Danes je za posel bolje, če se izogibaš naslovnicam. Eden takšnih primerov je regija Srednje Azije, ki kljub nedavnim gospodarskim uspehom ostaja relativna neznanka. "Srednja Azija je žrtev lastnega uspeha. O tej regiji se ne govori veliko, kar je dobro," je septembra na okrogli mizi Blejskega strateškega foruma dejal Eduards Stiprais, posebni odposlanec EU za to regijo.
Nedavna napoved pa je vseeno pritegnila precej zanimanja v medijih. Uzbekistanski nacionalni investicijski sklad (UzNIF) je namreč v sredo ob svojem debiju na londonski borzi zabeležil rast, potem ko je vlada prodala delež v vrednosti 604 milijonov dolarjev.
Prva javna ponudba delnic (IPO) uzbeškega državnega sklada počasi odpira vrata zahodnim investitorjem relativno nepoznane regije, ki po nekaj bolečih zapletih osamosvajanja in prehoda iz sovjetskega komunizma v kapitalizem svetu sporoča, da je odprta za posel.
Po IPO-ju UzNIF-a, ki ima deleže med 25 in 40 odstotki v 13 uzbeških podjetjih iz sektorjev komunalnih storitev, proizvodnje energije, telekomunikacij, bančništva in transporta, se napoveduje vrsta drugih javnih ponudb. Številna podjetja iz portfelja sklada naj bi namreč v prihodnjih letih izvedla tudi lastne IPO-je.
Uzbekistan pa ni edina srednjeazijska država, ki se vse bolj vključuje v svetovni finančni sistem. Kazahstanska družba Temir Zholy, edini železniški prevoznik v državi prav tako razmišlja o prvi javni ponudbi delnic na domači in tujih borzah do konca leta, s katero želi zbrati okoli milijardo dolarjev.
Ob načrtovanih in izvedenih IPO-jih v regiji pa narašča tudi zanimanje tujih investitorjev, turistov, in predvsem gospodarska rast.
Novi azijski tigri
Gospodarska rast Srednje Azije je osupljiva. Podatki za lansko leto postavljajo regionalno rast nad svetovno povprečje: Svetovna banka regionalno rast postavlja na 6,2 odstotka, Evrazijska razvojna banka (EDB) pa na 6,6 odstotka. Po podatkih EDB sta bila ključna dejavnika rasti investicijska aktivnost in domače povpraševanje, močan vpliv na rast pa so imele tudi podražitve številnih surovin, ki jih regionalne države izvažajo.
A težavni so temelji, na katerih visoka gospodarska rast regije stoji. Kirgizija je denimo v letu 2025 zabeležila rast BDP v višini kar 11,1 odstotka. Na prvi pogled izjemno zavidljiva rast pa ni posledica odgovornega upravljanja gospodarstva, temveč preusmeritve dobavnih verig po vojni v Ukrajini. Kirgiziji se namreč pogosto očita, da blago iz Zahoda ponovno izvaža v Rusijo z namenom izogibanja sankcijam.
Vzemimo za primer drugo državo regije. Tadžikistan, najrevnejša država Srednje Azije, je lani po podatkih EBD in tamkajšnje vlade dosegel 8,4-odstotno rast, pri čemer sta bili glavni gonili visoke cene zlata in denarna nakazila tadžikistanskih delavcev v Rusiji.
Kazahstanska rast je temeljila predvsem na povečanju prilivov iz izvoza nafte – Kazahstan je lani celo postal največji izvoznik tekočega zlata v Evropo. A številni ekonomisti svarijo, da kazahstanska rast, ki je lani dosegla 6,5 odstotka in bila najvišja v kar 13 letih, čedalje bolj spominja na holandsko bolezen, ko velik priliv denarja iz naravnih virov okrepi valuto ter posledično oslabi druge izvozne panoge, predvsem industrijo.
Vse regionalne države – postsovjetska petica, ki jo sestavljajo Kazahstan, Uzbekistan, samotarski Turkmenistan, Tadžikistan in Kirgizija – so v makro govoru srednje dohodkovne. Kazahstanu se napoveduje, da bo počasi vstopil na lestvico držav z visokimi dohodki, pri čemer je po nominalnem BDP na prebivalca že prehitel Srbijo, Črno goro in BiH.
A kljub izjemni rasti številni ekonomisti opozarjajo, da inflacija, dohodkovne razlike in odvisnost od zunanjih dejavnikov še vedno oblikujejo šepajočo ekonomsko realnost vsakdanjika – inflacija je v 2025 znašala okoli 12 odstotkov v Kazahstanu, za devet odstotkov v Kirgiziji in za približno osem odstotkov v Uzbekistanu.
Medtem cvetijo tudi regionalne borze, kar smo analizirali na povezavi.
