Poletje 2022 v Evropi nam ni ostalo v spominu le zaradi rekordnih temperatur. V Španiji so oljčni nasadi goreli pri 46 stopinjah, severna Italija je prestajala najhujšo sušo v zadnjih 70 letih, v Veliki Britaniji pa je proizvodnja piščančjega mesa upadla za devet odstotkov, ker živali niso dobro prenašale vročine. Za temi podobami ni ostala le škoda na poljih, v hlevih in nasadih, ostala je tudi sled v cenah.
Raziskovalci so pozneje ocenili, da so podnebne spremembe tistega poletja temperature v Evropi v povprečju zvišale za 1,25 stopinje, ponekod celo za 5,7 stopinje. Ekstremna vročina pa je cene hrane v Evropi zvišala za približno 0,7 odstotka ter skupno inflacijo za približno 0,3 odstotka. V letu, ko sta inflacijo že spodbujala okrevanje po pandemiji in vojna v Ukrajini, se je podnebni vpliv pridružil kot dodaten vir pritiska.
Ena od zgodnjih ocen kaže, da bi lahko višje temperature do leta 2035 potrošniške cene na svetovni ravni zvišale za največ 1,2 odstotka na leto, v Evropi pa za največ 0,76 odstotka, pri čemer bi največji pritisk izvajale cene hrane.
Ta pojav se vse pogosteje imenuje podnebna inflacija. Ne gre za posebno statistično kategorijo, temveč za analitični koncept, ki poskuša zajeti tisto, kar potrošniki že občutijo. Suša zmanjša pridelek, vročinski val poveča stroške hlajenja in energije, poplava poškoduje ceste in prekine oskrbo, vse to pa se postopoma prelije v cene hrane, energije, prevoza in zavarovanj.
Hrvaška narodna banka pri tem razlikuje podnebno inflacijo od greenflationa in fossilflationa. Podnebna inflacija izhaja iz fizičnih podnebnih šokov, kot so suše, vročinski valovi in poplave, greenflation je povezan s stroški zelenega prehoda, fossilflation pa s cenami fosilnih goriv, pogosto pod vplivom geopolitike. V resničnem življenju se ti učinki pogosto prekrivajo, zaradi česar jih je težko meriti, a vse težje ignorirati.
Pridelek ni več povprečje, temveč tveganje
Kmetijstvo je prvi kanal, skozi katerega se podnebje preliva v ceno hrane. To je v regiji mogoče opaziti skoraj povsod, čeprav ima vsaka država svoje šibke točke.
Na Hrvaškem so bila v zadnjih letih najbolj vidna nihanja pri poljščinah. Kmetijska svetovalka Zvjezdana Blažić navaja, da je pridelek koruze leta 2019 padel z devet ton na hektar, v izrazito sušnem letu 2022 pa na 6,1 tone. Skupna proizvodnja je takrat padla na 1,64 milijona ton, kar je skoraj 30 odstotkov manj kot leta 2020. Podobno se je zgodilo s pšenico, katere pridelek se je gibal od 6,7 tone na hektar v ugodnejšem letu 2021 do 4,8 tone leta 2023.
Še zlasti dramatičen primer je bila sladkorna pesa. Po podatkih, ki jih navaja Blažić, je proizvodnja sladkorne pese v sezonah 2023 in 2024 padla za skoraj 28 odstotkov, medtem ko je škoda v posameznih delih vzhodne Hrvaške presegla 80 odstotkov pridelka.
"Podnebne spremembe vse močneje vplivajo na hrvaško kmetijstvo. Nihanja niso več izjema, temveč postajajo novo normalno stanje kmetijske proizvodnje," pravi Blažić.
Srbija ponuja še ostrejšo statistično sliko. Profesor Vlade Zarić s Kmetijske fakultete v Beogradu navaja, da so po podatkih republiškega statističnega urada v obdobju od 2023 do 2025 pridelki ključnih poljščin močno upadli. Pridelek koruze se je zmanjšal za 38,9 odstotka, soje pa za 42,9 odstotka. Pri krmnih rastlinah je pridelek lucerne upadel za 27,3 odstotka, detelje pa za 34,1 odstotka. Upad je viden tudi v sadjarstvu, kjer je pridelek sliv manjši za 10,2 odstotka, malin za 17,3 odstotka, višenj pa za 44,6 odstotka.
