Rešitev za nelikvidnost kapitalskega trga skupna balkanska borza?

Težko je najti vlagatelja, strokovnjaka ali analitika, ki bi bil zadovoljen s trenutnim stanjem na kapitalskih trgih v regiji Adria. Nihče niti ne more zanikati, da so ti trgi precej nelikvidni. Je ena od možnih rešitev konsolidacija? Ljubljanska in zagrebška borza že danes delujeta kot del iste skupine, zagrebška borza pa je tudi največji delničar makedonske borze.

V regiji torej že obstaja določena stopnja konsolidacije na ravni borznega lastništva. Poleg omenjenih v regiji deluje še srbska beograjska borza in bosansko-hercegovski banjaluška in sarajevska borza. Po prometu je največja ljubljanska borza, ki je imela v lanskem letu 431 milijonov evrov prometa. Le nekoliko manj – 40 milijonov evrov – oziroma 392 milijonov evrov je znašal promet na zagrebški borzi.

"Če bi želeli doseči pravo vlogo kapitalskega trga v celotni regiji, bi bilo treba ustvariti enoten kapitalski trg, ki bi bil bistveno privlačnejši za institucionalne vlagatelje izven regije," je prepričan Damir Bećirović, ekonomski analitik in profesor na Mednarodni poslovno-informacijski akademiji v Tuzli.

To bi po njegovem mnenju ustvarilo predpogoje za morebitne kotacije zasebnih regionalnih podjetij na kapitalskem trgu, kar bi povečalo dinamiko tako na strani ponudbe kot tudi povpraševanja po finančnih instrumentih. "S tem bi se izboljšala likvidnost trga, kar je zdaj njegova glavna pomanjkljivost," poudarja Bećirović.

Morda ekonomsko učinkovito, a težko izvedljivo

Danijel Delač, član uprave hrvaške borznoposredniške hiše Intercapital, pesimistično ugotavlja, da je razvoj kapitalskih trgov v regiji v prihodnosti ob pomanjkanju posluha posameznih vlad praktično nemogoč. "Brez davčnih spodbud in privatizacij državnih podjetij je razvoj lokalnih kapitalskih trgov pod vprašajem," pravi Delač.

Kot nadaljuje, bi bila ena regionalna borza ali vsaj regionalna borza za največja podjetja v regiji zelo smiselna, v praksi pa je to težko uresničiti. "Zavedati se je treba, da je regija zelo heterogena: Imamo različne valute, različne sisteme poravnave transakcij, razlikujejo se tudi predpisi in sistemi trgovanja," našteva Delač. Morebitno rešitev vidi v tako imenovani dvojni kotaciji najpomembnejših blue chipov iz regije na eni od borz.

Kot poudarjajo na zagrebški borzi, imajo številne druge države praviloma svojo borzo. "Težko najdemo primer, da bi ena borza 'oskrbovala' več nacionalnih. Morda bi bilo to bolj učinkovito s poslovnega ali ekonomskega vidika, vendar predpisi to precej omejujejo," pojasnjujejo. Trgovanje po njihovih besedah sicer ni edina dejavnost, ki jo omogočajo lokalne borze; ključna je tudi transparentnost, ki je vedno zagotovljena v lokalnem jeziku.

Obenem v Zagrebu priznavajo, da so v tej panogi zagotovo neizogibni razni procesi konsolidacije. "Krepitev učinkovitosti trga je mogoče izvajati tudi drugače: V svetu imamo primere, kot je Intercontinental Exchange (ICE), holding, ki upravlja 12 reguliranih trgov in upravljavcev trga ter klirinške hiše," navajajo. Podobno je tudi z Euronextom, vseevropsko borzo, ki upravlja borze v Parizu, Amsterdamu, Bruslju, Lizboni, Dublinu, Oslu in Milanu.

