Vojna preizkuša meje modne industrije

Napetosti na Bližnjem vzhodu ponovno preizkušajo meje modne industrije in odpirajo vprašanje, koliko še lahko zdrži, preden bodo motnje začele zviševati cene, podaljševati dobavne roke in dušiti povpraševanje.

Zaprtje Hormuške ožine in nadaljevanje težav v Rdečem morju sta se zgodila po več letih neprekinjenih šokov v dobavnih verigah, vendar so zdaj prvič hkrati prizadete ključne transportne poti in energetska infrastruktura. Vse to pa ustvarja pritisk, ki ga industrija ne more več preprosto prenesti.

Strošek ni več le logistika

Že v prvih odzivih industrije se nakazuje smer, kamor bi se lahko razmere razvijale. Britanski Next ocenjuje, da bo imel zaradi dražjega transporta in energije kratkoročno približno 15 milijonov funtov dodatnih stroškov. V podjetju pravijo, da bi se cene posameznih kosov oblačil do septembra lahko zvišale za štiri do deset odstotkov, če bo vojna z Iranom začela vplivati na proizvodne stroške.

Podrobneje, gre za skoraj osem milijonov funtov dodatnih stroškov za letalski prevoz, štiri milijone za pomorski transport in tri milijone za energijo v Združenem kraljestvu. Čeprav se ti stroški za zdaj kompenzirajo s prihranki na drugih področjih, pri Nextu opozarjajo, da bo nadaljnji razvoj odvisen od trajanja konflikta in njegovega vpliva na energetsko infrastrukturo.

"Če se ta konflikt hitro konča, bomo ta strošek preprosto absorbirali," je za Bloomberg dejal izvršni direktor Simon Wolfson. "Če bo trajal dlje, bodo ti 'dodatki' ostali dlje kot tri mesece in jih bomo morali vključiti v cene."

V praksi to pomeni dejstvo, ki se mu industrija že nekaj časa poskuša izogniti – prenos stroškov na kupce v trenutku, ko so njihovi proračuni že tako ali tako pod pritiskom.

Industrija oblačil, obutve in sorodnih izdelkov posluje z nizkimi maržami, kar pomeni, da lahko rast stroškov transporta hitro načne dobičkonosnost podjetij.

Podoben signal prihaja tudi iz H&M. Švedski modni velikan opozarja, da bi lahko dolgotrajnejši konflikt zvišal cene energije in transporta, kar bi dodatno obremenilo že tako previdne potrošnike.

"Obstaja tveganje višjih cen energije in večjih stroškov transporta," je za Bloomberg povedal izvršni direktor Daniel Erver. "Če se konflikt podaljša in pride do motenj, kot smo jih že videli, se lahko pojavijo tako imenovani učinki biča, kjer je posledice težko oceniti."

Dvojni udarec za dobavne poti

V nasprotju s prejšnjimi motnjami težava danes ni osredotočena na eno točko. Približno 20 odstotkov svetovne nafte prehaja skozi Hormuško ožino, vendar ta pot ni pomembna le za energijo; je tudi ključni izhod za blago iz velikih tekstilnih proizvodnih baz, kot so Indija, Bangladeš in Pakistan. Hkrati je bila večina oblačil, ki prihajajo v Evropo iz Azije, zaradi negotovosti v Rdečem morju že preusmerjenih.

S tem sta hkrati pod vprašaj postavljeni dve ključni poti globalnih dobavnih verig modne industrije. Pomorski promet v regiji se je že znatno zmanjšal, del prevoznikov pa se odloča za čakanje ali preusmerja tovor v alternativna pristanišča. To pomeni daljše dobavne roke, dražje zavarovanje in višje cene goriva – kombinacijo, ki hitro zvišuje skupne stroške.

Za modne družbe to ni le logistična težava. Sezonskost in hitra rotacija kolekcij sta odvisni od natančnih rokov, vsako podaljšanje transporta za nekaj tednov pa lahko poruši celoten prodajni cikel. Del tega pritiska se že preliva v cene in logistiko, pravi učinek pa se kaže globlje v verigi – v samih materialih, na katerih industrija temelji.

Sintetika kot skrita povezava

Kriza dodatno razkriva, kako močno je industrija vezana na energente, tudi kar zadeva materiale. Poliester in najlon, ki prevladujeta v segmentih hitre mode in športnih oblačil, sta neposredno odvisna od nafte. Ko raste cena surovine, raste tudi cena proizvodnje – še preden blago sploh vstopi v transportni sistem. Cena nafte je v dneh po prvih napadih presegla raven 100 dolarjev za sod, nato se je za kratek čas umirila, potem pa se ponovno vrnila nad ta prag.

Leyla Ertur, glavna direktorica za trajnost v skupini H&M, pravi, da sintetičnih vlaken ne bodo preprosto opustili, vendar se mora spremeniti način njihove uporabe.