Zarić opozarja, da podnebni ekstremi zmanjšujejo tako količino kot kakovost proizvodov. To pomeni, da proizvajalec ne izgubi le dela pridelka, temveč pogosto dobi tudi blago z nižjo tržno vrednostjo.
V Bosni in Hercegovini natančno merjenje dodatno otežuje pomanjkanje sistematičnega spremljanja. Profesor Željko Vaško s Kmetijske fakultete v Banja Luki pravi, da posledic ekstremnih vremenskih razmer ni lahko razbrati iz redne statistike pridelkov, vendar jih proizvajalci zelo dobro poznajo. Sadni pridelki vse pogosteje trpijo zaradi poznih pozeb, ki so postale pravilo, in ne več izjema. Zelenjadnice in poljščine trpijo zaradi dolgotrajnih suš, toče, vetra in intenzivnih padavin.
"Neugodni podnebni vplivi se pogosto odražajo tudi v kakovosti kmetijskih proizvodov, kar zmanjšuje njihovo uporabnost in prihodke kmetijskih proizvajalcev," poudarja Vaško.
V Severni Makedoniji dekan Fakultete za kmetijske vede in prehrano v Skopju Mile Markoski opozarja, da suše, vročinski valovi, toča in hudourniški nalivi niso več osamljeni pojavi. Najbolj trpijo kulture, odvisne od vode, med njimi koruza, riž, lucerna, zelenjava, vinska trta in sadovnjaki. Leta 2024 je bil zabeležen padec proizvodnje riža za 6,9 odstotka, sončnic za 10,2 odstotka in lucerne za 6,7 odstotka.
Markoski poudarja predvsem spremembo v načinu, kako kmetje danes razmišljajo o proizvodnji.
"Kmetje ne govorijo več o povprečnem pridelku, temveč o tveganju pridelka," pravi Markoski.
Pri koruzi lahko po njegovih besedah padec pridelka v sušnih letih v regijah brez namakanja doseže od 20 do 40 odstotkov. Pri vinski trti ne upada le količina, temveč se spreminja tudi kakovost grozdja, vse od sladkorja do kislin, kar se neposredno preliva v vinsko industrijo.
Slovenija na prvi pogled ne sledi enakemu vzorcu kot preostali del regije, vendar se tudi tu kmetijstvo ne more več zanašati na stare vremenske vzorce. Podatki slovenskega statističnega urada za leto 2025 kažejo, da je bila vrednost rastlinske pridelave približno štiri odstotke nižja kot leto prej, predvsem zaradi manjšega obsega proizvodnje. Prve ocene so kazale na padec obsega za približno šest odstotkov, kljub višjim cenam.
Pri posameznih kulturah je bil padec izrazitejši. Vremenske razmere so negativno prizadele hmelj, katerega pričakovani pridelek je bil za desetino manjši kot leto prej, medtem ko je bil povprečni pridelek približno petino pod desetletnim povprečjem. Slabša sezona se je obetala tudi pri poznem krompirju, s pridelkom, ki je bil devet odstotkov nižji kot leta 2024 in sedem odstotkov pod povprečjem.
Slovenska agencija za okolje hkrati opozarja, da so kmetijske suše v zadnjih desetletjih vse pogostejše in intenzivnejše ter da se pojavljajo tudi v obdobjih in na območjih, kjer prej niso pomenile izrazite težave.
Od polja do trgovske police
Največja past podnebne inflacije je v tem, da njen učinek ni viden le tam, od koder izhaja. Če suša prizadene koruzo, posledica ni le dražja koruza. Podraži se krma, nato proizvodnja mesa, mleka in jajc, zatem pa še predelana hrana.
"Zmanjšanje pridelka povzroči manjšo ponudbo iz domačih virov in posledično rast cen krme, kar vodi k višjim proizvodnim stroškom v živinoreji, to pa se odraža v rasti cen hrane," pojasnjuje Zarić.
Severnomakedonski strokovnjak Markoski govori o multiplikativnem učinku. Manjši pridelek pomeni višjo ceno surovine, višja cena surovine pomeni dražjo krmo, dražja krma pomeni dražje mleko in meso, to pa se na koncu prelije v širšo inflacijo hrane.
Enaka težava se pojavlja tudi na Hrvaškem. Blažić poudarja, da je koruza zaradi občutljivosti na poletne suše in visoke temperature v ključnih razvojnih fazah ena najbolj izpostavljenih poljščin. Njen pomen ni le v ceni same kulture, temveč tudi v vlogi, ki jo ima v živinorejski proizvodnji.