Stroški borze zanemarljivi

 "Borza v svojem smislu predstavlja enega od temeljnih gradnikov kapitalskega trga. Pomen lokalne borze je predvsem v bližini, prilagodljivosti in dostopnosti za lokalne deležnike," poudarja Andraž Aš, vodja regulative na ljubljanski borzi. Po njegovih besedah je bistvena naloga borze podpora domačim izdajateljem, investicijskim podjetjem in končnim investitorjem. "Hkrati so stroški borze v celotnih stroških kapitalskega trga zanemarljivi; skoraj zagotovo gre za z naskokom daleč najcenejšo institucijo trga," poudarja Aš.

Na ljubljanski borzi se zavedajo, da so kapitalski trgi globalni, zato si prizadevajo za večjo integracijo trga v regionalne, kontinentalne in tudi globalne trge ter njihovo infrastrukturo. Po Aševih besedah sta relativno nizka ozaveščenost in uporaba storitev lokalnih borz v državah jugovzhodne evropske regije veliko bolj vzrok kot posledica relativne anemičnosti lokalnih borznih trgov.

Tudi v skupini SIJ – Slovenski industriji jekla delovanje ljubljanske borze prepoznavajo kot smiselno, saj pomaga premagovati omejene zmogljivosti slovenskega bančnega sistema. "Tako slovenski investitorji v primerjavi s tujimi prejmejo več informacij o slovenskih podjetjih ter so zato pripravljeni vložiti več in prejeti nižjo premijo za tveganje," meni Igor Malevanov, podpredsednik in izvršni direktor za finance pri SIJ.

Kot pojasnjuje, je skupina z vstopom na kapitalske trge pridobila nove vire financiranja, kar jim omogoča tudi optimiziranje strukture finančnih virov, ob do nedavno še ugodnih virih financiranja. V zadnjih devetih letih so tako postali eden najbolj prepoznavnih in najpomembnejših izdajateljev dolžinskih vrednostnih papirjev na ljubljanski borzi, kjer so izdali za 173 milijonov evrov obveznic in 209 milijonov evrov komercialnih zapisov.

Večja birokratizacija in stroški

Drugačno izkušnjo z vstopom na borzo pa ima ena največjih informacijskih svetovalnih skupin v regiji: Datalab Tehnologije. Na borzo so se odločili vstopiti, ker so leta 2003 v lastništvo povabili tudi zaposlene. Po 20 letih je v rokah zaposlenih 40 odstotkov podjetja, zato se je v tem obdobju pojavilo vprašanje likvidnosti teh delnic.

Najboljša možnost se jim je zdela vstop na organiziran trg. "Zaradi precejšnjega nihanja cene delnice (in nenazadnje tudi skepse slovenskih institucionalnih vlagateljev) borza ni prinesla niti pričakovanih rezultatov pri oblikovanju stabilnega trga za delavske delnice niti izboljšane možnosti dostopa do finančnih sredstev," pojasnjuje Andrej Mertelj, izvršni direktor podjetja.

Po njegovih besedah so bili obseg dela, pa tudi stroški v začetni fazi sprejemljivi in vzdržni. "Žal pa se zadeve zadnjih nekaj let drastično spreminjajo. Vedno večja birokratizacija vodenja, prav tako pa tudi dodatne zahteve so presegli sprejemljive stroške," pravi Mertelj. To je pripeljalo do situacije, v okviru katere so bili zaposleni obremenjeni s precejšnjimi stroški in birokracijo lastništva. Še večje težave vidi v pritisku po uvedbi politik ESG v poslovanje podjetja, ki so pogosto v nasprotju z njihovimi primarnimi cilji.  

"Ločitev prve in vstopne kotacije ni dovolj občutna. Vprašanje pa je tudi, ali lahko podobnim manjšim delniškim družbam ljubljanska borza pomaga tudi kako drugače, saj je umiranje slovenskega delniškega trga brez novih vstopov zagotovljeno," napoveduje Mertelj.

 

S pomočjo Rijada Durkića.