Zakaj vlagatelji stavijo na jedrsko energijo

Čeprav umetna inteligenca (AI) deluje v digitalnem svetu, je odvisna od realnih fizičnih virov. Potrebuje vse več prostora, vode in predvsem energije. Ko tehnološka podjetja hitro širijo svoje AI-zmogljivosti, glavna omejitev ni več algoritem, temveč elektroenergetsko omrežje.

Po ocenah Mednarodne agencije za energijo (IEA) bi lahko podatkovni centri do leta 2030 porabili skoraj 950 teravatnih ur električne energije letno – dvakrat več kot danes in približno toliko, kot znaša letna poraba Japonske. Skoraj polovico tega povečanja bo povzročila umetna inteligenca, zlasti zaradi energetsko zahtevnega učenja modelov in delovanja čipov za umetno inteligenco. 

Te številke same po sebi ne pomenijo ničesar brez fizične infrastrukture – elektrarn, daljnovodov, sistemov za hlajenje. Prav ta pa vse težje sledi rasti digitalnega sektorja. V Severni Virginiji, kjer je koncentracija podatkovnih centrov med največjimi na svetu, je velik skok porabe že povzročil težave na omrežju. Podobno je na Irskem, kjer ti centri že zdaj porabijo več kot petino celotne električne energije.

Obrat k energetsko intenzivnejšim rešitvam ni ostal neopažen niti med investitorji, ki vse pogosteje vlagajo v infrastrukturo in vire, ključne za napajanje digitalne prihodnosti. V tem kontekstu prihaja v ospredje jedrska energija, do pred kratkim skoraj pozabljeni vir. Pozornost ji namenjajo ne samo tehnološki velikani, temveč tudi kapitalski trgi.

Podatkovni centri porabijo več elektrike od nekaterih držav. | Bloomberg

Vrnitev pozabljenega velikana

Medtem ko sta sončna in vetrna energija odvisni od vremenskih razmer, jedrske elektrarne zagotavljajo stabilno in predvidljivo proizvodnjo električne energije. Zato so privlačne za tehnološka podjetja, ki potrebujejo zanesljivo oskrbo.

Meta je na začetku junija 2025 sklenila 20-letno pogodbo s podjetjem Constellation Energy o dobavi električne energije iz jedrske elektrarne Clinton v ameriškem Illinoisu. Z močjo 1.121 megavatov ta elektrarna že zdaj lahko oskrbuje 800 tisoč gospodinjstev, po prenovi pa bo povečala svojo zmogljivost za dodatnih 30 megavatov.

Microsoft je napovedal vnovični zagon reaktorja na lokaciji Three Mile Island – zdaj preimenovano v Crane Clean Energy Center – z naložbo v vrednosti treh milijard dolarjev in odprtjem treh tisoč novih delovnih mest.

Google je že zagotovil dostop do jedrske energije prek pogodb s ponudniki malih modularnih jedrskih reaktorjev (SMR) – tehnologije, ki se zaradi prilagodljivosti in hitrejše gradnje vse pogosteje omenja kot ključna podpora velikim elektrarnam.

Po IEA imajo prav SMR potencial hitre rasti. Njihova skupna nameščena moč bi lahko dosegla 40 GW do 2050 v scenariju sedanjih politik (STEPS), medtem ko bi ob najstrožjih podnebnih ukrepih in podporah (Net Zero by 2050) lahko bilo zgrajenih več kot tisoč reaktorjev s skupno zmogljivostjo 120 GW. 

Naložbe rastejo, ZDA in Kitajska vstopata v tekmo

Naložbe v jedrsko energijo globalno rastejo, in sicer v vseh ključnih projekcijah, ki jih je objavila Mednarodna agencija za energijo. Z zdajšnjih 65 milijard dolarjev na leto bi naložbe do leta 2030 lahko narasle na 70, 120, pa tudi več kot 150 milijard dolarjev, odvisno od tega, kako ambiciozno bodo države uresničevale svoje podnebne in energetske cilje v praksi.

Svetovna jedrska zmogljivost bi se do sredine stoletja lahko več kot podvojila in presegla tisoč gigavatov.

Medtem ko razvite države vlagajo v gradnjo novih obratov in podaljšujejo življenjsko dobo obstoječih reaktorjev, Kitajska napreduje še hitreje. Že do leta 2030 bo njena jedrska zmogljivost presegla ameriško, do leta 2050 pa bi lahko prispevala polovico skupne svetovne rasti v tem sektorju.

Kitajska je namreč v zadnjih 10 letih potrojila svojo jedrsko zmogljivost. Samo letos je država odobrila najmanj 10 novih jedrskih reaktorjev, četrto leto zapored, 30 jih še gradi, kar je skoraj polovica vseh projektov na svetu.

Vendar imajo Združene države Amerike in Evropa priložnost, da obdržijo tehnološko vodstvo. V prihodnjih letih bi obrati, zgrajeni po njihovih reaktorskih dizajnih, lahko dosegali vse večji delež – 40 odstotkov do konca desetletja, nato pa tudi več kot polovico, zlasti če se mali modularni reaktorji izkažejo kot komercialno uspešni v večjem obsegu.

Svetovna jedrska zmogljivost bi se do leta 2050 lahko podvojila. | Bloomberg

Geopolitika, varnost in digitalna odvisnost

Rastoča energetska odvisnost AI redefinira tudi prioritete državnih politik. V ZDA je predsednik Donald Trump leta 2025 podpisal štiri vladne uredbe, s katerimi se skrajšujejo postopki odobritve novih jedrskih projektov, spodbuja razvoj modularnih reaktorjev in vnovični zagon zaprtih elektrarn. Cilj je povečati jedrsko zmogljivost ZDA s sedanjih 100 GW na 400 GW do 2050.