"Ko rastejo cene krme, posredno rastejo tudi stroški proizvodnje mesa, mleka in jajc," dodaja Blažić.
Živinoreja je pri tem prizadeta dvojno. Po eni strani rastejo stroški krme za živali, po drugi pa vročinski valovi neposredno zmanjšujejo produktivnost. Blažić navaja še, da lahko v obdobjih ekstremne poletne vročine proizvodnja mleka na kravo pade za od 10 do 20 odstotkov, pri dolgotrajnih vročinskih valovih pa še bolj. Visoke temperature in vlaga zmanjšujejo vnos hrane pri živalih, povečujejo porabo energije za hlajenje organizma ter vplivajo na zdravje, reprodukcijo in kakovost mleka.
Zarić navaja enak vzorec za Srbijo. Živali pri povišanih temperaturah velik del energije porabijo za ohranjanje kondicije, manj pa za proizvodnjo. Krave na primer zmanjšajo mlečnost.
Pri sadju in zelenjavi je lahko prenos na cene še hitrejši. Gre za proizvode s krajšimi dobavnimi verigami in manjšimi možnostmi skladiščenja. Če toča, pozeba ali vročinski val uničijo del pridelka, se maloprodajne cene odzovejo precej hitreje kot pri proizvodih, ki jih je mogoče dlje skladiščiti ali nadomestiti z uvozom.
Uvoz ne deluje več kot zanesljiv blažilnik
Dolgo se je predpostavljalo, da lahko majhne države del podnebnih šokov ublažijo z uvozom. Če domača proizvodnja odpove, je mogoče blago kupiti v drugi državi. Toda ta logika postaja vse šibkejša v svetu, kjer podnebne motnje hkrati prizadenejo velike proizvodne regije.
Blažić opozarja, da Hrvaška ni izoliran trg. Podnebne motnje v velikih izvoznicah, kot so ZDA, Brazilija in Ukrajina, vplivajo na borzne cene kmetijskih proizvodov, s tem pa tudi na cene, ki jih občutijo hrvaški potrošniki.
"Hrvaška je del evropskega in svetovnega trga hrane, zato podnebne motnje v velikih izvoznicah vplivajo tudi na cene, ki jih občutijo hrvaški potrošniki," pravi.
Vaško za Bosno in Hercegovino dodaja, da se cene hrane v tej državi ne oblikujejo zgolj glede na stroške domače proizvodnje, temveč v veliki meri pod vplivom cen uvožene hrane. BiH po njegovih besedah nikoli ni proizvedla dovolj hrane za prehrano svojega prebivalstva. V nekdanji Jugoslaviji se je primanjkljaj nadomeščal iz drugih republik, danes pa iz sosednjih in številnih drugih držav.
Uvoz lahko po Vaškovih besedah ublaži pritisk, če šoki niso hkratni v vseh delih sveta. Če rast cen zajame svetovni trg, pa bo ista hrana dražja tudi v BiH.
Podobno opozarja tudi Zarić. "Ker so podnebne spremembe globalen pojav, ni mogoče pričakovati, da bo uvoz hrane ugodnejši," pravi.
To je pomembna sprememba. Podnebne inflacije ni mogoče več obravnavati le kot domači kmetijski problem. Prihaja prek uvoza, borznih cen, energije, surovin in transporta.
Centralne banke vse težje ločujejo podnebje od inflacije
Tu se zgodba preseli s polj v centralne banke. Vse več monetarnih institucij priznava, da podnebje vstopa v analize inflacije, čeprav je njegov prispevek težko natančno izmeriti.
Hrvaška narodna banka (HNB) navaja, da Evropska centralna banka podnebna tveganja postopoma vključuje v raziskave, makroekonomske modele in operativni okvir denarne politike. HNB podnebne spremembe obravnava prek makroekonomskih analiz in ocen vpliva na cene pa tudi prek finančne stabilnosti in izpostavljenosti bank podnebnim tveganjem.
HNB ob tem opozarja tudi na tranzicijski kanal, zlasti prek ETS2, razširjenega sistema trgovanja z emisijami, ki bi lahko v evrskem območju leta 2028 skupno inflacijo povečal za približno 0,2 odstotne točke, odvisno od cene emisijskih kuponov in prenosa stroškov na potrošnike.
Za Hrvaško HNB izpostavlja več šibkih točk. Država je izpostavljena sušam, vročinskim valovom in poplavam, ima pomembne sektorje, kot sta kmetijstvo in energetika, je majhno in odprto gospodarstvo, hrana in energija pa imata razmeroma velik delež v potrošniški košarici. To pomeni, da se lahko domači in tuji podnebni šoki hitro prelijejo v skupno inflacijo.
