Melonijeva je stabilizirala Italijo, a ni rešila njenih dolgotrajnih gospodarskih težav

22. oktobra 2022 je konservativka Giorgia Meloni postala prva ženska predsednica vlade v zgodovini Italije. Po skoraj štirih letih vladanja je njena vlada že dosegla mejnik druge najdlje vladajoče republikanske vlade v povojni zgodovini države, hkrati pa se pripravlja, da bo septembra zasedla prvo mesto.

Po zmagi takrat 45-letne karierne političarke na parlamentarnih volitvah septembra 2022 je bilo veliko ugibanj o tem, kakšna bo Italija pod njenim vodstvom. Melonijeva je na oblast prišla po več letih politične nestabilnosti v naši zahodni sosedi. Njena stranka Bratje Italije, katere politične korenine segajo v povojno neofašistično gibanje, je na volitvah osvojila 26 odstotkov glasov.

Sledil je pričakovan val bojazni, da bi lahko Melonijeva tretje največje gospodarstvo evroobmočja usmerila na pot iliberalne demokracije po vzoru že propadle Orbanove Madžarske. To se ni zgodilo, njena vlada je doslej sledila politiki, ki se le malo razlikuje od sloga drugih konservativnih vlad stare celine.

Je pa Melonijeva Italiji prinesla prepotrebno politično stabilnost. Naša zahodna soseda je namreč že desetletja znana po pogostih menjavah vlad. Od konca druge svetovne vojne so se italijanske vlade v povprečju zamenjale približno enkrat na leto, le enemu premierju pa je uspelo ostati na položaju celoten petletni mandat. Zdaj vse kaže, da bi Melonijeva lahko postala druga na tem seznamu.

Trdna roka, ki izgublja oprijem

Britanski časnik The Economist stabilnost Italije v zadnjih štirih letih pripisuje predvsem dvema dejavnikoma. Prvi je jasna parlamentarna večina, ki si jo je desna koalicija Melonijeve zagotovila na volitvah, k čemur je po oceni časnika pomembno prispevala tudi njena politična in kampanjska spretnost. Drugi pa je sposobnost premierke, da kljub precejšnjim ideološkim razlikam ohranja enotno koalicijo. Na eni strani je Liga Mattea Salvinija, ki se je približala radikalnejši evroskeptični in Rusiji naklonjeni desnici, na drugi pa bolj zmerna Forza Italia, ki se je po smrti zloglasnega nekdanjega premierja Silvia Berlusconija pomaknila bližje politični sredini.

Časnik zato njeno vladanje opisuje predvsem kot obliko konservativnega upravljanja, ki Italiji zagotavlja politično stabilnost, vendar prinaša razmeroma malo večjih reform ali sprememb. Ko se jih je v zadnjem času 49-letna konservativka želela lotiti, je hitro naletela na upor prebivalstva in tudi lastnih koalicijskih partnerjev.

Zadnji večji upor je Melonijeva v Rimu doživela julija, ko jo je njena parlamentarna večina pustila na cedilu in je amandma k svežnju volilnih reform padel z razliko enega samega glasu. Reforma bi italijanski volilni sistem preoblikovala v bolj proporcionalnega, hkrati pa zmagovalni koaliciji zagotovila dodatne poslanske sedeže, s čimer želi Melonijeva po lastnih besedah povečati politično stabilnost in zagotoviti učinkovito parlamentarno večino. Spremembe bi ji lahko tudi olajšale pot do večine v senatu na prihodnjih parlamentarnih volitvah. Kljub nesoglasjem znotraj svoje politične družine ji je nato nekaj dni pozneje v spodnjem domu parlamenta uspelo doseči potrditev reforme.

Letošnjega marca je premierka izgubila tudi referendum o ustavni reformi, ki je v veliki meri bil glasovanje o podpori njeni vladi. Približno 54 odstotkov volivcev je glasovalo proti reformi, ki bi v ustavo zapisala jasno ločitev med sodniki in tožilci, uvedla ločena organa za njuno upravljanje ter novo disciplinsko sodišče. Vlada je trdila, da so spremembe nujne za krepitev neodvisnosti pravosodja, opozicija pa je opozarjala, da bi porušile občutljivo ravnovesje oblasti, vzpostavljeno po padcu fašizma, ter povečale politični vpliv na sodišča.

Pritisk na prvo žensko v Chigijevi palači se kljub njenim konservativnim politikam stopnjuje tudi iz skrajne desnice. Čedalje več razočaranih volivcev njene stranke Bratje Italije zdaj polni vrste nove skrajno desne stranke Nacionalna prihodnost, ki so jo ustanovili odpadniki koalicijske Lige pod vodstvom nekdanjega generala Roberta Vannaccija. Javnomnenjske raziskave mu pripisujejo okoli 7,6 odstotka glasov glede na anketo s konca julija.

