Medtem ko sta bila golf in tenis desetletja sinonim za šport poslovne elite, nova generacija vodilnih ljudi zatočišča pred stresom ne išče več na zelenicah, temveč v popolni tišini morskih globin. Potapljanje na dah – ali freediving – se je iz sence ekstremnega športa preoblikovalo v močno orodje za doseganje notranjega ravnovesja in miru.
"Ta disciplina temelji izključno na zavestnem nadzoru dihanja in mentalni pripravi. Ravno to je razlog, zakaj privlači ljudi, ki so stalno pod pritiskom – ko se naučite nadzorovati dihanje in umiriti telo, umirite tudi misli," pojasnjuje Saša Jeremić, predsednica AIDA (Association for Development of Apnea) in ženska, ki je ta šport učila menedžerje, IT-strokovnjake in celo investicijskega bankirja, ki je trening uporabljal kot pripravo na pomemben poslovni pogovor.
Od starodavne veščine do svetovne priljubljenosti
Gre za najbolj naravno obliko potapljanja – brez jeklenke s kisikom, zgolj s pomočjo lastnega diha. Korenine najdemo že v starodavnih praksah ribičev ter nabiralcev školjk in biserov. Kot šport je bil uradno priznan leta 1992, danes pa je že skoraj olimpijska disciplina – z jasnimi pravili in strukturo, certificiranim izobraževanjem in vse večjim številom udeležencev. Samo pod okriljem AIDA, najstarejše mednarodne organizacije, posvečene razvoju te discipline, je bilo lani izšolanih več kot 40 tisoč novih potapljačev na dah.
Jenny Rehush
Prvi uradni potop pod mejo sto metrov je bil dosežen leta 2004 – takrat se je to štelo za človeški maksimum. "20 let pozneje je Rus Alexey Molchanov dosegel globino 136 metrov in pri tem zadržal dih več kot tri minute. Za primerjavo – več ljudi je bilo v vesolju, kot jih je doseglo globino več kot sto metrov zgolj z enim vdihom," pravi Jeremić.
Pot do globin: tečaji in lokacije
Za vse, ki bi se radi preizkusili v tem športu, je dobra novica, da na Balkanu hitro narašča število šol in licenciranih inštruktorjev, ki nudijo profesionalno usposabljanje na vseh ravneh. Potapljanje na dah je presenetljivo dostopno – vsak bazen je lahko vadbeni prostor. V Beogradu, Zagrebu, Sarajevu in Ljubljani tečaji potekajo vse leto, ponekod pa delujejo tudi aktivne skupnosti freediverjev, ki še dodatno prispevajo k širjenju priljubljenosti športa.
Poleti se vrata odpirajo tudi naravnim lokacijam, najbolj slikovite pa najdemo kar v naši bližini. Jadranska obala ponuja idealne pogoje za vadbo – čisto morje, stabilno vreme, dostopne globine in mirne uvale. Od Budvanske riviere in Boke Kotorske do Korčule, Visa, Lastova, Brača in Pirana – povsod najdemo atraktivna mesta za rekreativne potope in podvodno raziskovanje. Zlasti priljubljene so lokacije z bogato podvodno floro in favno, naravnimi znamenitostmi ter razbitinami, ki privlačijo tako začetnike kot izkušene potapljače.
Kot pojasnjuje Tijana Nikolić, večkratna rekorderka Srbije in inštruktorica najvišje ravni, osnovni tečaj obsega teoretična predavanja in štiri vodene vadbe v vodi. Udeleženci vadijo dihanje, raztezanje, statično in dinamično potapljanje, izenačevanje pritiska in reševanje iz vode. "Eden od ključnih delov tečaja je učenje varnostnih postopkov," poudari njen kolega Uroš Kojić, AIDA-inštruktor, ki vodi vadbe v beograjskem bazenu 25. maj. "V potapljanju na dah velja zlato pravilo – nikoli se ne potapljaj sam!" Oba potrjujeta, da je največ udeležencev iz sveta podjetništva in IT, razmerje med spoloma pa je skoraj izenačeno. Na vprašanje, kako se ljudje odzovejo po prvem potopu, odgovarjata enotno – številne preseneti lastna sposobnost zapustiti cono udobja in premakniti meje svojih zmogljivosti.
Boris Stefanović
Diploma o opravljenem tečaju omogoča dostop tudi do globokih bazenov po svetu, kot je Y-40 v Padovi globine 40 metrov s termalno vodo. "To je pravi Disneyland za freediving," pove Tijana v smehu.
Koliko stane tišina pod gladino?
Cene tečajev so odvisne od ravni znanja, lokacije ter licence inštruktorja – gibljejo se od 200 do 400 evrov za skupinske tečaje, medtem ko individualni treningi lahko stanejo tudi do 800 evrov. Ekskluzivna usposabljanja ena na ena so zlasti iskana med poslovneži, vajenimi personaliziranega pristopa in hitrih rezultatov. V porastu je tudi zanimanje za večdnevne retreat programe, ki združujejo trening, coaching in oddih – njihova cena dosega tudi 1.800 evrov. Nekatera podjetja vključujejo freediving v team building programe kot učinkovit način krepitve zaupanja in povezovanja v timu.
Začetnikom na tečajih je običajno zagotovljena vsa oprema. Vanjo spadajo maska, plavuti, dihalka, obleka, uteži in potapljaška ura. Cena kompleta za tiste, ki želijo svojo opremo, ni višja kot pri drugih športih – maske stanejo od 40 evrov, obleke od 150 evrov, dihalke okoli 20 evrov, potapljaške ure pa tudi do 250 evrov. "Dobra oprema ni luksuz, ampak stvar varnosti," opozarja Uroš. "Obleka vas ščiti pred mrazom, soncem, odrgninami ali meduzami v toplih morjih, plavuti pa vam omogočajo učinkovitejše gibanje, s čimer varčujete s kisikom in podaljšujete čas ter kakovost potopa."
