Razkrivamo posledice plavajočih sončnih elektrarn

Plavajoče sončne elektrarne se pogosto obravnavajo kot trajnostna alternativa kopenskim fotonapetostnim sistemom, saj prihranijo prostor in zmanjšujejo spore glede uporabe zemljišča. Vendar raziskave kažejo, da lahko ta tehnologija povzroči tudi negativne učinke – emisije toplogrednih plinov na manjših vodnih površinah se lahko povečajo za skoraj 27 odstotkov.

Plavajoče sončne elektrarne so v zadnjih letih postale eden najhitreje rastočih trendov v industriji sončne energije. Spori glede prostora med investitorji, kmetovalci, lokalnimi skupnostmi in okoljskimi organizacijami pogosto usmerjajo pozornost na vodne površine kot potencialno rešitev. Vendar pa vpliv te tehnologije na vodne ekosisteme še ni dovolj raziskovan.

Steven Grodsky, izredni profesor na Univerzi Cornell, je izvedel eksperimentalno študijo, v kateri je 70 odstotkov površine treh manjših jezer prekril s sončnimi paneli. Rezultati so pokazali, da so se emisije metana in ogljikovega dioksida povečale za 26,8 odstotka, medtem ko so se ravni kisika v vodi znatno znižale v primerjavi z jezeri brez panelov.

"Obstaja veliko raziskav o plavajočih sončnih panelih, vendar se večinoma osredotočajo na modeliranje in projekcije," je izjavil Grodsky. Pojasnil je, da postavitev sončnih panelov na manjše vodne površine drastično zmanjšuje dostopnost kisika za organizme, moti ekološke procese in spreminja dinamiko vetra na površini vode."

Priporoča se omejitev pokritosti vodne površine na 70 odstotkov

Ravnotežje med koristmi in okoljskim vplivom

Avtorji študije so izpostavili tudi pozitivne vidike. Ko upoštevamo skupne emisije, od razvoja lokacije, vzdrževanja in odstranjevanja panelov, plavajoče sončne elektrarne pričakovano proizvajajo manj toplogrednih plinov na proizvedeno kilovatno uro električne energije v primerjavi s kopenskimi sončnimi elektrarnami in energijo iz fosilnih goriv.

Depositphotos

 

Raziskovalci menijo, da bi največji priporočeni odstotek pokritosti vodne površine moral biti 70 odstotkov. Večje površine pod paneli bi lahko imele negativen vpliv na ekosistem, eden od predlaganih načinov za blaženje učinka pa je zmanjšanje pokritosti ali vgradnja sistemov za prezračevanje vode, čeprav so potrebne dodatne raziskave.

Hrvaška in razvoj sončne energije na vodi

Medtem ko globalne raziskave opozarjajo na možne izzive plavajočih sončnih elektrarn, študije izpostavljajo tudi njihove pozitivne vidike. Hrvaška se prav v tem kontekstu vse bolj pozicionira kot država, ki raziskuje, kako izkoristiti to tehnologijo na način, ki maksimira koristi in zmanjšuje okoljska tveganja.

Eno od ključnih področij uporabe je sladkovodna akvakultura, sektor z velikim neizkoriščenim potencialom. Spomnimo, študija združenja Obnovljivi viri energije Hrvaške (OIEH) kaže, da lahko plavajoče sončne elektrarne igrajo ključno vlogo pri izboljšanju trajnostne proizvodnje rib, sektorja, ki ima pomemben potencial rasti.

Kombinacija sončnih panelov in ribnikov ne optimizira le izkoriščanja prostora, temveč lahko prinese tudi konkretne okoljske in ekonomske koristi, kot so zmanjšanje izhlapevanja vode, zaščita ekosistema ter povečanje proizvodnje rib.

Strokovnjaki poudarjajo, da ta tehnologija omogoča dvojno izkoriščenost vodnih površin oziroma sočasno proizvodnjo električne energije in podporo razvoju akvakulture. Hrvoje Jazvić iz Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) je izjavil, da lahko uporaba sončnih elektrarn na ribnikih prinese pomemben napredek v energetskem prehodu in trajnostni proizvodnji hrane.

Plavajoče elektrarne zahtevajo dodatne raziskave.

"Z uporabo plavajočih sončnih elektrarn v obstoječi sladkovodni akvakulturi se omogoča dosego bonitetnega potenciala in letne proizvodnje preko 16 tisoč ton, kar je štirikrat več v primerjavi s proizvodnjo v zadnjih desetletjih na Hrvaškem," je dejal Jazvić.

Trg plavajočih sončnih elektrarn še naprej raste. Po analizi Wood Mackenzieja bi lahko dosegel 77 gigavatov do leta 2033, pri čemer bo prevladujočo vlogo v tem segmentu prevzela azijsko-pacifiška regija. Hkrati bo rast v ZDA potekala precej počasneje, saj naj bi do istega leta dosegla le 0,7 gigavata.

Kljub velikim pričakovanjem ostaja ključno vprašanje, ali bodo znanstvena raziskovanja lahko sledila hitrosti razvoja te tehnologije in zagotovila, da bo zelena tranzicija resnično trajnostna?