Energetski šok, ki je prerasel v gospodarski pretres, se je zgodil v začetku marca letos, potem ko sta Izrael in ZDA napadla Iran, kar je povzročilo zastoj rednega transporta nafte in zemeljskega plina z Bližnjega vzhoda skozi Hormuško ožino. Ta blokada je povzročila velik porast cen teh energentov, kar nas je spomnilo na leto 2022, ko se je začela velika energetska kriza, ki jo je sprožil ruski napad na Ukrajino. Jasno je, da bo od trajanja vojaških spopadov v Iranu ter normalizacije pretoka energentov skozi Hormuško ožino odvisno, ali bo svet doživel ponovitev še ene energetske krize. Še bolj jasno pa je, da sta se tako nafta kot plin vrnila na svetovni oder kot glavna gonilnika gospodarstva. Znova se je pokazalo, da je od njune cene dobesedno odvisno vse – rast BDP, višina inflacije, gibanja na kapitalskih trgih ter nasploh vsi makroekonomski in monetarni trendi po svetu. Zato nas ne bi smelo presenečati, da so ti energenti v središču pozornosti velikih sil, predvsem ZDA, ki so pripravljene tudi z orožjem vzpostaviti in ohraniti energetsko prevlado v svetu.
Malo zgodovine
Znano je, da je zgodovina najboljša učiteljica. Zato se je treba prestaviti nekoliko nazaj, da bi bolje razumeli aktualne geopolitične dogodke in vojaški napad na Iran. V Iranu se je namreč leta 1953 zgodil državni udar, ki sta ga financirala ZDA in Združeno kraljestvo. S tem udarom je bil z oblasti odstavljen Mohammad Mosaddegh, monarh Mohammad Reza Pahlavi pa je bil ponovno vrnjen kot iranski šah.
Britannica navaja, da je bil Iran zaradi svojega strateškega položaja in ogromnih naftnih rezerv zelo pomemben za ZDA, Združeno kraljestvo in druge sile.
"Velika Britanija je med drugo svetovno vojno vzpostavila prisotnost v državi, da bi zaščitila ključno oskrbovalno pot svojega zaveznika, Sovjetske zveze, in preprečila, da bi nafta prišla v nemške roke. Po vojni je Združeno kraljestvo dejansko ohranilo nadzor nad iransko nafto z ustanovitvijo Anglo-iranske naftne družbe," piše Britannica.
Ta ureditev pa se je spremenila leta 1951, ko je iranski parlament pod vodstvom nacionalistične in demokratično izvoljene Mosaddeghove vlade izglasoval nacionalizacijo naftne industrije v državi. Ko je Velika Britanija videla, da so njeni interesi ogroženi, je začela tajno kampanjo za oslabitev in destabilizacijo Mosaddegha. Sprva je britanska vlada poskušala prepričati šaha, naj Mosaddegha odstavi z izmišljenim parlamentarnim dekretom – trikom, ki ni bil uspešen in je pravzaprav izboljšal Mosaddeghov ugled, hkrati pa zmanjšal ugled šaha.
"Ko se je pritisk za Mosaddeghovo odstavitev razvil v idejo o državnem udaru za strmoglavljenje vlade, je Velika Britanija – ne da bi želela sama prevzeti odgovornost – prepričala ZDA, naj združijo moči, pri čemer je igrala na karto strahu iz časa hladne vojne, da je bil Mosaddegh, čeprav je bil razglašen za protikomunista, povezan s Tudehom, iransko komunistično stranko," navaja Britannica.
V resnici so ZDA prevzele vodilno vlogo v tej tajni operaciji, imenovani Operacija Ajax, v kateri je CIA financirala agente, da so spodbujali nemire v Iranu.
Ti dogodki so dosegli vrhunec avgusta 1953, ko sta bila Mosaddegh in njegova vlada strmoglavljena, Mohammad Reza, prozahodni monarh, pa je bil vrnjen na oblast. Mosaddegh je bil tri leta zaprt, nato pa je preostanek življenja preživel v hišnem priporu.
