Minimalna plača: ideja, ki so jo ekonomisti kritizirali, politika pa sprejela. Kakšne so razmere v Sloveniji?

Le malo vprašanj v ekonomiji je bilo tako dolgo in tako poglobljeno preučevanih kot minimalna plača. Že več kot stoletje se preverja njen vpliv na revščino, podjetja, brezposelnost, gospodarsko rast, konkurenčnost domačega gospodarstva, produktivnost in kakovost življenja. Nekatere raziskave kažejo tudi vpliv na stopnjo samomorov, pogostost kriminala, volilno udeležbo in alkoholizem.

Čeprav je bil institut minimalne plače v 20. stoletju pogosto izpodbijan s strani ekonomistov, je od prvih zakonov o minimalni plači, uvedenih konec 19. in v začetku 20. stoletja, do danes postal splošno razširjen po svetu, le peščica držav ga ni uvedla. Od začetka tega stoletja se je praksa uvajanja minimalne plače širila po svetu, njena relativna višina pa se je v večini držav povečevala.

Številne razvite države še vedno nimajo univerzalne minimalne plače. Finska, Švedska, Norveška, Danska in Island – države, ki jih pogosto dojemamo kot socialno občutljive in z visoko ravnjo zaščite delavskih pravic – še vedno nimajo zakonsko določene nacionalne minimalne plače. Zanašajo se na pogajanja med sindikati in združenji delodajalcev, v katerih se minimalne plače določajo na ravni posameznih panog in ne na nacionalni ravni, kar je zaradi večje prožnosti sprejemljivejše za delodajalce, sindikatom pa pušča ključno vlogo v nacionalnem gospodarstvu in pri zaščiti delavcev. Prav sindikati so v teh državah med največjimi nasprotniki nacionalne minimalne plače. Iz podobnih razlogov nacionalne minimalne plače nista uvedli niti Avstrija in Italija.

Razen teh in še nekaj drugih primerov pa je zakonsko določena minimalna plača ena najbolj razširjenih socioekonomskih politik na svetu. Njena globalna sprejetost še nikoli v zgodovini ni bila večja, prav tako ne njena relativna višina. Nasprotniki njenega uvajanja so zgodovinski 'boj' dokončno izgubili, kar potrjujejo podatki o širjenju minimalne plače od začetka 21. stoletja do danes.

Poraz je tako velik, da danes vprašanje ni več, ali bo minimalna plača uvedena, temveč kolikšna bo. Tako je politika, tradicionalno povezana s politično levico – čeprav so jo v preteklosti podpirali tudi avtoritarni režimi fašistične Italije in Francova diktatura v Španiji – v tem stoletju postala sprejemljiva tudi za desnosredinske politične sile. Leta 2015 je 'padlo' še zadnje veliko gospodarstvo brez nacionalne minimalne plače, Nemčija. Uvedla jo je Angela Merkel (CDU, desni center) kot koncesijo SPD-ju (levi center) za vstop v veliko koalicijo, torej v zameno za politično stabilnost.

Rast priljubljenosti instituta minimalne plače

Minimalna plača je zakonski standard (z že navedenimi izjemami) ne le v Evropi, temveč po vsem svetu. Le osem od 38 članic OECD nima nacionalne minimalne plače: Finska, Švedska, Norveška, Danska, Island, Italija, Avstrija in Švica. Na začetku stoletja jih je bilo brez nje 13.

Poleg povečanja števila držav z minimalno plačo se je v tistih, ki so jo že imele, povečala tudi njena relativna višina, merjena kot razmerje med minimalno in povprečno plačo v posamezni državi. Podatki kažejo, da so relativni padec minimalne plače zabeležile le Avstralija, Irska, Luksemburg, Nizozemska in ZDA. V teh državah pa je bilo razmerje med minimalno in povprečno plačo že prej visoko, z izjemo ZDA.

Država z najvišjo relativno minimalno plačo (višina minimalne plače v razmerju do povprečne plače) je bila leta 2000 Francija s 50,16 odstotka. Najnižjo je imela Južna Koreja (23,81 odstotka), večina držav pa je v razponu od 30 do 40 odstotkov.

Leta 2021 je Kostarika postala članica OECD, z zelo visoko ravnijo minimalne plače, ki je leta 2024 dosegla 70,17 odstotka. Večina starih članic je v tem obdobju povečevala višino minimalne plače glede na povprečno plačo. Največjo rast sta dosegli Južna Koreja, za 24,04 odstotne točke, in Združeno kraljestvo, za 16,9 odstotne točke. S tem je Združeno kraljestvo postalo država z najvišjo relativno minimalno plačo, če izvzamemo novejši članici OECD, Kolumbijo in Kostariko.

