Presežek blaga ob energetskem primanjkljaju ostaja ključna slabost evropskega gospodarstva

Evropska unija je ena ključnih industrijskih sil, vendar pri tem ostaja močno odvisna od uvoza energije, ki je njen osnovni proizvodni vir. Med številnimi izzivi, o katerih se razpravlja že leta, od birokracije do inovacijskega zaostanka, prav energetska odvisnost izstopa kot najresnejša strukturna slabost.

Najnovejša energetska kriza, povezana z vojno v Iranu, to le še potrjuje. Evropa se še ni povsem soočila s posledicami prekinitve dolgoletne energetske povezanosti z Rusijo, pa jo že dohaja nov val pritiskov na energetskem trgu.

Rusija zaradi političnih razmer ni več realna izbira za oskrbo z energijo, potem ko je EU po napadu na Ukrajino prekinila uvoz ključnih energentov iz te države. Tudi Bližnji vzhod kratkoročno ne more zapolniti vrzeli, saj sta proizvodnja in transport zaradi konfliktov motena. Norveška ima omejene zmogljivosti in ne more pokriti vseh potreb Evrope. Kot ena redkih alternativ ostajajo ZDA, vendar tudi ta vir ni povsem brez tveganj, saj je ameriška trgovinska politika v zadnjem času precej nepredvidljiva.

EU izvaža vse razen energije

Podatki o zunanjetrgovinski bilanci EU kažejo jasno sliko: večina dejavnosti ustvarja presežek, medtem ko so energenti in surovine glavni vir primanjkljaja. Največji minus nastaja pri uvozu energije, kjer je EU v letu 2025 mesečno beležila primanjkljaj med 22 in 30 milijardami evrov. Pri surovinah je bil ta precej manjši, a še vedno negativen, in sicer med približno eno in tremi milijardami evrov na mesec.

Čeprav EU pri energentih in surovinah beleži primanjkljaj, ga nadomešča z močnimi presežki v drugih panogah, kot so kemijska industrija, strojegradnja, prehrana in transportna oprema. Tako je leta 2025 skupno ustvarila okoli 133 milijard evrov presežka v blagovni menjavi. Na daljši rok je EU le redko poslovala z minusom. V tem stoletju se je to zgodilo le v treh krajših obdobjih, v začetku prvega desetletja 21. stoletja, med finančno krizo in leta 2022, ko so visoke cene energije močno obremenile gospodarstvo.

 

 

Po strukturi zunanje trgovine EU stoji nekje med ZDA in Kitajsko. Ni največji uvoznik niti največji izvoznik, vendar ima pomembno vlogo na obeh straneh. Ključna šibka točka pa ostajajo energenti, saj njihova cena neposredno vpliva na stabilnost celotnega modela.

EU je pri oskrbi z nafto skoraj v celoti odvisna od uvoza. Leta 2024 so domači viri zadostovali za manj kot štiri odstotke potreb. 

Od kod EU dobiva energijo?

Leta 2021 je EU velik del energije še vedno uvažala iz Rusije, približno 40 odstotkov plina in četrtino nafte. Po začetku vojne v Ukrajini in uvedbi sankcij se je začela pospešeno obračati k drugim dobaviteljem, čeprav ruski plin še ni povsem izginil iz evropskega uvoza.

Pri nafti je bila prilagoditev hitrejša in bolj raznolika. Večjo vlogo so poleg Norveške in ZDA prevzele tudi države, kot so Kazahstan, Libija, Savdska Arabija, Nigerija in Irak. Ob tem se je občutno povečal tudi delež drugih dobaviteljev, kar kaže, da EU vse bolj širi in razpršuje svoje vire oskrbe z energijo.

Pri zemeljskem plinu je preusmerjanje precej zahtevnejše. Leta 2021 je namreč okoli 40 odstotkov plina v EU prihajalo iz Rusije. Ta odvisnost se je v veliki meri nadomestila z uvozom iz ZDA v obliki utekočinjenega zemeljskega plina ter z dobavami iz Norveške po plinovodih. Ob tem EU plin uvaža še iz več drugih držav. Med dobavitelji utekočinjenega plina so Alžirija, Katar, Nigerija, Trinidad in Tobago ter Peru, medtem ko plin po plinovodih prihaja tudi iz Alžirije, Združenega kraljestva in Azerbajdžana.

