Lanskega decembra, na vrhuncu sezone obiranja oljk v Grčiji, sta se dva moška z ukradenim belim tovornjakom odpeljala do mlina Glyfada v majhnem mestu nedaleč od Kalamate. Potem ko je bil motor nekaj časa v prostem teku, sta moška stopila iz kabine, v zadnji del tovornjaka naložila 33 vreč oljk in se odpeljala na polje. Svoj izplen, vreden približno 1.500 evrov, sta pretresla v druge vreče – verjetno sta poskušala prikriti njegov izvor – nato pa tovornjak odpeljala nazaj pred občinski urad, kjer sta ga ukradla. Na njuno nesrečo sta svoje nepošteno pridobljeno vozilo za pobeg parkirala naravnost pred varnostno kamero v mlinu, posledično pa jima ni bilo težko slediti. Prav tako sta svoje vreče nato prinesla v drugi mlin v bližini in tam lastnika prosila, naj ukradene oljke stisne v olje. Lastniku se je zadeva zazdela sumljiva, zato je poklical oblasti, in to je bilo to.
Celotna zgodba zveni kot odlomek iz situacijske komedije. Kajti le kdo bi si domišljal, da se mu bo takšna traparija posrečila v majhnem mestu, kjer novice potujejo kot blisk? Kraja oljk?! A tatvina ni bila osamljen primer. Zaradi naraščajočih temperatur v Sredozemlju je oljčno olje vse redkejša dobrina, nekateri prebivalci rastoče regije pa so posledično dovolj obupani, da se jim je tak zločin zdel kot dobra zamisel.
Oljke so kot odporno osnovno živilo že na tisoče let prisotne po vsem Sredozemlju, saj njihova drevesa uspevajo v suhih podnebjih. A danes pridelovalci oljk v Španiji, Italiji in Grčiji – treh največjih svetovnih proizvajalkah – svoje nasade le s težavo branijo pred izsušitvijo. Grčija je vodilni kazalnik stanja: ta najmanjša in najrevnejša od naštetih treh držav se osredotoča na oskrbo kupcev visokokakovostnega ekstra deviškega olja in izvozi za več kot milijardo dolarjev olja na leto. Od teh treh držav je utrpela tudi največ podnebne škode, in sicer približno štiristo dolarjev na prebivalca v letu 2023, kot poroča Eurostat, raziskovalni urad Evropske unije. Grški kmetje, ki se preživljajo z minimalno tehnološko podporo, se zdaj soočajo z naraščajočim tveganjem požarov, ki so lani uničili več kot 11 tisoč hektarjev oljčnih nasadov.
Myrto Papadopoulos
Tatovi so se lotili tudi distributerjev oljčnega olja v Španiji in Italiji, posamezne manjše kraje pa so onstran luže zabeležili tudi v Houstonu in Montrealu. Največ novic o tatvinah prihaja iz Grčije, o njih pa lahko beremo v objavah na Facebooku ter v lokalnih in mednarodnih medijih. Nekateri od teh ropov so bili obsežnejši, na primer 37 ton oljčnega olja, ki so ga v sodih ukradli iz mlina na severnem Halkidikiju. (To olje zadruge pridelovalcev je bilo vredno več kot tristo tisoč dolarjev.) Drugi ropi pa bolj kot na akcijo iz filma Oceanovih enajst spominjajo na boj za preživetje.
Na Kreti se je skupina tatov prikradla v hišo nekega moškega in mu pobrala več kot 180 kilogramov njegove osebne zaloge oljk. Na obrobju Aten so kmetje nekega jutra odkrili, da so njihove oljke čez noč posekali. V nekaterih primerih so tatovi odpeljali kar drevo in pustili samo štor; drugič so pobegnili samo z oljčnimi vejami. Zgodilo se je tudi, da so vreče sveže obranih oljk izginile s polj, še preden jih je kmetom uspelo odpeljati v mlin. Na polotoku Messenia, nedaleč od Kalamate, so tatovi po pričevanju domačinov vdirali na pokopališča in tam kradli zaloge oljčnega olja, namenjenega za prižiganje svetilk, in celo steklenice, ki so bile tja položene kot daritve za mrtve.