Tudi Evropa doživlja nov zagon na področju jedrske energije. Francija načrtuje gradnjo šestih novih reaktorjev tipa EPR, Nemčija proučuje možnost zagona zaprtih elektrarn, Združeno kraljestvo pa vlaga v SMR v partnerstvu z Rolls-Royceom in Hitachijem.

Za vsem tem se skriva preprosto dejstvo – AI potrebuje energijo zdaj, ne čez deset let.

Gorivo prihodnosti in tiha zvezda kapitalskih trgov

Ko se politična podpora jedrski energiji krepi, sploh v ZDA, tečaji delnic podjetij iz tega sektorja beležijo vse močnejšo rast. Vlagatelji vse bolj prepoznavajo jedrsko energijo ne le kot nizkoogljični vir električne energije, temveč tudi kot novo priložnost za diverzifikacijo portfelja v obdobju energetske negotovosti.

V ospredju zanimanja so podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in predelavo urana, kot so Uranium Energy, Centrus Energy, Energy Fuels in kanadski Cameco, katerih delnice so v letu 2025 zabeležile dvomestno rast. K rasti ne prispevajo le povišani stroški energije in globalna tekma v razvoju podatkovnih centrov, temveč tudi aktivno vključevanje države prek regulatornih reform in fiskalnih spodbud.

Dodatni zagon sektorju so dale tudi politične odločitve, kot so odredbe vlade ZDA, s katerimi se pospešuje izdajanje dovoljenj za nove jedrske projekte ter spodbuja domača proizvodnja in obogatitev goriva.

Uran, ključni element za proizvodnjo jedrske energije, je v tem kontekstu postal posebej zanimiv. Ko rastejo načrti za gradnjo novih reaktorjev, tako velikih kot malih modularnih, rudarska industrija zaostaja za povpraševanjem.

Po ocenah analitikov bi globalni primanjkljaj urana lahko dosegel sedem odstotkov do konca leta 2025, do leta 2030 pa se obdržal na ravni petih odstotkov.

Uran vse bolj zaželen, rudniki ne morejo slediti povpraševanju. | Bloomberg

V času, ko plemenite kovine dosegajo rekordne cene, baker in litij pa se spopadata z nihajočim povpraševanjem, se uran uvršča med strateške kovine prihodnosti – posebej v svetu naraščajoče digitalne infrastrukture, ki postaja enako pomembna kot fizična.

V tem kontekstu sektor priteguje vse več investicij prek specializiranih ETF, ki vključujejo delnice podjetij iz rudarske in jedrskotehnološke industrije.

Skladi, kot so Global X Uranium ETF, VanEck Uranium & Nuclear ETF, Themes Uranium & Nuclear ETF in Range Nuclear Renaissance, so od začetka leta 2025 zaradi optimizma glede širitve jedrske infrastrukture in rastočih institucionalnih naložb zabeležili solidne donose.

Ti ETF ne kažejo le zanimanja vlagateljev za sektor, temveč tudi širšo spremembo v energetskem sektorju – prehod s fosilnih goriv na stabilne, nizkoogljične vire, sposobne spoprijeti se z rastočimi potrebami digitalne ekonomije. V tem kontekstu uran in podjetja, ki ga proizvajajo, izstopajo iz niše in vstopajo v ospredje kot nov strateški razred premoženja.

 

 

Problematika oskrbe se pri tem ne omejuje le na surovino. Štiri države, med katerimi prednjači Kazahstan, zagotavljajo večino svetovne proizvodnje urana, enako velja za obogatitev goriva, ki ostaja v rokah peščice dobaviteljev. Več držav zato sproža pobude za diverzifikacijo oskrbe, vendar to zahteva čas, naložbe in kvalificirano delovno silo, ki je trenutno ni dovolj.

Poleg tega veliki umetnointeligenčni podatkovni centri ne porabijo samo veliko električne energije, ampak tudi ogromne količine vode. Največji med njimi za hlajenje porabijo več kot nekatera manjša ameriška naselja. V sušnih regijah, kot je Kalifornija, to vprašanje postaja tudi politično občutljivo in odpira dodatne dileme o vzdržnosti digitalne rasti, ki ne temelji le na bitih, temveč tudi na zelo realnih virih.

Umetna inteligenca zmore vse – razen ustvariti lastne energije

O energetskih vidikih AI-revolucije so govorili tudi maja na Qatar Economic Forumu, kjer je višji energetski analitik Bloomberga Rob Barnett brez ovinkov povedal tisto, kar vse več ljudi v industriji misli – da razvoja umetne inteligence ne bo ustavila slaba programska oprema, temveč pomanjkanje energije. Vpliv AI na energetiko je primerjal z nekaterimi največjimi prelomnicami v novejši zgodovini – kot je razcvet trga UZP, skrilavca v ZDA ali nagla širitev obnovljivih virov.

Posebej se je osredotočil na podatkovne centre, katerih poraba v ZDA bi do konca desetletja lahko tudi desetkrat narasla. Če se te napovedi uresničijo, pravi Barnett, vprašanje ne bo več, katera tehnologija je najbolj napredna, temveč kdo jo sploh lahko napaja.

V tem kontekstu je realna ocena, da bo potrebna kombinacija vsega – sonce, plin, baterije, vendar tudi jedrska energija, zlasti če se mali modularni reaktorji izkažejo kot hitrejši in cenejši za gradnjo, kot so bile do zdaj velike elektrarne. Tehnološki sektor morda vodi v tekmi na področju inovacij, vendar brez stabilne energije ne bo dosegel ciljev.