HNB prav tako navaja, da empirične analize za Hrvaško kažejo, da imajo ekstremne vremenske razmere že merljiv vpliv na inflacijo, zlasti suše, katerih učinek se prek cen hrane in energije prenaša z zamikom in skozi daljše obdobje.
Centralna banka BiH (CBBiH) gre še korak dlje. V njenem odgovoru je navedeno, da je podnebna inflacija v BiH že prisotna, predvsem zaradi vpliva suše na kmetijstvo in energetski sektor. Manjša proizvodnja električne energije iz hidroelektrarn in višji stroški hrane se neposredno odražajo v cenah.
Za BiH je še zlasti pomembno, da hrana in energija zajemata 245 odstotkov potrošniške košarice. To pomeni, da imajo šoki v teh kategorijah odločilen vpliv na skupno inflacijo. CBBiH pri tem navaja tudi primer poplav v Jablanici in drugih krajih konec leta 2024, ki so poškodovale infrastrukturo in prekinile dobavne verige, s čimer so se povečali stroški transporta in proizvodnje.
Nacionalna banka Srbije (NBS) prav tako neposredno povezuje podnebne spremembe z inflacijskimi gibanji. Srbija je kmetijska država z visokim deležem hrane v potrošnji, zato je kanal hrane najbolj izrazit. NBS navaja, da cene sadja in zelenjave zajemajo približno sedem odstotkov indeksa cen življenjskih potrebščin, medtem ko kmetijski proizvodi, kot so pšenica, koruza, soja in sončnice, posredno vplivajo na cene predelane hrane.
Pri električni energiji NBS poudarja, da vremenske ujme kratkoročno nimajo neposrednega vpliva, ker je cena regulirana, dolgoročno pa lahko suše, manjši hidroenergetski potencial in vse večja poraba zaradi klimatskih naprav vplivajo na proizvodnjo in ceno elektrike.
Nacionalna banka Severne Makedonije opozarja, da so podnebne spremembe pomemben dejavnik inflacije in finančne stabilnosti, vendar jih je zaradi omejenih podatkov, velike negotovosti in zapletenih prenosnih kanalov težko natančno vključiti v modele. Kot majhno in odprto gospodarstvo je Severna Makedonija še zlasti izpostavljena zunanjim cenovnim šokom, hrana in energija pa zajemata približno polovico celotne potrošnje.
Banka Slovenije prav tako vključuje vremenske in podnebne dejavnike v analize inflacije, zlasti prek strokovnih ocen pri pripravi napovedi. Ob tem opozarja, da vremenski zamik ni nujno vedno inflatoren. Poletni vročinski val lahko zviša cene hrane, milejša jesen ali pomlad pa lahko zaradi boljše sezone delujeta v nasprotni smeri.
Obrestne mere ne morejo proizvesti hrane
Za centralne banke je podnebna inflacija neprijeten problem. Gre predvsem za šoke na strani ponudbe, ki zvišujejo cene, hkrati pa lahko zmanjšujejo gospodarsko aktivnost. To pomeni, da imajo standardna monetarna orodja omejen doseg.
Centralna banka Bosne in Hercegovine to formulira najbolj neposredno. "Povišanje obrestnih mer ne more proizvesti več hrane niti ublažiti posledic suše ali energetskih motenj," navajajo pri CBBiH.
Težava BiH je dodatno specifična tudi zaradi valutnega odbora. CBBiH ne vodi diskrecijske denarne politike v klasičnem pomenu in nima referenčne obrestne mere, s katero bi neposredno vplivala na inflacijo. Zato se velik del inflacijskih pritiskov, zlasti pri hrani in energiji, uvaža iz mednarodnega okolja.
Narodna banka Srbije poudarja, da se denarna politika nima razloga odzvati na neposredne učinke začasnega šoka, če bo ta minil, še preden bodo monetarne odločitve začele učinkovati. Odzvati pa se mora, če se šok prelije v inflacijska pričakovanja in širše cene. Zato NBS v projekcijah ocenjuje trajnost šoka in njegovo morebitno prelivanje v druge segmente cen življenjskih potrebščin.
Zanimivo je, da NBS v projekcijah kmetijske proizvodnje ne uporablja več le večdesetletnih povprečij, temveč petletna povprečja, ki vključujejo toplejša in sušna leta. S tem priznava, da se današnje podnebje razlikuje od tistega, na katerem so bile zgrajene starejše projekcije.