Tako rekoč vsak grški pridelovalec oljk že več generacij vsaj posredno pozna nekoga, ki so ga že kdaj oropali, a trenutna situacija se vendarle zdi drugačna kot novo normalno stanje. Zaradi nihanja temperatur je bila grška letina 2023/24 tako skromna, da so nekateri kmetje ocenili, da oljk sploh ni vredno obirati z dreves. Ljubitelji oljčnega olja so takrat morda opazili poskok v ceni; v globalnem pogledu so se stroški na kilogram približno podvojili. K povišanju cen so prav tako pripomogli dejavniki, kot so inflacija, nezanesljiva preskrba s hrano in prekinitve v dobavni verigi. Kot kaže analiza skupine BSI, hrana in kmetijski proizvodi zdaj zajemajo tretjino tarč vseh tatvin.
Myrto Papadopoulos
"Lani je bilo verjetno najslabše obdobje, ki sem ga videl v zadnjih 20 letih," pravi Prokopios Magiatis, profesor na Univerzi v Atenah in znanstvenik, ki proučuje proizvodnjo oljk. Letos so se stvari obrnile na bolje, saj pridelek znaša 250 tisoč ton, kar je več kot dvakratnik lanske žalostne številke. (Grčija je po pridelavi tokrat celo nekoliko presegla Italijo.) Vendar se prihodnost oljarske industrije v državi še vedno zdi bolj negotova kot kadarkoli v življenju večine kmetov. Pridelovanje oljk v Grčiji je znatno prispevalo k podpori človeške civilizacije. Med obiskom številnih ključnih delov Grčije, kjer pridelujejo oljke, sem to zimo poskušala razvozlati vprašanje, kaj se zgodi, ko ta gradnik ni več povsem stabilen. Eden od kmetov v Lakoniji mi je o današnjem načrtovanju povedal, da "maj ni več maj".
Homer je bil morda prvi, ki je oljčno olje imenoval tekoče zlato: vzdevek se je obdržal, pa naj se ga je domislil kdorkoli že. Stari Grki so olje uporabljali za maziljenje telesa, proizvodnjo parfumov, prižiganje svetilk in kuhanje hrane, v steklenicah pa so ga pogosto darovali tudi bogovom. Svoja drevesa so razmnoževali tudi za izvoz in olje zato velja za cenjeno blago v vseh civilizacijah. In če govorimo o vztrajnosti pridelka, lahko omenimo, da se je do danes ohranilo nekaj srebrnih oljčnih vejic še iz Homerjevih dni. Oljke lahko preživijo več tisoč let in iz prožnih poganjkov zrastejo v veličastne, grbaste spomenike s krošnjami, ki so dovolj široke, da si je pod njimi mogoče urediti domovanje.
Myrto Papadopoulos
Danes pridelava oljčnega olja zajema 25 odstotkov vsega grškega kmetijstva in sedem odstotkov bruto domačega proizvoda države. Sodobni Grki pri kuhanju večinoma posegajo prav po oljčnem olju, bolj kot katerikoli drugi narod: vsak Grk pri vsakodnevni kuhi porabi skoraj 19 litrov oljčnega olja na leto, kar je približno desetkrat več kot povprečni Američan. Antioksidativne in protivnetne lastnosti ekstra deviškega oljčnega olja (tistega najboljšega, ki je mehansko hladno iztisnjeno brez kemične pomoči) cenijo tako ljudski zdravilci kot tudi farmacija.
"Med starimi Grki je veljalo, da je sekanje oljke nezakonito," mi pridelovalka in učiteljica joge po imenu Kalliope Ziogou pove med sprehodom po nasadu na pobočju otoka Evia, kjer je pred nekaj leti pustošil velik požar. "Tudi če je bila ta poškodovana, je vedno obstajala možnost, da se obrase." Ziogou pokaže na zoglenela drevesa pa tudi na vse na novo vznikle poganjke dreves, ki so se takoj po požaru zdela mrtva. "Dve leti so bila ta drevesa popolnoma črna," pravi, zdaj pa iz črnih debel kukajo srebrno zelene mladike. "Prav zato jih spoštujem. Močne so in premorejo veliko vzdržljivosti in strpnosti." Kljub temu, kot dodaja, bo morda trajalo desetletje ali celo dve, preden bodo ta drevesa spet obrodila sadove.
