Slovensko gospodarstvo v prihodnjem desetletju ne bo moglo staviti samo na visoko zaposlenost, izvozno usmerjenost in prilagodljivost podjetij. V okolju geopolitičnih tveganj, tehnološke preobrazbe, šibkejšega evropskega povpraševanja in pomanjkanja kadrov bo vse pomembnejše, koliko vrednosti bo Slovenija sposobna ustvariti z znanjem, inovacijami in produktivnejšimi poslovnimi modeli.
Podatki za leto 2025 kažejo mešano sliko. Bruto domači proizvod se je realno povečal za 1,1 odstotka, domača potrošnja je podpirala gospodarsko aktivnost, vendar pa se je po drugi strani dodana vrednost v predelovalnih dejavnostih zmanjšala za 1,3 odstotka. Zaposlenost se je zmanjšala za 0,3 odstotka, pri čemer je bil upad največji v proizvodnji, medtem ko se je povečala zaposlenost v državnem sektorju. Slovenija ostaja razmeroma odporno gospodarstvo, vendar njen prihodnji razvoj ni samoumeven. Za majhno in odprto državo, močno vključeno v evropske dobavne verige, zunanje spremembe pomenijo večjo izpostavljenost, hkrati pa priložnost za podjetja, ki lahko ponudijo specializirano znanje in tehnološko zahtevne rešitve.
Ključno vprašanje zato ni le, koliko Slovenija proizvaja in izvaža, temveč kakšen položaj imajo njena podjetja v globalnih verigah vrednosti. Razvojni premik pomeni prehod od vloge dobavitelja k večjemu vplivu na produkte, tehnologije in razvojne odločitve. Od tega je odvisno, koliko znanja, odločanja in dodane vrednosti ostane v Sloveniji.
Močna industrijska osnova, a tudi razvojne vrzeli
Slovenija ima za takšen premik dobro izhodišče. Njena podjetja so vpeta v avtomobilsko in elektroindustrijo, farmacijo, strojno industrijo, materiale (kovine, papir, kemični izdelki) ter druge tehnološko zahtevne dejavnosti. Evropski inovacijski kazalnik za leto 2025 jo uvršča na drugo mesto med članicami EU pri izvozu srednje- in visokotehnoloških proizvodov, vendar to upošteva tudi posle oplemenitenja, kar pomeni, da glavnina te proizvodnje nastane v Sloveniji. Ta ista primerjava pa pokaže tudi druge vrzeli. Pri izvozu na znanju temelječih storitev Slovenija dosega le 41,6 odstotka povprečja EU. Pod evropskim povprečjem je prav tako pri nekaterih vlaganjih v informacijsko tehnologijo in širših inovacijskih izdatkih podjetij.
Industrijsko osnovo bo zato treba nadgraditi z več programske opreme, podatkovnih rešitev, umetne inteligence, inženirskih storitev in poslovnih modelov, pri katerih se vrednost ustvarja predvsem z znanjem in intelektualno lastnino. Industrija in napredne storitve pri tem niso nasprotje. Prav njihovo povezovanje lahko tradicionalnim panogam omogoči prehod k zahtevnejšim produktom in večji dodani vrednosti.
Foto: Arhiv GZS
Izvozna odprtost tako ostaja pomembna prednost, vendar sama po sebi ne zagotavlja razvojnega preboja.
Produktivnost kot osrednji razvojni izziv
Po najnovejšem poročilu UMAR je slovenska produktivnost dela leta 2025 dosegla približno 86 odstotkov povprečja EU, BDP na prebivalca po kupni moči pa 91 odstotkov. K razmeroma visoki ravni BDP na prebivalca pomembno prispeva visoka zaposlenost, vendar je prostor za nadaljnjo rast po tej poti omejen. Stopnja zaposlenosti je leta 2025 znašala 78,3 odstotka, staranje prebivalstva in manjše generacije mladih pa dodatno zaostrujejo pomanjkanje kadrov. Nadaljnji razvoj bo zato vse bolj odvisen od rasti produktivnosti.