Tudi v samih projekcijah je tako vidno, kako močno se je spremenilo izhodišče. Sušna in toplejša leta niso več izjema v projekcijah, temveč del novega povprečja, s katerim računa centralna banka.
HNB prav tako poudarja, da podnebni šoki ne spreminjajo cilja denarne politike, spreminjajo pa okolje, v katerem se ta cilj dosega. Centralne banke ne morejo odpraviti suše, morajo pa razumeti, ali se bosta dražja hrana in energija prelili v druge cene, plače in pričakovanja.
Banka Slovenije opozarja na enako tveganje. Če podjetja in gospodinjstva zaradi vse pogostejših ekstremnih vremenskih dogodkov začnejo računati z višjo inflacijo, se lahko začasni stroškovni šok spremeni v trajnejšo rast cen, tudi prek prilagoditev plač.
Ob tem opozarjajo še, da lahko posamezni vremenski šoki ostanejo prehodni, težava pa nastane, ko postanejo pogostejši. Če se njihovi učinki prekrivajo ali si sledijo, lahko cenovni pritiski ostanejo povišani dalj časa, čeprav jih povzroča niz posameznih dogodkov in ne en sam trajen šok.
Narodna banka Severne Makedonije dilemo opisuje zelo podobno. Centralna banka lahko zaostri politiko, da bi omejila sekundarne učinke in zasidrala pričakovanja, vendar s tem tvega upočasnitev gospodarske aktivnosti. Če šok ignorira, tvega, da se začasna podražitev spremeni v trajnejšo inflacijo.
Od enkratnega šoka do novega vzorca
Ključno vprašanje ni več, ali se podnebna inflacija dogaja, temveč kako pogosto se pojavlja in kako dolgo traja. Posamezna suša je lahko enkraten šok. Ena poplava lahko za nekaj mesecev pretrese cene. Toda če se suše, vročinski valovi, pozebe in nevihte pojavljajo vse pogosteje, učinek ne deluje več začasno.
Na to kažejo tudi ocene, ki jih navaja HNB. Ekstremna poletna vročina v Evropi leta 2022 je inflacijo cen hrane povečala za približno 0,43 do 0,93 odstotne točke, skupno inflacijo pa za približno 0,18 do 0,41 odstotne točke. Novejše analize za evrsko območje kažejo tudi, da je vročinski val poleti 2025 cene nepredelane hrane v obdobju enega leta zvišal za približno 0,4 do 0,7 odstotne točke.
Vaško iz BiH pravi, da bo kmetijstvo v razmerah vse intenzivnejših podnebnih motenj postalo zahtevnejše in ekonomsko težje vzdržno. Napoveduje dva vzporedna scenarija. Del proizvajalcev bi lahko opustil proizvodnjo, drugi pa bodo morali vlagati v namakanje, odvodnjavanje, rastlinjake, protitočne mreže in prilagoditve objektov v živinoreji. Te naložbe povečujejo stroške, s tem pa tudi ceno hrane.
"Časi poceni hrane so mimo," pravi Vaško.
Zarić v Srbiji opozarja, da so se podnebni ekstremi dogajali tudi v preteklosti, vendar se v zadnjih desetletjih pojavljajo precej pogosteje, enkrat na dve do tri leta. Posledice so motnje v proizvodnih verigah in stalna rast cen hrane.
Markoski v Severni Makedoniji pravi, da se ne govori več o ekstremnih letih, temveč o ekstremnih razmerah kot pravilu. Po ocenah Svetovne banke, ki jih navaja, lahko podnebna škoda v Severni Makedoniji do leta 2050 doseže do štiri odstotke BDP, če ne bo vlaganj v prilagajanje.
Blažić za Hrvaško govori o dolgoročnem obdobju povečane nestabilnosti. Volatilnost ni več izjema na trgu hrane, temveč njegova nova strukturna značilnost.
Prav to je točka, na kateri podnebna inflacija postane resen makroekonomski problem. Ne zato, ker bi vsak posamezen dogodek trajno zvišal inflacijo, temveč zato, ker si dogodki lahko sledijo. V tem primeru se cene nimajo časa vrniti na staro raven pred novim šokom.
Prilagajanje zaostaja za podnebjem
Če je prilagajanje odgovor, je vprašanje, kako hitro se lahko regija odzove. Hrvaški primer kaže, kako velik je ta razkorak.