Oljke so v preteklosti v tej sušni regiji uspevale zato, ker potrebujejo le malo ali pa nič namakanja. Vendar so se po podatkih Evropske agencije za okolje temperature v primerjavi s predindustrijsko ravnjo dvignile za približno 1,2 ° C. Poletne temperature so začele ta stoična drevesa obremenjevati onkraj njihovih zmožnosti, zaradi česar se številni kmetje prvič zatekajo k namakanju, zaradi tega pa je pridelava dražja in delovno intenzivnejša. Ziogou in oče Christos (lokalni duhovnik, ki prideluje oljke) pravita, da je požar leta 2021 požgal približno 80 odstotkov oljčnih nasadov na otoku, ki je eden največjih v Grčiji. Zaradi tega uničenja so zdaj razkrita celotna pobočja, kar je v notranjosti privedlo do več vetra in hrupa. V sezoni 2023/24 je požar v regiji Evros, ki meji na Turčijo, terjal več kot 130 tisoč oljk.
Myrto Papadopoulos
"Od prvega trenutka požara sem vedela, da bo vse naše imetje pogorelo do tal," pravi Ziogou. "Ogenj se bo razširil na našo kmetijo. Prišel bo v vsako vas. In tako je tudi bilo." Dan po požaru so bila počrnela skoraj vsa njena drevesa.
Veliko manj pozornosti od ekstremne poletne vročine pa pritegujejo naraščajoče zimske temperature. "Glavna težava je visoka temperatura pozimi," pravi Magiatis. Hladne temperature v januarju in februarju drevesu pošljejo signal, naj vstopi v obdobje mirovanja, ki je nujno za ohranitev virov energije za pripravo na pomlad. "Če drevo ne čuti, da je zima," pravi, "se ta cikel ne odvija pravilno." Ni treba, da so te temperature posebno nizke; Magiatis ocenjuje, da grška drevesa potrebujejo le malo več kot dva zaporedna tedna pri temperaturah pod 10 ° C, toda to se dandanes vse težje doživi. Med mojim januarskim sprehodom s Ziogou je na Evii nenavadno toplo – dovolj, da mi v kratki majici prav nič ne manjka.
Še eden od dejavnikov, ki vpliva na proizvodnjo oljk, so padavine. "Ne gre za to, da dežja ne bi bilo dovolj," pravi Antonopoulos iz zadruge Kalamata, "marveč za to, da ta zapade ob nepravem času." Premalo dežja pozimi pomeni, da bodo imela drevesa uskladiščene manj vlage za poletje, dež v vročih mesecih, maja ali junija, pa je lahko za letino uničujoč. Drevesa v tem primeru namreč prehitro odcvetijo, to pa privablja škodljivce, kot je nadležna oljčna muha (v Grčiji znana kot muha dakos), katere ličinke se hranijo z rastočimi plodovi dreves.
Myrto Papadopoulos
Deževje v času obiranja, ki so ga kmetje doživeli letos, ima lahko še hujše posledice. Približno tretjina letnih padavin v Kalamati je lani padla decembra, na vrhuncu sezone obiranja, pri tem pa je bilo uničenih veliko oliv, kar je kmete stalo od 20 do 30 odstotkov njihovega pridelka. Olive so bile tudi manjše, kar je pomenilo manj olja. Po veleprodajni ceni, ki znaša približno 4,90 evra na liter, so kmetje na tem območju komajda ustvarili kaj dobička.
Na dan obiranja v Nemei, kjer stoji starodavni Zevsov tempelj in ki ležia ob vznožju gora v Arkadiji, skupina delavcev z ročnim strojem oljke stresa z vej na zelene mreže na tleh. Ko so sadeži otreseni z vseh dreves, delavci mreže primejo v roke kot rjuhe in oljke premečejo v velike rdeče zabojnike. Od tam potujejo na sita, kjer delavci iz pridelka odstranijo listje, nato pa ga pretresejo v plastične vreče, podobne tistim, ki so jih le mesec prej izmaknili z ukradenim občinskim tovornjakom. Ko njegova ekipa zaključi obiranje, se kmet po imenu Konstantinos Papaioannou odpravi naravnost v mlin, kjer iz oljk iztisnejo olje.