Alessia Pierdomenico/Bloomberg

Gospodarstvo dveh hitrosti

Melonijeva je vodenje Italije prevzela v precej prehodnem obdobju. Italija si je pravkar opomogla od pandemije, ki je državo močno prizadela tako v zdravstvenem kot tudi v gospodarskem smislu.

Sočasno je italijansko gospodarstvo preplavil ogromen tok javnega denarja. Del sredstev je prišel neposredno iz državnega proračuna prek radodarnih subvencij za energetsko in druge oblike prenove stanovanj in fasad, katerih skupna vrednost je presegla deset odstotkov italijanskega BDP. Še več sredstev je Rim pridobil iz evropskega mehanizma za okrevanje in odpornost. Od skupno 750 milijard evrov vrednega evropskega svežnja je Italija prejela daleč največ – skupno 194 milijard evrov nepovratnih sredstev in ugodnih posojil.

Kljub obsežnim prilivom pa Evropska komisija letos pričakuje le 0,5-odstotno rast italijanskega gospodarstva, potem ko je lani tudi zraslo za le 0,5 odstotka. Več kot enoodstotno gospodarsko rast je Italija nazadnje dosegla leta 2022. K šibki gospodarski aktivnosti so pomembno prispevali dejavniki, na katere italijanska vlada nima večjega vpliva, med njimi ameriške carine ter vojni v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. Po napovedih italijanskega finančnega ministrstva naj bi se obdobje skromne gospodarske rasti nadaljevalo vse do leta 2029.

Italijansko gospodarstvo raste predvsem zaradi domačega povpraševanja, pri čemer rast zavira blagovna menjava s tujino. Potrošnja gospodinjstev je lani ob visoki zaposlenosti in rasti plač zrasla za 1,1 odstotka, investicije pa za 3,5 odstotka. Stanovanjska gradnja je zaradi postopnega ukinjanja davčnih olajšav še vedno upadala, medtem ko so infrastrukturne in druge naložbe podpirala evropska sredstva.

Gospodarsko aktivnost naj bi letos dodatno zaviral konflikt na Bližnjem vzhodu. Višje cene bodo zmanjšale realni razpoložljivi dohodek in umirile zasebno potrošnjo, rast investicij pa naj bi se upočasnila. Naložbe bodo še podpirala evropska sredstva, vendar bodo podjetniško investiranje omejevale geopolitične napetosti in višje obrestne mere, je v gospodarski napovedi za Italijo zapisala Evropska komisija. Ta za prihodnje leto pričakuje majhno pospešitev rasti na 0,6 odstotka ob popuščanju inflacijskih pritiskov in okrepitvi globalne trgovine. Brezposelnost ostaja okoli 5,7 odstotka.

Ob tem se krepi ključni turistični sektor, ki po številnih ocenah znaša 13 odstotkov celotnega gospodarstva Italije. Število turistov v Italiji se je v prvi polovici leta 2026 povečalo predvsem zaradi večjega obiska iz tujine, pri čemer je nekdanja ministrica za turizem Daniela Santanche dejala, da je kriza na Bližnjem vzhodu preusmerila del mednarodnega povpraševanja v Italijo. Po besedah trenutnega ministra Gianmarca Mazzija sektor ostaja eden glavnih stebrov italijanskega gospodarstva. Podatki vlade kažejo, da bi lahko bilo leto 2026 rekordno.

Bloomberg Mercury

 

Sramoten mejnik

Italija bo po napovedih letos dosegla neslaven mejnik najbolj zadolžene države Evropske unije po deležu dolga, izraženega v bruto domačem proizvodu. Grčija, ki že dolgo velja za simbol netrajnostne fiskalne politike in zadolženosti, namreč namerava letos predčasno odplačati približno 13 milijard evrov dolga, s čimer bi do konca leta svoj dolg znižala pod raven italijanskega, je ta teden poročal Bloomberg.

Po julijskih podatkih Eurostata se je italijanski javni dolg v razmerju do BDP v prvem četrtletju letos glede na zadnje četrtletje 2025 povečal za 1,8 odstotne točke. V Grčiji se je medtem delež dolga v BDP v istem obdobju zmanjšal za 2,6 odstotne točke. Italijanski javni dolg tako znaša 138,9 odstotka BDP in še narašča, medtem ko je grški pri 143,5 odstotka BDP, vendar se zmanjšuje.

Premierka Melonijeva pogosto poudarja, da bi se italijanski javni dolg začel zmanjševati prej in hitreje, če državnih financ ne bi obremenjevale posledice obsežnih spodbud za obnovo stavb, ki sta jih uvedli vladi njenih predhodnikov Giuseppeja Conteja in Maria Draghija, njene komentarje povzema agencija Reuters.