Slovenija bo morala več vrednosti ustvariti z boljšimi tehnologijami, učinkovitejšo organizacijo, avtomatizacijo, kakovostnejšim upravljanjem in razvojem lastnih rešitev. Višja produktivnost ne pomeni, da morajo ljudje preprosto delati več. Pomeni, da lahko s pomočjo znanja, opreme in boljših procesov v istem času ustvarijo večjo vrednost.
Ta povezava je pomembna tudi zunaj poslovnih bilanc. Produktivnejša podjetja lažje zvišujejo plače, vlagajo v razvoj zaposlenih in nastopajo na donosnejših trgih. Večja ustvarjena vrednost hkrati krepi javne prihodke, iz katerih se financirajo zdravstvo, šolstvo, infrastruktura, pokojnine in druge skupne potrebe.
Znanje se mora hitreje pretvoriti v produkte
Tehnološka prenova sama po sebi ne bo dovolj, če je ne bo spremljal hitrejši prenos raziskovalnega znanja v nove produkte, podjetja in poslovne modele. Slovenija ima za takšen premik razmeroma močno raziskovalno osnovo. Leta 2024 je za raziskave in razvoj namenila 1,44 milijarde evrov oziroma 2,1 odstotka BDP. Poslovni sektor je bil odgovoren za 69 odstotkov vseh izdatkov za raziskave in razvoj.
Raziskovalna osnova torej obstaja. Evropski inovacijski kazalnik namreč Slovenijo uvršča na 13. mesto v EU in na 94,7 odstotka evropskega povprečja. Med njenimi prednostmi sta sodelovanje javnega in zasebnega raziskovalnega sektorja ter inovacijska dejavnost malih in srednjih podjetij, šibkejša pa je pri pretvarjanju znanja v hitro rastoča podjetja in tržno uspešne rešitve. Izdatki tveganega kapitala v Sloveniji po Evropskem inovacijskem kazalniku 2025 dosegajo le 27,3 odstotka povprečja EU, nizki pa so tudi drugi inovacijski izdatki podjetij.
Foto: Arhiv GZS
Dober raziskovalni projekt zato še ne pomeni novega izdelka ali uspešnega podjetja. Za prehod od ideje do trga so potrebni kapital, upravljanje inovacij, zaščita intelektualne lastnine, prodajne kompetence in povezovanje z mednarodnimi kupci. Prav tu se pokaže razlika med okoljem, ki zna ustvarjati dobre zamisli, in okoljem, ki jih zna razviti v izvozne prihodke, podjetja ter strokovna delovna mesta.
Digitalizacija in investicije ne smeta ostati privilegij največjih
Podoben razkorak se kaže pri digitalizaciji. Leta 2025 je umetno inteligenco uporabljalo 22 odstotkov slovenskih podjetij z najmanj desetimi zaposlenimi. Med velikimi podjetji je bil delež 72-odstoten, med malimi pa le 18-odstoten. Ker mala in srednja podjetja predstavljajo velik del gospodarstva in dobaviteljskih verig, tehnološki prehod ne more ostati omejen na največje družbe. S težavami pri digitalni preobrazbi se je srečevalo 76 odstotkov podjetij, najpogostejša ovira pa je bilo pomanjkanje ustreznih kadrov ali znanja. Digitalizacija zato ni le vprašanje nakupa programske opreme. Podjetja morajo nove tehnologije vključiti v proizvodnjo, logistiko, razvoj produktov in poslovno odločanje.
Uspešnost digitalnega prehoda pa bo vplivala tudi na zaposlene in regije, saj lahko tehnološka posodobitev manjših podjetij pomeni stabilnejša delovna mesta in več strokovnih priložnosti zunaj največjih gospodarskih središč.
Za takšen prehod so seveda ključne investicije. Leta 2025 so se bruto investicije v osnovna sredstva povečale za 4,1 odstotka, vendar so rast pretežno poganjale stavbe in infrastruktura. Investicije v opremo in stroje so se namreč povečale le za 0,7 odstotka. Prvo četrtletje 2026 je prineslo spodbudnejši signal, saj so bruto investicije v osnovna sredstva bile medletno višje za 12,6 odstotka, investicije v opremo in stroje pa za 8,2 odstotka. Eno četrtletje še ne pomeni trajnega obrata, kaže pa, da se lahko investicijska aktivnost okrepi.
