začeli prihajati, manj pa imamo turistov iz zahodnih držav. Imeli smo tudi že nekaj Angležev in kakšnega Američana. 

Depositphotos

Kako pa gledate na vse večjo konkurenco južnih smučišč, ki so tudi cenovno bliže slovenskim? 

Skrb zbujajoče. Predvsem ker so se tam smučarski centri intenzivno razvijali zadnjih deset let in takšne naložbe, ki so jih slovenska smučišča izvedla v zadnjem letu, so bile nujno potrebne. Zavedati se moramo, da so v Srbiji in Bosni in Hercegovini zadnjih 10 letih stalno izvajali takšne cikle. Tam je šlo za za cikel, ki je še bistveno večji od tega, kar smo vložili pri nas v zadnjem letu. Ampak mislim, da je ta razpis pozitivna zgodba in da tečejo pogovori na ministrstvu, s katerimi bomo poskušali najti konsistentne vire za financiranje tudi v prihodnje. S temi bi lahko tudi v prihodnje obdržali gorske centre v Sloveniji, ki ustvarjajo veliko nočitev, pri življenju. 

Če se dotakneva še nekoliko pereče teme Kanina ‒ bo smučišče do nadaljnjega zaprto? Kakšne so vaše napovedi?

Škoda bi bilo, da bi potegnili križ čez to visokoležeče smučišče, kajti z vidika strateškega pomena se povezuje s Sello Neveo v Italiji. Sam verjamem in tudi Združenje slovenskih žičničarjev verjame, da se bodo našle rešitve, ampak na potezi je zdaj lastnik in pa upravljalec. To sta Občina Bovec in pa družba Sončni Kanin, da z inovativnimi pristopi zagotovita investicijska sredstva in  najprej projekte za nove naprave. Največja katastrofa bi bila, da bi to najvišje ležeče visokogorsko smučišče v prihodnje ostalo zaprto.

Ampak za letos je verjetno zgodba končana?

Kolikor imamo informacije tudi iz medijev, je verjetno zgodba res kritična, kajti strokovno-tehnični pogoji niso izpolnjeni in vprašanje je, ali lahko tako hitro vse te pomanjkljivosti odpravijo, da bi lahko smučišče obratovalo v obstoječem obsegu, tudi zaradi starosti naprav. 

Včasih je bilo smučanje slovenski paradni šport, bo to zdaj postalo kolesarstvo?

Absolutno. Kolesarski turizem je v velikem vzponu, gre za največji trend zadnjih let. Kolesarstvo prevzema poletni del turizma.