Kot vsi moji sogovorniki v Grčiji tudi Papaioannou brez zadržkov spregovori o nevarnostih, ki jih prinašajo podnebne spremembe. Te ne bodo šle nikamor, kot pravi, in namerava se jim prilagoditi tako s sajenjem najbolj odpornih sort dreves kot tudi s posodabljanjem svojih metod za njihovo zaščito. »Zdaj drevesa škropim vsako leto,« pravi, to opravilo pa zahteva čas in opremo – še več denarja, torej. Nekateri kmetje so se usmerili v kratkoročne varnostne ukrepe (kamere, ograje, nočne oborožene straže, celo mikročipiranje vej za namen sledenja); tisti, ki razmišljajo dolgoročno, pa se borijo predvsem s podnebjem.
Papaioannou svoja drevesa pogosteje kot nekoč škropi z nestrupenim pesticidom in jih namaka dlje od debla, da korenine tako spodbudi k iskanju vlage. Ko je pred nekaj leti na tem polju iz pridelave grozdja presedlal na oljke, se je odločil, da bo drevesa posadil bližje skupaj, in sicer 30 na hektar, medtem ko jih je na isti površini v preteklosti posadil 10 ali 12, na ta način pa želi s pomočjo krošenj v tleh ohraniti več vlage. Njegova razlaga se sliši smiselno, a kmetje v Evii so ubrali ravno nasprotno taktiko in drevesa posadili bolj narazen, da bi tako otežili širjenje ognja.
Myrto Papadopoulos
V preteklosti so se kmetje pri obiranju oljk zanašali na pomoč svojih družin, vendar pa to postaja tradicija iz preteklosti. Danes se Grčija sooča z velikim pomanjkanjem delovne sile, ki ima po mnenju predstavnika grškega združenja za namizne oljke »katastrofalne posledice« tako za oljčni sektor kot državo kot celoto. V sezoni 2022/23 je 20 do 30 odstotkov zelenih sort namiznih oljk ostalo na drevesih, kar je v Grčiji privedlo do izgube 27 milijonov evrov, poroča združenje za namizne oljke.
To pomanjkanje je tako hudo – in oljčni lobi je tako močan – da je lani grška desno usmerjena vlada, ki se zavzema za zaprtje meja in je bila obtožena zlorab priseljencev, pospešila odobritev vizumov za delavce brez dokumentov, ki bi lahko delali na oljčnih nasadih. A kmetje, s katerimi sem se pogovarjala, pravijo, da bodisi ne zaupajo programu (zaradi vlade, ksenofobije ali kar obojega) ali pa jim ne diši ukvarjanje z birokracijo. Dodatni dejavnik so lahko tudi naraščajoči življenjski stroški. Lani, ko so cene oljčnega olja rasle, so tuji in domači delavci po vsej Grčiji začeli zahtevati višje plače. V primerjavi s približno 40 evri v preteklosti lahko danes pričakujejo zaslužek približno 60 evrov na dan. Grožnje z uvoznimi carinami ameriškega predsednika Donalda Trumpa so prepreke še pomnožile; dajatve bi lahko v svoji najstrožji obliki uničile evropske izvozne trge.
Na splošno Grki ne vidijo prav radi, da toliko njihovega oljčnega olja odkupujejo italijanska podjetja in ga prodajajo "kot olje iz Italije", vendar potrebujejo dostop do svetovnega trga. Določen del posla jim zagotavljajo tudi poznavalci (znani tudi kot snobi): tako kot vino, čokolada in kava se lahko tudi okus oljčnega olja razlikuje od ene steklenice do druge ali celo od enega letnika do drugega, paleta okusov pa se razteza od začinjenega do blagega, od grenkega do kislega, od sadnega do okusa po oreščkih. Proizvajalci pa računajo tudi na naročila konglomeratov, ki so pripravljeni mešati različne vrste olj. Ob omembi etikete, ki sem jo opazila v trgovini Whole Foods, se nekateri kmetje kar odmaknejo od mene: na etiketi piše mednarodno oljčno olje iz Grčije, Turčije, Tunizije in Italije. A kljub temu je bolje prodajati konglomeratom kot sploh ne prodajati. Kljub nedavnim prizadevanjem za zaustavitev goljufivih praks se oljčno olje še vedno pogosto ponareja, redči s cenejšim oljem ali prodaja pod pretvezo, da gre za deviško ali ekstra deviško olje, kar v resnici ni.