Foto: Arhiv GZS
Slovenija pa ne potrebuje samo večjega števila naložb, ampak predvsem takšne, ki prinašajo tehnološko posodobitev, večjo produktivnost, lastne produkte z višjo dodano vrednostjo, nova visoko kvalificirana delovna mesta ter več razvoja in odločanja v Sloveniji. Njihov pomen se ne kaže le v novih objektih ali proizvodnih linijah, temveč tudi v znanju, ki ostaja doma, razvoju dobaviteljev, novih kariernih priložnostih za zaposlene in širših učinkih na lokalno okolje.
Od potenciala do razvojnega dogovora
Vprašanja produktivnosti, inovacij, digitalizacije in investicij se tako povezujejo v širše vprašanje razvojne smeri države. Program Made in Slovenia 2035, ki ga je Gospodarska zbornica Slovenije oblikovala skupaj z gospodarstveniki in strokovnjaki, ključna razvojna področja povezuje z investicijskim potencialom približno 19 milijard evrov do leta 2035. Program vključuje trajnostno mobilnost, elektroindustrijo, farmacijo in biotehnologijo, logistiko, gradbeništvo, materiale in krožno gospodarstvo, kmetijstvo, proizvodnjo živil in pijač, lesnopredelovalno panogo ter panogo informacijsko-komunikacijskih tehnologij.
Njihov razvojni potencial je prav v medsebojni povezanosti in multiplikativnih učinkih ene panoge na druge. Avtomobilska industrija potrebuje napredne materiale, elektroniko, programsko opremo in logistiko. Farmacija potrebuje raziskovalce, podatkovne tehnologije in proizvodno opremo. Gradbeništvo potrebuje materiale, digitalno projektiranje, energijo ter predvidljive javne investicije. Podjetja v gospodarskih panogah, ki so jih opredelili gospodarstveniki s potencialom preboja, predvidevajo možne investicije v višini 19 milijard evrov do leta 2035. Vendar pa bodo podjetja tovrstne investicije lahko uresničila le v konkurenčnem, predvidljivem in razvojno usmerjenem okolju.
Prav zato je nujno, da se v Sloveniji celostno in sistematično lotimo sprememb in izboljšanja poslovnega okolja. Pri tem je treba povezati vprašanja, ki se pogosto obravnavajo ločeno: produktivnost, davčno okolje, energijo, raziskave in razvoj, digitalizacijo, izobraževanje, infrastrukturo in internacionalizacijo.
Do leta 2035 se bo pokazalo, ali bo Slovenija svojo izvozno in industrijsko osnovo nadgradila z več lastnega razvoja, tehnološkega znanja in produktivnosti. Naslednji razvojni korak bo zahteval več kapitala na zaposlenega, hitrejši prenos raziskav na trg, širšo uporabo digitalnih tehnologij ter okolje, v katerem se lahko investicijske odločitve uresničijo pravočasno.
Učinek takšnega razvojnega premika pa se ne konča pri poslovnih rezultatih podjetij. Višja produktivnost in dodana vrednost se odražata v večji sposobnosti podjetij, da ustvarjajo kakovostna delovna mesta, bolje nagrajujejo znanje ter prispevajo k stabilnim javnim financam in večji odpornosti družbe. Odločitev o prihodnjem razvojnem modelu bo zato tudi odločitev o tem, kakšne priložnosti bodo imeli ljudje, koliko razvojnega znanja bo ostalo v Sloveniji in kakšno kakovost življenja bo država sposobna zagotavljati v prihodnjih desetletjih.
Kako lahko Slovenija svoj gospodarski potencial spremeni v večjo produktivnost, razvojne investicije in boljše priložnosti za ljudi? O tem si preberite več v programu Made in Slovenia 2035 tukaj.
.webp){kind=icon}
