Trumpov kovanec in moralni hazard v praksi – kdo plača ceno politične igre moči

Obstajajo finančni baloni in obstajajo politični škandali. Redko pa se zgodi, da se ti dve področji tako prepleteta, da ni več jasno, kje se konča trg in kje se začne zloraba moči. Prav to je zdaj primer Trumpovega kripto kovanca ($TRUMP).

Meme-kovanec, povezan s predsednikom najmočnejšega svetovnega gospodarstva, je od zgodovinskega vrha izgubil 94 odstotkov vrednosti, poroča Financial Times. Po podatkih Coinbase je $TRUMP v sredini januarja 2025 dosegel najvišjo vrednost okoli 74 dolarjev (takoj po lansiranju), začetek februarja 2026 pa je bila njegova vrednost 4–5 dolarjev za token.

Torej, token, ki je bil v enem trenutku vreden več kot 70 dolarjev, se danes trguje po ceni, ki praktično briše iluzijo o "investiciji". Za tiste, ki so v igro vstopili pozno – kar so skoraj vedno mali vlagatelji – je bil izid predvidljiv: masovna izguba. A ta zgodba ni o tem, da je propadel še en kripto-projekt, temveč o tem, kdo stoji za njim in kaj to pomeni za trgovanje v pogojih zamegljenih meja med politiko in borzo oziroma delovanjem in (ne)odgovornostjo.

  Drastičen padec vrednosti Trumpovega kovanca od vrhunca pa do danes

Foto: Coinmarketcap

 

Večina bi rekla, da so tako drastični padci značilni za kriptovalute, zaradi česar jih spremlja nepopularni sloves "tveganega sredstva". Primer Trumpovega kovanca pa ni več le tržno tveganje, temveč politično posredovano tveganje.

Oglejmo si meme-kovance, kot so doge, pepe ali shibu – tam je tveganje očitno in še bolj poudarjeno kot pri uveljavljenih kovancih, kot je bitcoin, saj vlagatelji vedo, da "kupujejo šalo", torej hype. Pri Trumpovem kovancu je tveganje, nasprotno, zamaskirano s politično avtoriteto. Z drugimi besedami, trg se ne obnaša enako, ko token nosi ime predsednika ZDA, kot takrat, ko nosi ime žabe ali psa.

Drži pa, da opozorila so bila.

Gabor Gurbacs, nekdanji direktor strategije digitalnih sredstev v investicijskem podjetju VanEck in ustanovitelj PointsVillea, je takoj po predstavitvi Trumpovega kripto kovanca dejal, da meme-kovanci "ZDA, predsednika in njegovo družino stanejo veliko kredibilnosti", pri čemer je opozoril, da se posledice lansiranja Trumpovega in Melanijinega tokena "še niso niti začele".

Več kot leto dni pozneje so posledice tu.

 

Max Keiser, ameriški finančni strokovnjak, vlagatelj in eden najbolj glasnih (a tudi najbolj kontroverznih) zagovornikov bitcoina, je Trumpov kovanec označil z zaničevalno besedo. Za nekatere vlagatelje bi bil že sam ta komentar lahko dovoljšnje opozorilo, a to še ne pomeni, da so tisti, ki niso prisluhnili Keiserju, "krivi". Konec koncev, ne glede na strokovnost Keiserjevega mnenja na tem področju, je to še vedno le "eno mnenje". Enako bi bili naivni vlagatelji, ki slepo sledijo, na primer, izključno Keiserjevim nasvetom.

 

 

Videti kot "najbolj neškodljivo" politično orodje

Trumpov kovanec ni nastal kot tehnološki poskus ali poskus izboljšanja finančnega sistema. Njegova vrednost ni temeljila na uporabnosti, inovaciji ali celo osnovni ekonomski logiki. Edini realni kapital tega kovanca je bilo – ime. Sprva se je zato lahko domnevalo, da $TRUMP deluje bolj kot finančni derivat politične blagovne znamke kot pa samostojen finančni instrument. Z njim se ni trgovalo na podlagi pričakovanih prihodkov ali poslovnega modela, temveč na podlagi čustev – zvestobe ali pristranskosti, identitete in kulture konfliktov v razdeljeni ameriški družbi.

Nakup tega kovanca je bilo torej prav toliko politično sporočilo kot špekulativni korak. Tu se skriva ključna razlika v primerjavi z drugimi kripto-baloni. Pri kovancu $TRUMP ni šlo le za običajno iskanje hitrega zaslužka na valu kripto-booma, temveč tudi za uporabo politične moči kot sprožilca finančne evforije. Eden osnovnih problemov tega scenarija je asimetrija tveganja.

Po analizi, ki jo je objavil Reuters, je projekt skozi pristojbine in zgodnjo fazo trgovanja ustvaril desetine milijonov dolarjev, medtem ko je stotini tisoč malih vlagateljev ostala izguba, kar ni bila izjema, ampak vzorec.

Pri takšnih projektih so zgodnji akterji in tisti, ki nadzorujejo intenzivnost "vroče zgodbe", hkrati tisti, ki iz nje izstopijo prvi in s profitom, medtem ko večina vstopi kasneje, vodena z zaupanjem, ne z dejstvi, in konča z izgubo. Gledano izključno finančno, bi takšno razmerje takoj sprožilo vprašanje manipulacije trga. V kripto svetu se to pogosto upravičuje z argumentom, da gre za "tveganje, ki ga vlagatelj zavestno sprejme". Vendar, ko je obraz tega tveganja predsednik ZDA, tega relativiziranja ni lahko ubraniti.