Alternativni dobavni viri

EU se je v zadnjih letih že začela preusmerjati k širšemu naboru dobaviteljev in postopoma zmanjševati odvisnost od tradicionalnih energetskih partnerjev. V ospredje prihajajo štiri ključne smeri, ki že igrajo ali pa bi lahko igrale pomembno vlogo. Prva je kavkaška regija, predvsem Kazahstan in Azerbajdžan. Druga je severna Afrika z državami, kot sta Alžirija in Libija. Tretja možnost so države podsaharske Afrike, med njimi Nigerija, Angola in Gana. Četrti potencialni vir pa predstavlja Južna Amerika, kjer izstopata Brazilija in Gvajana.

Kavkaška smer je že skoraj v celoti izkoriščena. Južni plinski koridor, po katerem v EU prihaja plin iz Azerbajdžana, poteka predvsem prek Turčije. Unijo to postavlja v občutljiv položaj, saj daje Turčiji močan vpliv na EU. Kazahstan dodatno omejuje dejstvo, da nima neposrednega dostopa do morja, zato njegova nafta do Evrope prihaja po cevovodih prek Rusije in Turčije.

Tudi severnoafriška pot je v veliki meri že na svojih zmogljivostnih mejah, predvsem zaradi zastarele infrastrukture in pomanjkanja vlaganj. Čeprav gre za geografsko najbližji in najcenejši vir, Alžirija nima dovolj kapacitet za širitev, Libija pa zaradi politične nestabilnosti ostaja nezanesljiv partner.

Podsaharska smer sicer ponuja precejšen potencial, vendar jo v praksi omejuje kombinacija slabe infrastrukture, korupcije, kraje ter nestabilnih varnostnih razmer, zaradi česar ostaja tvegan in drag vir. Ker se energenti od tam prevažajo izključno po morju, se EU pri oskrbi neposredno sooča s konkurenco velikih uvoznikov, kot so Kitajska, Indija in Indonezija. Če želi Evropa ta vir resneje izkoristiti, bodo potrebne velike naložbe in tesnejše partnerstvo z afriškimi državami. A takšni projekti so dolgotrajni in rezultati se pokažejo šele čez več let.

Južna Amerika postaja vse pomembnejši, a za EU še vedno ne povsem izkoriščen vir. Brazilija kot velik proizvajalec nafte ponuja priložnosti, vendar sta ključni omejitvi razdalja in močna konkurenca iz Azije ter ZDA. Kljub temu se že kaže, da Evropa postopoma krepi svojo prisotnost na tem trgu. V ospredju je tudi Gvajana, kjer proizvodnja nafte hitro raste. Gre predvsem za lahko nafto, ki ustreza evropskim rafinerijam, kar dodatno povečuje njen pomen za EU. Prav zaradi energetskega sektorja državi napovedujejo izjemno visoko gospodarsko rast, pri čemer vse več izvoza konča v Evropi. Čeprav te količine še ne morejo nadomestiti izpadov iz tradicionalnih regij, se pomen Južne Amerike povečuje. Po ocenah analitikov bo velik del prihodnje rasti svetovne proizvodnje nafte prihajal prav iz Brazilije, Gvajane in Argentine.

Dolgoročna ranljivost EU

Evropska unija je v zadnjih letih naredila velik premik, zmanjšala je odvisnost od ruskih energentov in uspelo ji je stabilizirati oskrbo. A s tem osnovna težava ni izginila. Novi viri so prav tako negotovi, Bližnji vzhod zaradi geopolitičnih napetosti, ZDA zaradi nepredvidljive politike, Norveška pa preprosto nima dovolj kapacitet.

V kratkem obdobju bo EU še naprej odvisna od globalnih razmer in se bo za energente neposredno potegovala z Azijo. Na srednji rok se bo iskanje novih dobaviteljev nadaljevalo, pri čemer največ možnosti pri nafti ponuja Južna Amerika, pri plinu pa podsaharska Afrika.

Na dolgi rok pa ostaja bistvo enako. Dokler bo Evropa odvisna od uvoza energije, bo izpostavljena zunanjim šokom. Zato energetski prehod ni le vprašanje podnebne politike, temveč tudi ključni element gospodarske in strateške varnosti.