"Sintetični materiali imajo pomembno vlogo v modi, predvsem zaradi funkcionalnosti in dizajna," je Ertur povedala za Bloomberg Adria. "Ne gre za njihovo popolno opustitev, ključ je v recikliranju tekstila v tekstil."

H&M skupina danes približno 32 odstotkov materialov pridobi iz recikliranih ali trajnostnih virov in je blizu popolnega prehoda na reciklirani poliester, čeprav ta še vedno v veliki meri temelji na PET-plastenkah. Kot pojasnjuje Ertur, je dolgoročni cilj prehod na tekstilno recikliranje, vendar so tehnologije, potrebne za to – zlasti kemično recikliranje – še v razvoju. To pomeni, da industrija kratkoročno ostaja izpostavljena cenam nafte.

Podjetje je nedavno objavilo tudi poročilo o trajnosti za leto 2025, v katerem izpostavlja napredek pri zmanjševanju emisij in povečevanju deleža recikliranih materialov. Emisije iz lastnega poslovanja (Scope 1 in 2) so se v primerjavi z letom 2019 kot izhodiščnim letom zmanjšale za 41 odstotkov, medtem ko so emisije v vrednostni verigi (Scope 3) upadle za 34,6 odstotka. V to kategorijo sodijo tudi emisije iz uporabe prodanih izdelkov, ki so lani predstavljale skoraj 30 odstotkov, pri čemer iz skupine H&M pravijo, da so na poti, da do leta 2030 dosežejo cilj 56-odstotnega zmanjšanja emisij glede na leto 2019.Toda prav takšne motnje kažejo, kako občutljivi so ti cilji za zunanje šoke. Daljše transportne poti in dražja logistika ne pomenijo le višjih stroškov, temveč tudi več emisij.

Iz Nexta navajajo, da bi rast cen materialov, zlasti poliestra, lahko privedla do višjih cen oblačil. Ali bodo podjetja te stroške prenesla na kupce, bo predvsem odvisno od odziva potrošnikov.

"Potrošniki se običajno odzovejo šele, ko to občutijo v denarnici," je dejal Wolfson in dodal, da bi se pravi učinek lahko pokazal, ko bodo narasli računi za energijo.

Posredni pritiski, ki se kopičijo

Ta napetost med cilji in realnostjo je najbolj vidna prav v logistiki. Daljše transportne poti pomenijo večjo porabo goriva, višje stroške in na koncu več emisij – prav v segmentu, ki je bil v zadnjih letih v središču optimizacije.

Približno 99 odstotkov emisij skupine H&M odpade na Scope 3, pri čemer jih okoli 55 odstotkov izhaja iz proizvodnje, približno 15 odstotkov pa iz surovin. Transport, ki predstavlja okoli osem odstotkov skupnih emisij, je prav tako del te verige in bi lahko – tako kot v preostali industriji – bil prizadet, če se motnje v logistiki nadaljujejo.  

"Če se stroški povečajo v enem segmentu, moramo najti prihranke v drugem," pojasnjuje Ertur.

Kljub temu dodaja, da trenutne razmere za zdaj ne prinašajo pomembnega neposrednega tveganja za poslovanje ali podnebne cilje podjetja, predvsem zato, ker gre za relativno manjši del operacij.

"Ne vidimo neposrednega vpliva na naše trajnostne cilje. To je relativno manjši del našega poslovanja, vendar razmere še naprej pozorno spremljamo," pravi.

Hkrati se rast cen energije preliva tudi v kemično industrijo, kar dodatno zvišuje cene širokega spektra izdelkov – od tekstila do embalaže.

Največje tveganje prihaja z zamikom

Medtem ko je logistične težave mogoče kvantificirati, ostaja največja neznanka vedenje potrošnikov.

Delež potrošnje za oblačila že upada v primerjavi z obdobjem po pandemiji, dodatna rast cen pa bi lahko povpraševanje še dodatno zmanjšala. Prav to postavlja industrijo v nezavidljiv položaj – odločiti se mora, kolikšen del stroškov lahko prenese na kupce, ne da bi ogrozila prodajo.

Kot opozarjajo pri Nextu, se odziv potrošnikov običajno pokaže šele, ko dražja energija in osnovni stroški začnejo neposredno vplivati na gospodinjske proračune.

 To ni prvi pretres za modno industrijo, vendar je tokrat razlika v tem, da se težave pojavljajo sočasno. Logistika, energija, surovine in povpraševanje so hkrati pod velikim pritiskom.

Ker je v takšnem okolju vrnitev v stabilno stanje vedno manj verjetna, se morajo podjetja vse bolj prilagajati – od sprememb dobaviteljev do redefinicije strategij zalog in materialov. Vprašanje ni več, ali bo prišlo do naslednje motnje, temveč kako jo bodo pričakala.