Globalne emisije toplogrednih plinov, ki segrevajo planet, bi morale do leta 2035 upasti za približno desetino glede na raven iz leta 1990, kar bi po podatkih Združenih narodov predstavljalo prvi zabeleženi upad v njihovih projekcijah. Svet je še vedno daleč od poti, ki bi omejila globalno segrevanje na 1,5 °C, cilj, ki so ga svetovni voditelji postavili pred desetimi leti s podpisom Pariškega sporazuma.
"Človeštvu prvič uspeva jasno obrniti rast emisij, a tempo je še vedno prepočasen," je v torek dejal Simon Stiell, izvršni sekretar Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC). "Potrebna je resna pospešitev."
Posledice so vidne v vsakdanjem življenju in gospodarstvih. Suše, nevihte in vročinski valovi vsako leto vzamejo na tisoče življenj in povzročajo gospodarsko škodo v vrednosti milijard dolarjev. Zapiranje vrzeli med trenutnimi ravnmi emisij in tem, kar znanstveniki štejejo za varne meje, bo eden največjih izzivov, s katerimi se bodo države soočile na podnebnem vrhu COP30 prihodnji mesec v Braziliji.
Znižanje, ki ga napovedujejo ZN, temelji na obljubah držav, ki prispevajo približno 80 odstotkov svetovnih emisij. To pa je še vedno daleč od 60-odstotnega zmanjšanja do leta 2035, kar znanstveniki ocenjujejo kot nujno, da bi globalno segrevanje do konca stoletja ostalo blizu 1,5 °C in se izognili najhujšim posledicam podnebnih sprememb.
V torek je UNFCCC objavil tudi svoje novo poročilo o nacionalno določenih prispevkih (NDC Synthesis Report), ki temelji na načrtih držav. Pariški sporazum določa, da morajo države te načrte posodabljati vsakih pet let, nov cikel pa naj bi bil predan leta 2025. Do 30. septembra je to storilo le 64 držav, ki skupaj predstavljajo približno tretjino svetovnih emisij, kar je zadostno, da ZN pripravijo poročilo.
Tempo zniževanja emisij, tako pri Stiellu iz UNFCCC, "je še vedno daleč prepočasen". Foto: Bloomberg
Kitajska, največji svetovni onesnaževalec, je določila cilj zmanjšanja neto emisij toplogrednih plinov za sedem do deset odstotkov v naslednjem desetletju, vendar tega načrta še ni uradno poslala Združenim narodom. Evropska unija skuša doseči dogovor med svojimi 27 članicami glede skupnega načrta, kar naj bi storila 4. novembra, prepozno za to poročilo, a pravočasno za COP30. Indija za zdaj še ni sporočila, kdaj bo predala svoj NDC.
Med državami, katerih podnebni načrti so vključeni v analizo, so Brazilija, Združeno kraljestvo in Norveška. V poročilu je tudi ameriški načrt, predložen v času predsednika Joeja Bidna, a je malo verjetno, da bo izveden pod aktualnim predsednikom Donaldom Trumpom.
Analiza 64 nacionalnih načrtov kaže, da bi njihova izvedba lahko zmanjšala emisije za 17 odstotkov do leta 2035 glede na leto 2019. Če bi se vsi načrti res uresničili, bi emisije teh držav dosegle vrh pred letom 2030, nato pa bi po letu 2035 močno upadle, večina držav pa bi do leta 2050 dosegla podnebno nevtralnost – ključni koraki za preprečevanje nevarnega segrevanja.
UNFCCC je poudaril, da večina podnebnih načrtov prvič zajema vse sektorje gospodarstva in ima višjo raven kakovosti ter verodostojnosti. Poleg zmanjšanja emisij, znanega kot blaženje, načrti zdaj vključujejo tudi prilagajanje podnebnim spremembam, financiranje, prenos tehnologije, gradnjo zmogljivosti ter reševanje gospodarskih izgub in škode, ki jih povzročajo podnebne spremembe.
Za razliko od prejšnjih izdaj letošnje poročilo ne vsebuje ocene, koliko bi se lahko temperatura dvignila do konca stoletja, saj je vzorec držav, ki so predale načrte, premajhen. ZN namerava posodobiti poročilo v prihodnjih dneh, novo izdajo pa bi lahko vključevala tudi temperaturno oceno. Lani je ZN ocenil, da bi se temperature do leta 2100 lahko dvignile med 2,1 in 2,8 °C glede na predindustrijsko obdobje.
V preteklem tednu so svoje načrte predale Južnoafriška republika, Malezija in Indonezija, pričakuje pa se, da bo to storilo še več držav pred in med vrhom voditeljev COP30 v brazilskem Belému 6. in 7. novembra.
Kako zapolniti vrzel do cilja 1,5 °C bo eno glavnih vprašanj uspeha vrha, hkrati pa tudi eno najbolj sporno. Medtem ko države, ki zagovarjajo ambicioznejšo podnebno politiko, kot so članice Evropske unije, zahtevajo močnejše ukrepe blaženja, se drugim, kot sta Savdska Arabija in Indija, temu odločno upirajo.
.webp){kind=icon}