Blažić na primer navaja, da se na Hrvaškem namaka manj kot dva odstotka uporabljenih kmetijskih površin oziroma približno 30 tisoč hektarjev. Cilj je do leta 2030 doseči okoli 50 tisoč hektarjev. Toda nacionalni projekt namakanja je bil sprejet že leta 2005, da bi se namakane površine do leta 2020 povečale s tedanjih približno devet tisoč hektarjev na 65 tisoč hektarjev.
Z drugimi besedami, Hrvaška lahko danes namaka približno 55 odstotkov površin, ki so bile prvotni cilj, postavljen pred skoraj dvema desetletjema. Dodatna težava je, da se kmetje razmeroma redko priključujejo tudi na že zgrajene sisteme.
Primerjava s sredozemskimi državami pokaže razliko. V Španiji se namaka več kot petina kmetijskih površin, v Italiji okoli 20 odstotkov, v Grčiji pa več kot 30 odstotkov. Hrvaška je podnebno vse bolj izpostavljena sredozemskim razmeram, infrastrukturno pa še ni prilagojena tako kot države, ki v takšnih razmerah živijo dlje časa.
Podobne težave imajo tudi druge države. V BiH Vaško razlikuje male proizvajalce, ki pogosto nimajo niti denarja niti volje za prilagajanje, in večje tržne proizvajalce, ki jih trg sili v vlaganja. V Srbiji Zarić poudarja, da je možnost prilagajanja odvisna od opreme, kapitala, znanja in veščin, najbolj ogroženi pa so mali proizvajalci v hribovitih območjih brez vode in kapitala za namakanje.
Markoski za Severno Makedonijo pravi, da prilagajanje obstaja, vendar je nezadostno in neenakomerno. Kot pozitivne primere navaja sisteme kapljičnega namakanja, odpornejše sorte, senzorje in agrometeorološke postaje, vendar opozarja na majhne in razdrobljene parcele, nezadostna vlaganja v namakanje in slab dostop do znanja pri malih proizvajalcih.
Posebej poudarja tla. Povečevanje organske snovi, boljša struktura tal in večja sposobnost zadrževanja vode lahko znatno povečajo odpornost proti suši. To označuje za najcenejšo in najbolj dolgoročno prilagoditev.
Hrana ni več samo tržno vprašanje
Podnebna inflacija najmočneje prizadene tiste, ki za hrano porabijo največji del prihodkov. Vaško opozarja, da dražja hrana najbolj prizadene upokojence in delavce z minimalnimi plačami, zato bi morala država ublažiti pritisk na njihov življenjski standard.
To je tudi razlog, zakaj imajo cene hrane večjo politično težo kot številne druge cene. Ljudje jih vidijo vsak teden – na policah, računih in tržnicah. Če se podnebni šoki ponavljajo dovolj pogosto, nezadovoljstvo ni več povezano z le eno slabo sezono, temveč z občutkom, da življenje postaja trajno dražje.
Markoski zato naredi korak dlje in hrano opisuje kot vprašanje nacionalne varnosti.
"Suverenost države se ne meri samo s sposobnostjo zaščite svojih meja, temveč tudi s kapaciteto, da zagotovi dovolj varne in kakovostne hrane za svoje prebivalstvo," sporoča Markoski.
V kontekstu podnebne inflacije ta stavek dobro povzame težavo. Če podnebje zmanjšuje proizvodnjo, če uvoz ni več zanesljiv blažilnik, če stroški prilagajanja rastejo, denarna politika pa ne more proizvesti hrane, potem cena hrane postane več kot tržni signal. Postane merilo odpornosti gospodarstva.
Zato danes centralne banke, agronomi in proizvajalci vse pogosteje govorijo o isti težavi, le v različnih jezikih. Kmetje jo vidijo v pridelkih, banke v inflacijskih pričakovanjih, potrošniki v računih, država pa v vprašanju varnosti oskrbe.
Podnebna inflacija ne pomeni, da bo vsaka suša samodejno povzročila trajno rast cen, pomeni pa, da se cene hrane vse bolj oblikujejo v svetu, kjer vremenski ekstremi niso več redka izjema. Ko izjema postane vzorec, pa se začne drugače obnašati tudi inflacija.
__
Pri pisanju so sodelovali Nejra Džaferagić, Aleksandar Lukić, Anika Bečki in Nataša Hadžispirkoska Stefanova.
.webp){kind=icon}
