Mojmir Mrak: Težave v Italiji lahko občuti tudi Slovenija

O krizi v Italiji in potencialnih posledicah za Slovenijo in slovenska podjetja, ki poslujejo z Italijo, smo se pogovarjali s strokovnjakom za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik ter profesorjem z ljubljanske ekonomske falultete Mojmirjem Mrakom.

 

 

Kako komentirate dogajanje v Italiji? Premier Mario Draghi je odstopil, politična in ekonomska kriza je tu.

Italija je ena največjih držav v evroobmočju in je že po tej logiki pomembnejša kot kakšna druga država. Po drugi strani pa se Italijo v zadnjih desetih letih bolj podrobno gleda, saj se je stalno spraševalo, koliko so stvari v Italiji - zlasti z javnim dolgom in dostikrat tudi politično nejasno situacijo -, nestabilne.

Ko je Mario Draghi prevzel vodenje vlade, potem ko je bil guverner Evropske centralne banke (ECB), je bilo to za evropsko monetarno unijo olajšanje predvsem zaradi tega, kar je zelo jasno šel v napoved reform. Njegov pogled na reforme in nova usmeritev sta dobila podporo v Evropi v kontekstu programa New Generation EU. Gospodarske razmere v Italiji so šle v zadnjem letu v dobro smer, trgi so bili pozitivno nastrojeni ne samo do evropske monetarne unije kot celote, ampak tudi do Italije.

Nejasna situacija v monetarni uniji se spreminja. ECB je prvič po 11 letih dvignila obrestno mero in dvignila jo je bolj, kot je napovedovala mesec nazaj. ECB z začetkom dvigovanja obrestnih mer kasni. Vemo, da je bila njena ocena inflacije za lansko jesen, da gre za nek pojav, na katerega se ni treba odzvati. Že takrat so bila prisotna drugačna mnenja glede tega. Jasno je, da bo morala ECB obrestno mero spreminjati precej hitreje. To je edini način, da bo kolikor toliko lovila druge centralne banke. Precej namreč zaostajamo s tem, kar se potem odraža tudi na deviznem tečaju evra. Evro je v primerjavi z dolarjem v enem letu izgubil okoli 15 odstotkov. To je v veliki meri posledica razlike v obrestnih merah in ukrajinsko-ruske krize, ki je Evropo relativno bolj prizadela kot druge celine.

Odstop Draghija v trenutku, ko se vse skupaj dogaja, zagotovo ni dobra novica niti za evroobmočje niti za Italijo, pa tudi ne za nas Slovenijo. Vemo namreč, da se v zadnjih mesecih povečujejo razlike v zahtevanih donosnostih za države v evroobmočju. Ključna razlika je odnos med italijansko in nemško obveznico. Razlika se povečuje. Ne bom presenečen, če se bo ta razpon po dogodkih v Italiji še povečal. Mislim, da bo v naslednjih tednih ali mesecih zelo pomembno, kako bo Italija izpolnjevala to, kar je obljubila v svojem nacionalnem programu koriščenja sredstev iz instrumenta New Generation EU. Že pred časom je bila moja ocena, da bo od tega, kako bomo ta sredstva koristili - govorimo o dodatnih sredstvih, to ni redni proračun, pač pa izredni -, zelo odvisno, kako bodo finančni trgi gledali na to, kaj se dogaja v evroobmočju v smislu sposobnosti, da bi šla v večji proračun na trajnejši osnovi. Italijanska situacija je problematična tako za Italijo kot tudi za evropsko monetarno unijo in vse članice.

STA

 

Lahko bolj podrobno pojasnite, kako bo vse skupaj vplivalo na Slovenijo in slovenska podjetja, ki izvažajo v Italijo? 

Italija je pomemben partner slovenskih podjetij. Menim, da na kratek rok ta situacija ne bo ustvarila nekih težav. Na srednji rok pa v kontekstu tega, kar sem že povedal. Če bo prišlo do težav na finančnih trgih in še večje diferenciacije v zahtevanih donosnostih, bo to lahko pomenilo tudi bilateralne težave. To bomo čutili tudi v Sloveniji. Mislim, da se bodo te razlike povečale ne samo med Nemčijo in Italijo, ampak so na tovrstne spremembe občutljive zlasti manjše države evropske monetarne unije. V tem kontekstu bi bilo za Slovenijo zelo pomembno, da vodi zelo racionalne in tudi restriktivne ukrepe v zvezi s svojo javnofinančno politiko. Majhna država je bolj ranljiva na tovrstne spremembe kot velika. Razlog je zelo preprost. Če si majhen v problemih, si v problemih sam. Če pa si velik v problemih, tvoj problem predstavlja problem tudi še za koga drugega. In potem je več možnosti, da se bo ta skupni problem nekako reševal. Zanima me, kakšen bo instrument ECB, s katerim naj bi tudi v bodoče držali razlike v zahtevanih donosih v nekem okviru. Prihajamo na zelo spolzka tla. ECB kot inštitucija monetarne politike de facto prevzema neke stvari, ki mogoče niso povsem njene. To je sicer logično, saj je zelo jasno, da ima na fiskalni strani evropska monetarna unija še vedno kar resne težave.

Ali lahko ponovi dolžniška kriza evroobmočja iz leta 2010?

Težko je zdaj govoriti o tem. Mislim, da je evroobmočje danes precej bolje pripravljeno na eventualno krizo, kot je bilo leta 2010. Na osnovi tega, kar se zdaj vidi, menim, da ponovitev tovrstnega scenarija ni možna. Vse skupaj je odvisno od tega, kako se bodo odvijali dogodki. Evroobmočje je danes bistveno drugačno kot leta 2010. Na eni strani ima inštrumentarij za preprečevanje kriz dosti bolje razvit in ga tudi uporablja. Na drugi strani ima tudi polno delujoč mehanizem za pomoč tistim državam, ki pridejo v krizo. Tega leta 2010 ni bilo. Če se samo spomnimo, kako smo reševali Grčijo. Reševali smo jo z bilateralni krediti, danes pa imamo inštitucijo, ki ima nekaj podobnosti z Mednarodnim denarnim skladom. To ni evropski monetarni sklad, ampak ima neke elemente tega, da lahko pomaga državi, ki pride v težave. Takoj je jasno vprašanje velikosti tega instrumenta. Ta instrument je danes absolutno dovolj velik, da lahko rešuje probleme v manjših državah članicah, v primeru resnejšega primera z Italijo pa je verjetno še vedno premajhen.

Vse glasnejše so govorice o recesiji. Kako gledate na vse te napovedi?

Če gledamo projekcije v zadnjem letu, je vsaka naslednja slabša. Ključni element projekcij danes je, kakšen je scenarij glede tega, kar se dogaja z ukrajinsko-rusko krizo in kar se dogaja z dobavo energentov iz Rusije v Evropsko unijo. Od tega je pač odvisen ta scenarij. Lahko naredite zelo dramatičen scenarij recesije ali scenarij, da bo gospodarska rast nekje na nivoju okoli ničle. Več kot to ne bi želel špekulirati. Je pa dejstvo, da se gospodarska rast niža. In to pomeni tudi vpliv na javne finance držav, tako Slovenije kot tudi drugih članic EU.