Na vprašanje, ali so vlagatelji vedeli, v kaj vstopajo, je odgovor kratek: vedeli so. A tega ne smemo gledati zgolj s "tehničnega" vidika. Po eni strani Trumpov kovanec ni imel poslovnega modela, ni obljubljal prihodkov, dividend ali uporabnosti in je jasno spadal v kategorijo meme-kovancev z ekstremno volatilnostjo; po drugi strani pa tveganje ni bilo nevtralno, temveč motivirano s politiko, preko imena in avtoritete, ki sta spreminjala zaznavo tega, v kar se pravzaprav vlaga.

Skratka, odgovornost vlagateljev obstaja, a ni simetrična z odgovornostjo tistih, ki so politično moč spremenili v tržni signal. Lažje je reči, da so vlagatelji bili naivni, a bolj pošteno je reči, da je volatilnost Trumpovega kovanca pravzaprav (raz)odkrila meje sistema, ki dopušča, da se politična moč uporablja kot finančni motor – brez jasnih pravil, odgovornosti in posledic.

 

Institucionalni vakuum

Predstavljajmo si obratno situacijo – da predsednik Federalnih rezerv promovira zasebni finančni izdelek; ali da ameriški minister za finance lansira špekulativni instrument, namenjen širši javnosti. Takšen scenarij bi bil nepredstavljiv, še posebej v aktualni ameriški politiki, kjer Trump stalno spodkopava zaupanje v prvega človeka Feda, Jeromea Powlla, ker "po njegovem mnenju Powell ne opravlja dobro svojega dela".

Prvi človek ZDA je sicer nagnjen k temu, da svoje nasprotnike napada z avtoriteto in žaljivkami, ne z argumenti. Ko denarna politika ne služi njegovim političnim interesom, predsednik Feda takoj preneha biti pomembna figura tako pomembne institucije – in postane "nekompetentna tarča".

Če bi Jerome Powell slučajno izdal svoj meme-kovanec, bi Trump to dojel kot škandal, provokacijo in zlorabo funkcije, ne zato, ker bi verjel v institucionalno etiko, temveč zato, ker bi to neposredno spodkopalo njegov narativ.

Vodja ZDA od Feda pričakuje dve stvari: da je močnejši, a ne preveč neodvisen, in da vpliva na trge, a v smeri, ki ustreza njemu (Trumpu). V skladu s tem bi bil Powellov meme-kovanec "skrajno neprijeten".

Najprej bi razkril dvojna merila. Če predsednik Feda ne sme niti tvitniti o obrestnih merah brez skrbno uravnoteženega tona, kako bi potem lahko lansiral špekulativni kovanec? To bi jasno pokazalo, da si Trump dovoljuje tisto, kar drugim odvzema. Drugič, Powell bi s tem pokazal politično moč: sposobnost, da s (svojim) imenom sproži tržno evforijo. Trumpova reakcija verjetno ne bi bila razprava o etiki, temveč obtožba, da je Powell "nevaren" za trge ali "politično motiviran". In tretjič (verjetno najpomembneje) bi Powllov kovanec spodkopal osnovno hierarhijo, ki jo Trump poskuša vzpostaviti – da politika ima pravico vplivati na trge, institucije pa nimajo pravice uporabljati trgov za osebne interese.

Bloomberg

 

Vendar pa se v sivi coni kripta, kjer se regulativa pogosto umakne pred zgodbo o "inovaciji" (fenomenu, maniji, evforiji), meje sčasoma zabrisujejo. Trumpov kovanec je jasno pokazal, kako daleč lahko gre normalizacija konflikta interesov, če je lepo zavita v hype.

Tudi če formalna pravna odgovornost ne obstaja, bi morala obstajati politična in moralna. V tem primeru pa sta izostali. Če se tak model ne postavi pod vprašaj, bodo vlagatelji v kripto ali druge tveganejše naložbe večno ujeti v oblak ogromnega tveganja brez kančka odgovornosti. To je divja vožnja, za katero nihče ne bi kupil karte.

V trenutku, ko politična moč brez posledic postane finančna vaba, trg preneha biti nevtralen in se spremeni v sredstvo za izkoriščanje. Z drugimi besedami, trg ne nagrajuje več ocene tveganja, temveč pripadnost – in ceno tega na koncu plačajo posamezniki s trajno porušenim zaupanjem v sistem.

Padec cen je najmanjši problem

Ironija je, da padec Trumpovega kovanca za več kot 90 odstotkov morda niti ni najslabša stvar, ki se je zgodila. Trgi bodo pozabili, grafikoni se bodo izravnali, prišli bodo novi kovanci.

Ostaja pa dejstvo, da je mogoče združiti najvišjo politično funkcijo na svetu z najnižjo obliko finančne špekulacije, ne da bi ta povezava sprožila kakršenkoli resen institucionalni odziv. V tem smislu Trumpov kovanec ni le propadli meme-kovanec, temveč simptom nove tržne bolezni: brezskrbnega uživanja moči brez nadzora, odgovornosti in etike.

Če je to prihodnost kripta, potem problem ni volatilnost. Problem so vrednote sistema.