Številne male kmete pokonci držita ponos na svojo obrt ter občutek lastnega upravljanja. "Če preživimo te težke čase,« pravi Papaioannou, "bo to zaradi zadovoljstva ob pogledu na plodove teh dreves, ki sem jih posadil, ko so bila še tako majhna." Dan obiranja je srečen dan, dodaja. "Še srečnejši bom, ko bom videl vse steklenice."
Ne glede na svojo nepogrešljivo vlogo v gospodarstvu pa oljke v Grčiji niso le blago, marveč tudi vir nacionalnega ponosa in spoštovanja, ki meji že na duhovno dimenzijo. V teh krajih so dobro uspevale skorajda vso zabeleženo zgodovino, zato si je težko predstavljati, kaj bi lahko sledilo njihovemu izginotju. Ena od možnosti je, da se gojenje oljk pomakne navzgor, v hladnejše predele, vendar bi to zahtevalo radikalno preoblikovanje celotne pokrajine in verjetno tudi obsodbo številnih dolinskih pridelovalcev na propad.
Myrto Papadopoulos
Ko Grčijo obiščem januarja, je običajno živahen mlin v Paianiji v okolici Aten že tedne zaprt. Ta še zlasti sušna dolina ima za seboj vročo sezono. Eden od pridelovalcev pravi, da je letos njegovih tisoč dreves, prav tako kot lani, dalo le okoli 20 odstotkov od približno treh ton olja, ki ga običajno stisne. Na poljih, razpršenih med zgradbami in podjetji na zunanjem območju Aten, so vse pogostejše tudi tatvine.
Čeprav so učinke podnebnih sprememb v Kalamati doživljali veliko manj dramatično, težav tudi tam ni manjkalo. Kljub temu je na dan mojega obiska mlin v kmetijski zadrugi za oljčno olje v Kalamati obdan z zelenimi zaboji, polnimi oljk. V notranjosti se ogromne kadi tresejo in brnijo, ko čistijo in razvrščajo pridelek, oljke pa sesajo v velike kadi, ki jih prežvečijo in nato stisnejo v kašo, čez pa se iz njih v posode enakomerno prelivajo zeleni potočki olja. Prostor napolnjuje zemeljska aroma, ki je prav tako kisla kot sladka in združuje vonj po mokri zemlji, cvetovih in kvasu. V dobi podnebnih sprememb se negotova umetnost skriva ne le v gojenju, marveč tudi v stiskanju oljk. Z uporabo višjih temperatur v mlinu se pridobi več olja, vendar je to slabše kakovosti, saj pri tem izgori več cenjenih polifenolov, antioksidantov, prihranjenih za bogove.
Antonopoulos iz zadruge Kalamata pravi, da ga tatvine skrbijo veliko manj kot proizvajalci oljk, ki zaradi naraščajočih stroškov zapuščajo panogo. "Številni zapuščajo svoje oljke," pravi, polja pa se "spreminjajo v gozdove".
Podobno tarna oče Christos v Evii, ki ugotavlja, da so tamkajšnji starešine, ki so oljke gojili vse svoje življenje, po požarih leta 2021 dvignili roke. In kaj se bo zgodilo z hektarji, ki so jih zapustili? "Nič," pravi. Mladi vidijo muke, ki jih čakajo na poljih, od pridelovanja pa so jih odvrnili tudi požari (in poplave, ki so jim sledile).
Oljčni nasadi, na katerih ljudje ne gospodarijo več, hitro postanejo nerodovitni. "Obiranje teh dreves bi vzelo preveč časa," z določeno mero bridkosti pristavi oče Christos. Zaradi pritiskov spreminjajočega se podnebja se vsako leto dogaja, da se zemljišča, ki so bila nekoč polna oljk, spreminjajo v divjo goščavo dreves, s katerimi se niti tatovi nočejo več ukvarjati.
.webp){kind=icon}