Depositphotos
Bitka za naklonjenost regije
Srednja Azija je v zadnjih 150 letih spadala v rusko "sfero vpliva". Rusija je (za zdaj) edini varnostni pokrovitelj regionalnih držav. V regiji ima vojaške baze, tri države (Kazahstan, Kirgizistan in Tadžikistan) pa so članice Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti (CSTO), ruskega ekvivalenta zveze Nato.
Ruski adut so tudi denarna nakazila srednjeazijskih ekonomskih migrantov v Rusiji, ki so v največjo državo na svetu odšli s trebuhom za kruhom. Ta nakazila po nekaterih ocenah predstavljajo kar 45 odstotkov BDP Tadžikistana, 16 odstotkov BDP Kirgizistana in osem odstotkov uzbekistanskega BDP. Za Turkmenistan ni točnih podatkov, v primeru Kazahstana pa je delež tako nizek, da je nepomemben. Ta delež prav tako v zadnjih letih (z izjemo revnega Tadžikistana) vztrajno upada.
Nato je tu Kitajska. Odkar je postal predsednik, Xi Jinping prek iniciative Pas in cesta (BRI) agresivno širi dobavne verige in trgovske poti. Lakmusov papir njegove strategije je prav Srednja Azija, kjer je med obiskom kazahstanske univerze leta 2013 naznanil iniciativo BRI.
S pobudo BRI in širitvijo gospodarskih partnerstev s srednjeazijskimi državami se je Peking uveljavil kot ključni akter v regiji. Kitajska je glavna uvozna partnerica srednjeazijskih držav (EU je v večini primerov največji izvozni trg za te države), s poglobljenim sodelovanjem z regijo pa si je Peking zagotovil nemoteno dobavo nekaterih surovin, kot sta zemeljski plin in nafta, ne da bi energenti morali prečkati nepredvidljiva ozka grla, kot sta Hormuška ožina na Bližnjem vzhodu in Malajska ožina v Jugovzhodni Aziji.
Leta 2023 je trgovina med Kitajsko in Srednjo Azijo dosegla 89,4 milijarde dolarjev, kar je 27-odstotno povečanje v primerjavi s prejšnjim letom. Kazahstan ostaja najpomembnejši gospodarski zaveznik Pekinga v regiji, saj je trgovina do konca leta 2024 dosegla 43,8 milijarde dolarjev, kar je 9-odstotno povečanje v primerjavi z letom 2023. Prav tako je Uzbekistan nadgradil svoje vezi s Kitajsko na "celovito strateško partnerstvo za vse vremenske razmere".
Peking je dejaven tudi na področju infrastrukture: železnica Kitajska-Kirgizistan-Uzbekistan je vodilni projekt, zasnovan tako, da Kitajski zagotavlja neposreden dostop do regije in zmanjšuje odvisnost od ruskih tranzitnih omrežij. Kitajska je razširila svoj vpliv in naložbe v energetsko industrijo ter razširila svoj doseg onkraj prometne infrastrukture. Plinovod Kitajska-Srednja Azija, ki poteka skozi Turkmenistan, Uzbekistan, Kazahstan in Kitajsko, je ključnega pomena za pekinško strategijo energetske varnosti. Našteto ji zagotavlja alternativo Rusiji.
Čedalje večjo gospodarsko relevanco regije je opazila tudi Evropska unija, ki je na lanskem vrhu EU-Srednja Azija v uzbekistanskem Samarkandu obljubila 12 milijard evrov naložb. "Za Evropo je Srednja Azija partnerica izbire," je lanskega aprila v Samarkandu dejala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen.
Velik del evropskih naložb združuje tako nepovratna sredstva iz evropskega proračuna kot tudi posojila mednarodnih finančnih institucij, predvsem evropskih: Evropske investicijske banke, Evropske banke za obnovo in razvoj ter drugih tesnih partnerjev, kot je Azijska razvojna banka. EU daje poudarek predvsem energetiki (izgradnja enega največjih jezov na svetu, jezu Rogun v Tadžikistanu, ter nekaterih sončnih in hidroelektrarn) in povezljivosti (razvoj prometnih koridorjev, pri čemer gre za tako imenovani Srednji koridor ali Transkaspijski koridor, ki se razteza od naših meja čez Črno morje oziroma vzdolž Črnega morja skozi Turčijo, Južni Kavkaz, Kaspijsko jezero v Srednjo Azijo in naprej).
EU je prav tako največji tuji neposredni investitor v regiji, saj je v zadnjih desetih letih zagotovila več kot 40 odstotkov neposrednih tujih naložb (preko 100 milijard evrov). Trgovina EU z regijo je leta 2023 predstavljala 22,6 odstotka skupne zunanje trgovine držav Srednje Azije.
.webp){kind=icon}