"Danes je splošno sprejeto, da je državni udar leta 1953 posadil seme za islamsko revolucijo leta 1979, ko je bil šah odstavljen in izgnan v izgnanstvo. CIA je leta 2013 formalno razkrila svojo vlogo v tem udaru," piše Britannica.
Z iransko revolucijo je bila monarhija strmoglavljena in vzpostavljena je bila islamska republika, kar je korenito spremenilo odnose z ZDA. Od takrat sta Iran in Washington – z občasnimi premori – v nenehnem geopolitičnem sporu.
Bloomberg
ZDA ne skrivajo želje po energetski dominaciji
Koncept "energetske dominacije" je že nekaj časa znova v središču ameriške geopolitične strategije. Cilj politike, ki jo zagovarja administracija Donalda Trumpa, je spremeniti energetsko moč ZDA v orodje gospodarskega in geopolitičnega vpliva. S povečevanjem domače proizvodnje nafte in plina, rahljanjem regulacije ter aktivno zunanjo politiko do držav, kot sta Iran in Venezuela, Washington poskuša utrditi svoj položaj vodilnega igralca na svetovnem energetskem trgu.
Uradna strategija Bele hiše, Ameriška energetska dominacija (American Energy Dominance), predvideva agresivno širitev domače energetske industrije, povečanje izvoza energentov in zmanjšanje odvisnosti od tujih virov. Namen tega ni le gospodarska rast, temveč tudi uporaba energetske moči kot sredstva geopolitičnega vpliva. V okviru takšne politike je bil leta 2025 ustanovljen Nacionalni svet za energetsko dominacijo, organ, katerega naloga je koordinacija zveznih institucij in pospeševanje razvoja novih energetskih projektov.
Ameriška strategija se opira na dejstvo, da so ZDA v zadnjem desetletju postale največji svetovni proizvajalec nafte in plina. Po analizah Mednarodne agencije za energijo je proizvodnja nafte v ZDA dosegla zgodovinske ravni zaradi tehnoloških inovacij, zlasti pri izkoriščanju skrilavca. Ta rast je bistveno spremenila svetovni energetski zemljevid in zmanjšala odvisnost države od uvoza energentov.
Velik udarec za Kitajsko
Znano je, da sta ZDA in Kitajska že dalj časa v nekakšni trgovinski vojni in tekmovanju za prvo mesto na seznamu najmočnejših svetovnih gospodarstev. Hkrati ZDA Kitajsko nenehno obravnavajo kot eno največjih varnostnih groženj. Zgovorno je, da so ZDA z napadom na Iran in zaustavitvijo pretoka nafte skozi Hormuško ožino Kitajski pravzaprav zadale hud energetski udarec. Kar 34 odstotkov nafte, ki je leta 2025 potovala skozi Hormuško ožino, je namreč končalo na Kitajskem.
Ta pomorska pot je ključna tudi za trg utekočinjenega zemeljskega plina. Okoli petina svetovnih količin utekočinjenega zemeljskega plina je – večinoma iz Katarja – šla lani skozi ta prehod. Azijske države kupijo tudi večino te vrste goriva, ki se dobavlja z Bližnjega vzhoda.
Po napadu na Iran je bila kitajska vlada prisiljena največjim rafinerijam nafte v državi odrediti, naj ustavijo izvoz dizla in bencina, saj je zaostritev spopadov v Perzijskem zalivu zmotila dotok surove nafte iz ene največjih proizvodnih regij na svetu.
Uradniki Nacionalne komisije za razvoj in reforme, glavnega gospodarskega načrtovalnega organa v državi, so se sestali z vodstvi rafinerij in ustno zahtevali začasno ustavitev dobav rafiniranih proizvodov, kar naj bi se po navedbah virov, seznanjenih z zadevo, začelo takoj.