 

 

Minimalna plača v Sloveniji in na Hrvaškem

Povprečje članic OECD, ki so imele minimalno plačo leta 2000, je znašalo 35 odstotkov, do leta 2008 se je povzpelo na 37 odstotkov, do leta 2024 pa na 44 odstotkov. Slovenija je iz leta v leto nad povprečjem OECD, saj je minimalna plača leta 2024 dosegla 50,81 odstotka povprečne plače. To je ena najvišjih ravni v OECD, za Kostariko, Mehiko, Novo Zelandijo, Kolumbijo in Združenim kraljestvom. Hrvaška je pod povprečjem, vendar z rastjo s 37,74 odstotka leta 2010 na 41,99 odstotka leta 2024.

 

 

V absolutnih zneskih je minimalna plača na Hrvaškem s 385 evrov bruto v prvi polovici leta 2010 narasla na 970 evrov bruto leta 2025. Če 152-odstotno rast primerjamo s kumulativno inflacijo od januarja 2010 do novembra 2025, ki je po podatkih Državnega zavoda za statistiko znašala 48 odstotkov, dobimo podatek, da se je realna minimalna plača v obdobju 2010–2025 približno podvojila.

Minimalna plača v Sloveniji je v prvi polovici leta 2010 znašala 589 evrov bruto, v drugi polovici leta 2025 pa 1.278 evrov bruto. V absolutnem znesku gre za večjo rast kot na Hrvaškem, vendar je bila nominalna rast v odstotkih 117-odstotna, kar je bistveno manj (v Sloveniji je bil sicer lani podan predlog za 1000 evrov neto minimalne plače).

Zdajšnji hrvaški minimalec se je približal slovenskemu, vendar sta se vmes minimalni plači na Poljskem in v Litvi zvišali na ravni, višje kot na Hrvaškem, čeprav sta bili leta 2010 nižji za 73 evrov bruto (Poljska) oziroma 153 evrov bruto (Litva).

Srbija je v istem obdobju minimalno plačo povečala za 396 evrov bruto (178 odstotkov), Severna Makedonija pa je od leta 2013 zvišala minimalno plačo s 199 evrov bruto na 584 evrov (193 odstotkov).

 

 

Zakaj je minimalna plača popularna?

Pomemben razlog za uspeh minimalne plače kot politike je njena politična uporabnost. Politiki so nagnjeni k mobilizaciji volilnega telesa z obljubami, ki zahtevajo znatna fiskalna sredstva iz državnega proračuna, kot so višje pokojnine, socialna pomoč, nadomestila za brezposelne, porodniška nadomestila, otroški dodatki, socialne subvencije za komunalne stroške itd. Vse te politike danes predstavljajo daleč največji del javnih izdatkov, prostor za njihovo nadaljnjo rast pa omejujejo proračunski primanjkljaji in javni dolg.

Uvedbo in zviševanje minimalne plače volivci enako dojemajo kot socialno politiko države, hkrati pa ne zahteva dodatnih izdatkov iz državnega proračuna. Strošek nosijo zasebna podjetja, ki se jim povečajo stroški plač zaposlenih. Za politike je to idealna situacija: pridobijo politične točke, ne da bi nosili odgovornost, saj jim ni treba zagotavljati novih sredstev v proračunu.

Rasti priljubljenosti minimalne plače so prispevali tudi demografski trendi zadnjih nekaj desetletij. Morebitni negativni učinek uvedbe in zviševanja minimalne plače na zaposlenost oziroma rast brezposelnosti je precej manjši v razmerah, ko imajo delodajalci zaradi desetletij upadanja števila rojstev težave pri iskanju novih delavcev in brezposelnost ne predstavlja večje nevarnosti, razen v obdobjih hudih kriz.

 

Poleg tega desetletja selitve proizvodnje z nizko dodano vrednostjo iz razvitega sveta v manj razvite države pomenijo, da je danes precej manjši delež podjetij v delovno intenzivnih dejavnostih, pri katerih strošek plač pomeni bistveno več kot drugi stroški. Zaradi tega je tudi odpor podjetij do takšnih politik manjši. Skratka, učinek minimalne plače je bistveno manjši v državah z nizko brezposelnostjo, večdesetletnim demografskim staranjem in z zunanjim izvajanjem preproste, delovno intenzivne proizvodnje. Današnje razmere v razvitem svetu so bistveno drugačne kot v 20. stoletju, elastičnost povpraševanja po delu pa je precej manjša.

Ker je minimalna plača postala globalno sprejeta politika, se je razprava premaknila z vprašanja, ali naj država sploh ima zakonsko določeno minimalno plačo, na vprašanje, kolikšna naj bo. Jasno je, da lahko previsoka raven potencialno vodi v makroekonomske težave, vključno z rastjo brezposelnosti, vendar o tem, katera raven je "previsoka", ni soglasja. Odgovor je gotovo odvisen od gospodarskega cikla, regionalnih in nacionalnih razmer, strukture gospodarstva, produktivnosti dela, demografskih trendov in drugih dejavnikov.