Po navedbah Bloomberga ravnanje italijanske premierke zaznamuje strah pred ponovitvijo dolžniške krize iz leta 2011, ki je odnesla njenega ideološkega sopotnika, preminulega politika Berlusconija. Eden ključnih dejavnikov pri njenih odločitvah je prav strah pred rastjo pribitka med donosnostjo italijanskih in nemških obveznic. Trenutno pribitek znaša okoli 80 bazičnih točk – leta 2011, ko je kot ministrica za mladino izgubila stolček po padcu tretje Berlusconijeve vlade, pa je presegel celo 500 bazičnih točk.

Po drugi strani finančni minister Giancarlo Giorgetti vztraja pri zmanjševanju proračunskega primanjkljaja proti evropski meji treh odstotkov BDP. Italija naj bi v prihodnjih letih postopno konsolidirala javne finance, kar bi ji lahko že leta 2026 omogočilo izstop iz postopka EU zaradi čezmernega primanjkljaja, ocenjuje kreditna zavarovalnica Coface. K izboljšanju proračunskega položaja naj bi prispevali močan trg dela, višje davčne obremenitve finančnih in zavarovalniških družb ter postopno iztekanje domačih subvencij za zgradbe. Kljub temu bodo že odobrene davčne olajšave še več let obremenjevale proračun.

Fiskalna previdnost je Italiji doslej prinesla več zaupanja bonitetnih agencij in vlagateljev. Agencija Standard & Poor's za Italijo ohranja oceno BBB+ s pozitivnimi obeti, agencija Fitch pa je marca ponovila svojo oceno BBB+ s stabilnimi obeti.

Zavarovalnica Coface medtem opozarja na tesno povezanost italijanskih bank z državnimi financami, saj domače državne obveznice zajemajo skoraj desetino njihovih sredstev, precej več od povprečja evroobmočja. Banke sicer ostajajo dobro kapitalizirane in likvidne ter imajo razmeroma majhen delež slabih posojil.

Skrb za italijanski dolg namreč vpliva na politiko Rima do finančnega sektorja. Vlado Melonijeve je vznemiril dogovor zavarovalnice Generali s francosko BPCE o združitvi dejavnosti upravljanja premoženja, saj se vlada boji zmanjšanja domačega nadzora nad velikim portfeljem italijanskih državnih obveznic. Vlada zato podpira tudi nastanek večjih domačih bančnih skupin, med drugim prek povezovanja Monte dei Paschi, Mediobance in drugih finančnih institucij.

Italijanska borza do novih rekordov

Osrednji italijanski delniški indeks FTSE MIB je letošnjega maja presegel dosedanji rekord iz leta 2000, pri čemer so letošnjo rast poganjale predvsem energetske in tehnološke delnice. Od začetka leta 2026 je pridobil okoli 18 odstotkov, potem ko je rast beležil že tri leta zapored.

Medtem ko so bile lani glavni motor rasti italijanskega trga banke, letos največ prispevajo tehnološka in energetska podjetja. Delnice proizvajalca čipov STMicroelectronics, ki med drugim dobavlja Tesli in Applu, so letos pridobile okoli 100 odstotkov. Močno so se podražile tudi energetske delnice. Saipem je letos pridobil približno 84 odstotkov, Eni pa 48 odstotkov, ob občutni rasti cen nafte in plina. Med slabšimi člani indeksa sta medtem industrijska velikana Stellantis in Fincantieri.

Indeks FTSE MIB, ki spremlja 40 največjih in najbolj likvidnih italijanskih podjetij, je visoko koncentriran, saj 10 največjih sestavnih delnic dosega približno 70 odstotkov celotne tržne kapitalizacije. Največja podjetja so banki Unicredit in Intesa San Paolo, sledijo pa jim energetsko podjetje Enel, naftni velikan Eni in avtomobilist Ferrari.

Sever Italije postaja eno najbolj zanimivih evropskih območij za sklade zasebnega kapitala, smo pisali. Vlagatelje privablja gosta mreža družinskih proizvodnih podjetij z veliko fizičnega premoženja, nizko zadolženostjo in manjšo izpostavljenostjo motnjam, ki jih prinaša umetna inteligenca. V Milano so v zadnjem letu svoje poslovanje razširili KKR, Ares Management in Evercore, Italija pa po besedah vlagateljev pridobiva tudi zaradi večje politične stabilnosti.

Zanimanje podpira konkurenčnost italijanske industrije. Proizvodna podjetja z več kot 50 zaposlenimi ustvarijo več dodane vrednosti na zaposlenega kot primerljiva podjetja v Nemčiji in Franciji, Italija pa je bila leta 2025 peta največja izvoznica na svetu. Kljub temu je delež podjetij v lasti skladov zasebnega ali tveganega kapitala še vedno med najmanjšimi v Evropi, kar vlagatelji vidijo kot priložnost. Leta 2025 je bilo v državi sklenjenih 679 poslov zasebnega kapitala, 16 odstotkov več kot leto prej, medtem ko je njihovo število v Veliki Britaniji, Franciji in Nemčiji upadlo.