Kljub doseženemu dogovoru o začasnem premirju in odprtju strateško pomembne Hormuške ožine, svetovno gospodarstvo čuti posledice skoraj 40 dni trajajoče vojne z Iranom. Čeprav so borzni indeksi po objavi novice poskočili, borzne cene nafte in plina pa znatno upadle, so ekstremne podražitve nafte za fizično dobavo v preteklih tednih že sprožile stroške, ki se bodo neizogibno prelili po celotni vrednostni verigi.
Ti povišani vhodni stroški energije in logistični zastoji pri transportu bodo v prihodnjih mesecih neposredno vplivali na rast cen vseh proizvodov, vključno s hrano, saj se zamude pri dobavah še niso povsem stabilizirale. Nafta, ki jo kupujejo pridelovalci, je dražja za tretjino, gnojila so se podražila še bolj.
Analitiki opozarjajo, da popolne normalizacije cen na trgovskih policah ne gre pričakovati pred tretjim četrtletjem. Zaščita domačega gospodarstva in prehranske varnosti bo tako v naslednjem obdobju ključni izziv za vlado, saj se realni učinki vojnega šoka v Sloveniji šele začenjajo zares odražati. O tem šoku in ukrepih je v oddaji 'Zoom in' na televiziji Bloomberg Adria govorila direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS Tatjana Zagorc.
Kako se slovenska živilska podjetja in kmetje spoprijemajo s podražitvami energentov, hrane, gnojil, embalaže? Imajo sploh kakšne alternative, recimo za pridelavo s še manj gnojili?
Če hočemo pridelati kakovostne surovine, tudi v dovoljšni količini, so ti kmetijski inputi izredno pomembni. Se pravi gnojila, fitofarmacevtska sredstva in seveda energenti, vse to v dovoljšnih količinah. Določene alternative sicer obstajajo, vendar je treba povedati, da privajanje nanje traja nekoliko dlje časa. Mi pa rabimo kratkoročne ukrepe. Zakaj je najprej fokus na kmetijstvu, zato, ker kmetijstvo prideluje surovine, potem pa je že tukaj na vrsti živilska industrija, ki je seveda tudi pod udarom visokih cen.
Dejstvo je, na eni strani surovine, na drugi strani povečanje stroškov dela na začetku leta, ki se implementira sedaj, in podražitve kritičnih materialov, predvsem plastike in drugih vhodnih materialov ter nenazadnje tudi transporta. Tako da, če hočemo vplivati na končne cene proizvodov, je pravzaprav treba pomagati celotni verigi, da bi se ta pritisk na končne cene in potem na potrošnika ublažil.
Rekli ste, da so ključni kratkoročni ukrepi. Teh zaenkrat ni bilo. Pravite, da kmetijstvo izpade pri teh ukrepih, ker ni energijsko intenzivna dejavnost. Kakšen bo vpliv že omenjenih podražitev na končne cene hrane? Katera hrana se bo najbolj podražila in koliko teh podražitev lahko živilci prelijejo v končne cene, koliko pa jih bo ostalo na njihovih plečih?
To je zelo dobro vprašanje. Koliko jih lahko prelijemo v končne cene? Trenutne ocene so, da bi morali že sedaj razmišljati o prelivanju cen tam okrog 10 do 15 odstotkov. Tako da je to razlog za skrb, da sploh lahko obratujemo naprej. Kaj bo v prihodnje, je seveda vprašanje. Te napovedi cen trajajo dlje časa, ob tem, da imamo napovedi o znižanju DDV.
Ti ukrepi ne morejo prenesti učinka, če niso usklajeni oziroma res premišljeni tudi s strani države. Zagotovo pa je ublažitev cen pomembna in tukaj so pomembni ukrepi države tako na področju energije, surovin, drugih vhodnih embalažnih materialov in pa transporta. Tako da, če to nekako vzdržujemo in ublažimo, potem lahko tudi živilska industrija ukrepa in se nekako prilagodi pri končnih cenah svojih proizvodov.
Katera hrana je najbolj na udaru?
Gre za naše glavne segmente, od mesnopredelovalne industrije naprej, žita so pod vprašajem, bliža se žetev čez dva meseca in tako naprej. Vse to nam se nam plete v tem trenutku po glavah, kako ublažiti posledice trenutnih dvigov cen.