Od rafinerij so zahtevali, naj prenehajo podpisovati nove pogodbe in naj se pogajajo o odpovedi že dogovorjenih dobav. Izjema je bila narejena za letalsko gorivo in kurilno olje, ki sta shranjena v carinskih skladiščih, ter za dobave v Hongkong in Macao.
Kitajska je v zadnjih letih aktivno poskušala diverzificirati oskrbo z ogljikovodiki, vendar še vedno skoraj polovico uvoza nafte prejema iz Zaliva, vključno s skoraj vsemi dobavami iz Irana.
Šok za ves svet, tudi za ZDA
Vendar ima takšna strategija ZDA tudi svojo ceno. Svetovni trg nafte je izjemno občutljiv za politične konflikte, zlasti na Bližnjem vzhodu. Izkazalo se je, da lahko vsaka zaostritev napetosti z Iranom povzroči nenaden porast cen nafte, kar neposredno vpliva na gospodarstva po vsem svetu. Tudi ko ZDA proizvajajo velike količine nafte, so cene na svetovnem trgu še vedno odvisne od stabilnosti regij, kot je Perzijski zaliv.
Nenaden porast cen nafte vpliva na gospodarstvo prek več kanalov. Povečajo se stroški za potrošnike in podjetja zaradi ogromnega in nepričakovanega skoka cen bencina, zmanjša se kupna moč in upočasni gospodarska rast.
Mednarodni denarni sklad je nedavno objavil, da bi desetodstotno povečanje cen energije, ki bi trajalo eno leto, globalno inflacijo povečalo za 40 bazičnih točk in upočasnilo gospodarsko rast. To bi pomenilo nov inflacijski val, kar je največji strah oblikovalcev politik v regiji Adria in po svetu, saj je po energetski krizi leta 2022 inflacija dosegla rekordne ravni, številne države pa se še vedno trudijo, da bi jo znižale na želena dva odstotka.
V osnovi se kaže, da koncept "energetske dominacije" ne pomeni popolne energetske neodvisnosti. Čeprav so ZDA vodilni proizvajalec, ostajajo del globalnega energetskega sistema. Konflikti, sankcije ali motnje v dobavi lahko povzročijo cenovne šoke, ki jih je čutiti tudi na ameriškem trgu.
To se je pokazalo v preteklosti in se kaže tudi danes. Embargo arabskih držav je leta 1973 močno dvignil cene nafte. Leta 1979 sta iranska revolucija in nastanek Islamske republike ponovno povzročila močan porast cen. V ZDA je to inflacijo potisnilo na dvomestno raven in prisililo ameriško centralno banko, da je zaostrila monetarno politiko. Posledica tega sta bila skoraj 11-odstotna brezposelnost in recesija v gospodarstvu. Danes zaradi aktualnih dogodkov v Iranu in blokade izvoza nafte iz držav Bližnjega vzhoda znova prihaja do rasti cen nafte in plina tudi na ameriškem trgu.
Ob tem je pomembno poudariti, da poleg geopolitičnih tveganj obstajajo tudi gospodarski in podnebni argumenti proti strategiji energetske dominacije ZDA. Kritiki menijo, da lahko prekomerna usmerjenost v fosilna goriva upočasni prehod na čisto energijo in spodkoplje globalna prizadevanja za boj proti podnebnim spremembam. V času, ko večina držav vlaga v obnovljive vire, se lahko nadaljnja širitev naftne industrije izkaže za kratkoročno strategijo.
V bistvu je strategija "energetske dominacije" poskus, da bi gospodarsko moč ameriške energetske industrije izkoristili za doseganje širših geopolitičnih ciljev. Odnosi z Iranom, globalna stabilnost naftnega trga in podnebna politika so le del zapletene enačbe, ki oblikuje prihodnost te strategije.
V prihodnjih letih bo jasno, ali lahko ta koncept res utrdi položaj ZDA v svetovni politiki ali se bo soočil z omejitvami vse bolj zapletenega in medsebojno odvisnega energetskega sistema. Nekaj pa je jasno – energija znova postaja eno glavnih orožij v geopolitični igri velikih sil.