Luke Coley
Regionalni asi med svetovno elito
Poleg rekreativnega potapljanja lahko šport postane tudi profesionalna disciplina. Tekmovanja potekajo vse leto na številnih atraktivnih destinacijah – tako v morju kot bazenih. Zaradi neposrednih prenosov svetovnih prvenstev, kjer kamere spremljajo tekmovalce v globinah, ter družbenih omrežij, ki so šport približala širši javnosti, freediving ni več neznanka. S priljubljenostjo naraščata tudi število sponzorjev in višina nagradnih skladov. "Šport ne zanima le športnih znamk, temveč tudi podjetja, ki promovirajo duševno zdravje, ravnovesje in zdravo prehrano," poudari Jeremić.
Skupno je osem tekmovalnih disciplin – štiri globinske in štiri bazenske –, ki se razlikujejo po načinu izvedbe potopa in vrsti uporabljenih plavuti. Da je šport v regiji močno zaživel, potrjujejo vrhunski dosežki tekmovalcev z našega območja. Iz Hrvaške prihajajo kar trije rekorderji: Rečanka Sanda Delija je v disciplini free immersion (FIM) dosegla globino 103 metra, medtem ko njen someščan Petar Klovar že leta kraljuje v isti disciplini v moški kategoriji z rekordom 136 metrov. Zagrebčanka Mirela Kardašević je s potopom 282 metrov v bazenski disciplini dynamic apnea with monofin (DYN) postavila svetovni rekord. Prva ženska, ki je s svojimi dosežki zmanjšala razliko med ženskimi in moškimi rezultati, pa je Slovenka Alenka Artnik, ki trenutno drži rekord v eni najtežjih disciplin – constant weight bifins (CWB) – z globino 111 metrov.
Kjer se hrup konča, se začne fokus
Za vse, ki vsak dan lovijo ravnotežje med visokimi cilji in še višjimi pričakovanji, je freediving postal nenavaden, a izjemno učinkovit zaveznik. "V času poslovne krize, ko sem imel občutek, da ne obvladujem več ritma in obsega dela, sem se vpisal na tečaj. Deset dni zatem sem se potopil na 20 metrov in bil prvič po dolgem času resnično zbran. To je bil zares prelomni trenutek," pripoveduje Bojan Komljenović, IT-strokovnjak, ki danes živi in dela na Cipru.
Znanstvene raziskave te učinke potrjujejo. Kot pojasnjuje prof. dr. Nenad Dikić, specialist interne medicine in baromedicine ter klinični farmakolog, številne študije kažejo, da ljudje, ki redno vadijo zadrževanje diha (apnea trening), kažejo večjo odpornost proti stresu, boljšo pljučno funkcijo in večjo čustveno stabilnost. Potapljanje na dah naj bi izboljševalo tudi ravnovesje med simpatičnim in parasimpatičnim živčnim sistemom – ključno za ohranjanje zdravja v sodobnem stresnem okolju. "Bolj se potapljamo, bolj smo stabilni, zbrani in zdravi," pravi.
Koristi za srčno-žilno zdravje so prav tako jasne. "Upočasnitev srčnega utripa med potopom ščiti srce, dihalne vaje pa povečujejo variabilnost srčnega ritma – enega ključnih pokazateljev zdravja avtonomnega živčnega sistema." Poleg tega bivanje v vodi pozitivno vpliva na krvni obtok in krvni tlak – kar je zlasti pomembno pri preprečevanju sodobnih bolezni.
Na vprašanje o vplivu freedivinga na kognitivne sposobnosti prof. Dikić – sicer tudi sam strasten potapljač in alpinist – odgovori: "Med potopom in zadrževanjem zraka pride do t. i. mentalne tišine – pozornost se s vsakodnevnih misli preusmeri na telo, dih in sedanji trenutek. To krepi koncentracijo, zmanjšuje preobremenjenost z informacijami in spodbuja plastičnost možganov."
Costas Constantinou
Do notranjega ravnovesja z enim vdihom
Ta šport pa presega tudi meje fiziologije. Čeprav temelji na telesu, še močneje vpliva na um – prinaša globok mir in mentalno jasnost. Dihalne tehnike, uporabljene pri pripravi na potop – kot so dihanje v enakomernih intervalih (box breathing), dihanje s prepono ter vaje, podobne pranajami – aktivirajo parasimpatični živčni sistem, s čimer se znižuje raven kortizola in izboljšuje čustvena regulacija.
"V nasprotju s pasivnimi meditativnimi tehnikami se tu učimo, kako ostati mirni tudi takrat, ko telo v stanju hipoksije hrepeni po vdihu. To gradi mentalno odpornost, umirjenost in zaupanje v lastne meje," pojasnjuje prof. dr. Dikić.
V praksi to pomeni, da se z umirjenim in zavestnim dihanjem vračamo k sebi, zato ni presenetljivo, da vse več ljudi v tem športu ne vidi le fizičnega izziva, temveč tudi priložnost za osebno preobrazbo. Ta pa, kot pravijo izkušeni rekreativni potapljači, se dogaja postopoma – najprej s pomočjo nadzorovanega dihanja, nato prek potopa brez misli in nazadnje z vsakodnevnimi izzivi, med katerimi je zaradi prakse iz globin lažje ostati zbran in osredotočen.
.webp){kind=icon}
Trenutno ni komentarjev za novico. Bodi prvi, ki bo komentiral ...