Če ste omenili 10 do 15-odstotno podražitev, ki je nekako v zraku, to je dvojna podražitev hrane v primerjavi s preteklim obdobjem, se pravi še višja, tudi vpliv na inflacijo bo večji, tako da država na nek način mora ukrepati, če želi ublažiti inflacijo.
Država mora ukrepati. Treba je razumeti, da živilska industrija posluje z zelo nizkimi maržami, tako da nekih rezerv, ki bi balansirale to trenutno hudo stanje, ni. To je treba razumeti in zato je treba ukrepati, se pravi tudi na zmanjševanju stroškov, da se lahko potem industrija primerno odziva.
Koliko surovin živilska podjetja uvažajo in kaj lahko storijo s skrajševanjem dobavnih verig?
Poglejte, veliko. Mislim, da ti odnosi, predvsem v nekaterih branžah, potrebujejo revitalizacijo, se pravi pogodbeni odnosi, predvsem v prireji in predelavi rdečega mesa, v žitnem sektorju so nedvomno velike rezerve.
Svetla primera sta nekako prireja mleka in predelava v mlečne izdelke ter prireja in predelava belega mesa. To vedno dajemo za vzor, ker imajo zelo dobro urejene kooperacijske odnose in ljudje se držijo pogodb. Proizvajalci se držijo pogodb tako na strani prireje kot tudi na strani pridelave. To je izredno pomembno, sploh pri teh kmetijskih pridelkih, ki so dnevne narave.
Bi se cene gnojil sploh znižale, če bi se vojna končala kmalu? Kakšno znižanje lahko pričakujemo? Če bi bili optimisti, v kolikšnem času in za koliko lahko pričakujemo znižanje cen gnojil, glede na to, da so se po začetku vojne v Ukrajini cene dvignile in potem niso več padle?
Poglejte, mogoče nam gre na roko ta čas, v katerem smo. Predvidevamo, da imajo kmetijska gospodarstva v tem trenutku dovolj zalog, kar jih potrebujejo za trenutna opravila. Seveda se pa bliža jesenska setev, do takrat je sicer še nekaj časa. Vplivi vojne in odzivi evropskih ter globalnih trgov bodo naredili svoje, tako da je težko napovedovati z moje strani.
Kaj predlagate vladi?
Fokus na energente. To pomeni tako na električno energijo kot na nafto in plin na eni strani, potem pa zagotovo fokus pomoči tudi na transportu in na industriji plastičnih materialov. Kajti če se pri njih zadeve uravnajo, je potem lažje tudi za nas. Seveda pa je treba pogledati tudi, kaj se lahko naredi na stroških dela.
Je del rešitve za pridelovalce tudi v bolj ekološki pridelavi in zelenem prehodu? Se bo morda pri tej podražitvi gnojil zmanjšal razkorak med ceno ekoloških in neekoloških živil?
Mogoče bi se v tem trenutku še bolj usmerila v načine pridelave. Tudi večja kmetijska gospodarstva gredo v smeri trajnostnega kmetijstva, plitvo oranje in podobne zadeve, kjer se znižujejo stroški. To je konvencionalna pridelava, kar je pomembno, da lahko pričakujemo dovolj visoke donose. Donosi so pomembni.
Mislim, da neko prestrukturiranje seveda bo, ampak mislim, da se podcenjuje to, kar je bilo že narejeno v konvencionalni pridelavi in ima prav tako pozitiven vpliv na okolje.
Veliko se govori v Evropi o pomenu odpornosti. Kako do večje odpornosti kmetijstva in predelovalcev? Bi morali vzpostaviti morda celo strateške rezerve tudi na področju kmetijskih surovin?
Eno so normalne državne rezerve, ki jih vsaka država ima, pa tudi razmišljanje o strateških rezervah ni odveč. Se pravi to, kar se hitreje obrača v proizvodnji, če tako rečem, in seveda graditi odpornost verig. Dejstvo je, da imajo naše agroživilske verige določene vrzeli in te vrzeli je treba odpraviti. To niso neodpravljive zadeve. Če nam v pridelavi in predelavi kaj manjka, je treba verigo sestaviti.
Je pa res, da smo na določenih področjih kritično odvisni od uvoza, tam pa je treba vzpostaviti neka partnerstva s tujimi državami okoli nas. Ena takih stvari so gnojila in fitofarmacevtska sredstva, tudi o semenih je treba razmišljati. Verigo je treba sestaviti delček po delčku, pogledati, kaj nam manjka, in odpraviti vrzeli.
.webp){kind=icon}