Bloomberg
Nafta bo še dolgo v igri
Mednarodna agencija za energijo napoveduje, da bo svetovno povpraševanje po nafti do konca leta 2030 doseglo 105,5 milijona sodov na dan. Po drugi strani naj bi se svetovna proizvodna zmogljivost nafte do leta 2030 povečala za 5,1 milijona sodov na dan na skupno 114,7 milijona sodov na dan. To rast bodo poganjali predvsem silni dobički pri utekočinjenih plinih in drugih nesurovih tekočih energentih, predvsem zaradi dveh največjih svetovnih dobaviteljev – Savdske Arabije in ZDA.
"Strateški premik k povečanju proizvodnih zmogljivosti nesurove nafte spodbuja močno globalno povpraševanje po petrokemičnih surovinah in razvoj virov tekočin, bogatih s plinom," navajajo v agenciji.
Pričakuje se, da bodo proizvajalci, ki niso člani OPEC+, zagotovili približno dve tretjini globalne rasti, pri čemer bodo zmogljivosti povečali za 3,1 milijona sodov na dan, medtem ko bo OPEC+ do leta 2030 dodal skoraj dva milijona sodov na dan novih zmogljivosti.
"ZDA bodo še naprej vodile rast proizvodnje zunaj članic OPEC+, predvsem zaradi močne rasti pri NGL. Savdska Arabija vodi povečanje zmogljivosti znotraj OPEC+, skoraj izključno pri NGL. Savdska Arabija in Združene države Amerike bosta skupaj prispevali 40 odstotkov celotne rasti svetovnih naftnih zmogljivosti v napovedanem obdobju," navajajo v agenciji.
Kako konflikt v Iranu vpliva na trg plina?
Po podatkih Bloomberga News trgu grozi največji šok, odkar je ruska invazija na Ukrajino porušila svetovno trgovino s plinom in prisilila Evropo v hitro iskanje alternativnih virov. Terminske cene plina v Evropi so se v dneh po začetku konflikta v Iranu skoraj podvojile in dosegle najvišje ravni po letu 2023.
Bližnji vzhod je pomemben dobavitelj utekočinjenega zemeljskega plina, zahvaljujoč Katarju, ki je bil lani drugi največji proizvajalec na svetu, takoj za ZDA. Qatar Energy je ustavil dejavnosti v največjem izvoznem obratu za utekočinjeni zemeljski plin na svetu, potem ko je bil ta tarča iranskega napada z brezpilotnimi letalniki. Obrat Ras Laffan zajema približno petino svetovne oskrbe.
Večino izvoženega utekočinjenega zemeljskega plina z Bližnjega vzhoda kupijo države v Aziji. Če ti kupci ne bodo mogli dobiti plina z Bližnjega vzhoda – bodisi zaradi prekinitev dobave bodisi zaradi motenj v proizvodnji – se bo povečala konkurenca za utekočinjeni zemeljski plin, proizveden drugod, kar bo dvignilo cene po vsem svetu.
To bi bile slabe novice za Evropo. Čeprav se na celini bliža konec zime in je zato potreba po gorivu za ogrevanje manjša, se sezona končuje z nenavadno nizkimi zalogami plina. Zato bo morala Evropa uvoziti velike količine utekočinjenega zemeljskega plina, da bi napolnila svoja skladišča, kar bo težja in dražja naloga, če se bo konkurenca iz Azije povečala.
Proizvajalci utekočinjenega zemeljskega plina v ZDA bi lahko imeli korist od izpadov na Bližnjem vzhodu, vendar bodo ti dobički verjetno omejeni, saj njihovi izvozni terminali že delujejo skoraj s polno zmogljivostjo. Nova postrojenja za utekočinjeni zemeljski plin, ki naj bi začela obratovati letos, lahko katarski plin nadomestijo le delno, zato bodo nekateri porabniki morda morali zmanjšati porabo ali poiskati nadomestne vire, če bo to sploh mogoče.
.webp){kind=icon}
